Zgoščeno intelektualno pisanje, premišljevanje o različnih vidikih življenja, od najbolj vzvišenih do tistih na dnu, iskanje odgovorov na vprašanja o smislu človekovega bivanja ter o skrivnostih tako ljudi v različnih položajih kot tudi narave in njene prvinskosti in živosti.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Kot je v kriminalnih romanih običajno, se na začetku zgodi umor. Kriminalista Kajetan Perko in Rudi Vavpotič se lotita dolgotrajnega postopka, s katerim skušata ugotoviti, kdo je umorjeni in kdo naj bi bil storilec. V pogovorih z osumljenci in ljudmi, ki so bili kakor koli povezani s pokojnikom, kmalu izvesta, da je bil umorjenec dober človek, plemenit, razumevajoč in pogumen. Ves čas je skrbel za druge, bil je skromen, srčen in spodbuden. Toda to še ni bilo vse. Bil je tudi nekdanji duhovnik, ki se je od Cerkve odvrnil zaradi zlorab za njenimi zidovi, človek, ki je za storilce zahteval pravično kazen in je bil zanjo pripravljen tudi pričati na sodišču. Kriminalistična preiskava z vso forenzično strokovnostjo vred ni tisto, kar bi bilo v romanu poglavitno. Pomembne so drugačne metode inšpektorja Perka; preiskovalec se namreč ne drži ustaljenih pravil pri delu, temveč se človeško zbliža s preiskovanci, pričevalci in osumljenci in je z njimi oseben. Pozorno in z razumevanjem prisluhne njihovim življenjskim zgodbam, pripovedovanju o nesrečnem otroštvu, okoliščinah in dogodkih, ki so jih potisnili na rob družbe, med zasvojence z drogami, klošarje ter neprilagojene in izgubljene osebe. Vse te nesrečnike in obstrance prav dobro razume in se zna vživeti v njihovo stisko, saj je tudi sam preživel otroštvo v zavodu. Očeta ni poznal, njegovo precej redko ime, Kajetan, je zanj izbrala socialna delavka.

Perkov sodelavec inšpektor Rudi je nekoliko nestrpen moški. Ne mara drugačnosti, velja pa za dobrega družinskega človeka, tako moža kot očeta. Nekako se pač prilagaja Kajetanu Perku. Ta neobičajni inšpektor je ljubitelj poezije in se k njej zateka kot k neke vrste pomoči pri policijskem delu.

"Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč."

Umorjeni duhovnik se je poglobil v Prešernovo pisavo in jo prevzel pri svojem kritičnem pisanju o veri in Bogu. Bil je poosebljena dobrota. Vsi prijatelji in znanci so o njem govorili samo naklonjeno in pohvalno, saj jim je znal podarjati občutek veljave in pomembnosti, čeprav jim je v življenju spodletelo in so se znašli v nezavidljivem položaju. In potem se zgodi, da mora tisti, ki opozarja na razloge za človekovo izgubljenost in dreza v osir, plačati z življenjem. Ustanova, ki jo je zapustil, strogo določa, kje so meje individualnega ravnanja in do kod sme posameznik s svojo moralno obsodbo. Umorjeni je bil svobodnega duha in nekakšen odpadnik. Med drugim se je zavzemal za to, da bi bilo treba obuditi zgodnje, predcerkveno in neetatizirano krščanstvo, staroversko religijo bogomilov. Čeprav zveni kot paradoks, je bil pokojnik teološki znanstvenik, pravi pisatelj. Bog je bil zanj zavezanost humanosti, humanost pa je vse prevečkrat ogrožena.

"Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo."

Greh je nekdanji duhovnik razumel kot odstopanje od zapovedi, ki so načeloma sprejete v splošno korist. Institucionaliziranje greha namreč lahko slej ko prej postane zloraba. Dobrotnik se je zavzemal za svetost osebnega prostora. Tak ali drugačen dotik se lahko izrodi.

"Zato se na koži lahko zgodijo najlepše stvari, vendar tudi največja grozodejstva. Z dotikom lahko ponižaš človeka bolj kot z besedo, bolj kot z udarcem."

Nekdanji duhovnik je občutil sočutje s ponižanimi in tako ali drugače poteptanimi ljudmi. Po svojih močeh je skušal ukrepati in jih rešiti iz obupa.

Pisatelj Metod Pevec je roman Greh napisal na več jezikovnih ravneh. Nekateri protagonisti in protagonistke govorijo v zbornem jeziku, drugi uporabljajo pogovorni jezik ali sleng, prepleten z vulgarizmi in hrvatizmi, duhovnikovo pisanje, ki ga po naključju odkrijejo, je filozofsko poglobljeno in duhovno privzdignjeno. V knjigi je kar nekaj odlomkov, ki imajo poseben pomen in so zato napisani v ležečem tisku. Inšpektorja celo odigrata dialog, kakršen naj bi potekal na sodišču kot spopad med tožilcem in zagovornikom. Nekateri ljudje skušajo z grobo govorico prikrivati svojo ranjenost in občutke odrinjenosti. S posebno nežnostjo je opisana zrela ljubezen med inšpektorjem Kajetanom in novinarko Viardo, žensko, ki izgubi službo, kmalu pa se ji na portalu ponudi nova življenjska priložnost. Njuna ljubezen je preprosta, topla in spoštljiva. Dvojica v avtodomu odpotuje v kraje, kjer so bogomili nekoč verjeli v božjo ljubezen in človekovo dobroto.

Umor je razrešen, toda po vsej verjetnosti se bo zgodila nova zgodba, pravzaprav dolg proces, v katerem bodo zagovorniki našli sto in en razlog, da ne bo nihče kaznovan. Naročniki umora bodo ostali lepo v ozadju. Metod Pevec je napisal veliko besed tudi o siceršnjem dogajanju v naši družbi, ostro in utemeljeno kritiko vsega, kar greni naše dneve.

Iz oddaje S knjižnega trga.