Šesterica zgodb je napisana s poetičnostjo poezije in globino filozofije. Vsaka beseda je premišljeno izbrana in na svojem mestu. Zgoščenost se z oblikovne ravni preslikuje tudi na vsebinsko. Branje je zaradi vsestranske intenzivnosti in tematike nabito s čustvi in poraja številna vprašanja, ki jih tako posamezniki kot družba nenehno odganjamo, a se vračajo kakor Galilejevo kroženje Zemlje okrog Sonca v Svetnikovih solzah. Vseh šest zgodb se tako ali drugače dotika Realnega: trenutkov, v katerih v utečenost naše simbolne osmislitve življenja ostro poseže nekaj, kar to utečenost prelomi in česar nikakor ne moremo osmisliti. Posameznik in družba na primer ne moreta osmisliti smrti in minljivosti, kot v zgodbi Žive oči, napisani iz otroške perspektive. A spoznanje, da stiske posameznika nikoli niso zgolj njegove, temveč odsevajo težave družbe nasploh, je prisotno ves čas. Videti je, da smo odrasli z odrinjanjem in sprenevedanjem še bolj nesposobni spoprijeti se s smrtjo kot otroci s sicer dobesednim dojemanjem, a tudi pronicljivim razumevanjem onkraj binarnih opozicij. Simon v zgodbi Žive oči skorajda jasnovidno sprevidi smrt starega očeta: "Čeprav so se ljudje v razsvetljenih prostorih pretvarjali, da ni nikjer nobenega trupla, je Simon vedel, da stari oče sočasno na skrivnosten način leži mrtev na koncu teh prostorov".

V zgodbi Obroči je pandemija covida bolj kot nesreča nasilen rez, ki je prišel od zunaj in ga ni mogoče osmisliti, notranje sredstvo za premeno družbe v nekaj še bolj absurdnega, saj gre za "stanje neimenovane vojne, ki ni bila vojna proti virusu, ampak vojna, ki jo je virus končno omogočil." Ko država prepove nastopanje živali v cirkusih zato, "da njihovo strašno trpljenje ne bi bilo več vidno", cirkusantka Marisol s petletnim sinom nastopa na zaplati zemlje med cestnima pasovoma, kjer pa jo nekega dne povozi tovornjakar, ki gleda v telefon.

Zgodba Svetnikove solze uprizarja srečanje med Galilejem in kardinalom Bellarminom, ki ga svari pred zagovarjanjem Kopernikovega prelomnega odkritja, ki je naposled preobrnilo človekovo dojemanje sveta. Ali kot opiše kardinal: "Aristo pravi, da se vse, kar se na Zemlji izgubi, najde na Luni … Vi pa ste tam našli samo svojo izgubo."

V zgodbi Heroj je poleg vojne nerazrešena travma tudi vztrajna binarnost slovenske in marsikatere družbe. Ali z besedami prvoosebnega pripovedovalca: "Trupla pobitih sovražnikov, o katerih so govorili, so bila prav tako kakor deli živalskih teles v loncu golaža daleč od tega, da bi se jih sploh lahko zaznavalo kot trupla." Zgodbi Sprehod in Žive oči nagovarjata nezmožnost zahodne družbe osmisliti minevanje in smrt, zadnja zgodba Boginja pa popiše politične in zgodovinske premene, ki jih je prestal grški kip boginje Zmage. Tako kot se vsaka zgodba ukvarja z neko vrsto konca v posameznikovem in družbenem svetu, tudi konci posameznih zgodb prinašajo preobrat, ki pa ni nikoli katarzičen.

Iz oddaje S knjižnega trga.