Ne gre zgolj za naslov in za naslovnico, ki roko na srce nekoliko estetsko neprepričljivo preigrava podobo manjšega godala in ženskega hrbta, temveč tudi za nastopajoče in kraje dogajanja.

Osnova sta dva dela knjige: v prvem, ki se odvija v Salzburgu, spremljamo Klavdija, glasbenega producenta godalnega kvarteta Lajbah, ki tako kot tista trboveljska zasedba išče mednarodno prepoznavnost in preboj. In ja, s priredbami. A Klavdija naposled, ne glede na njegovo mesto v svetu, ne zaposluje toliko glasba, temveč prej čista filozofska vprašanja in nesojena ljubezen do Eve, članice godalnega kvarteta. Čeprav je Klavdij že poročen z Anastazijo.

Eva pa, skupaj z Ljubljano, po kateri se giblje, predstavlja osrednjo figuro drugega dela romana – dvotirna struktura se pri pisatelju ne pojavi prvič. Zdi se, da je tu najti kakšen razmislek o glasbi več, a osnova, kljub manjši razrvanosti, ostaja podobna: nekaj filozofije in nekaj čustev. Morda je izrazito pomembno nekaj drugega: če se zdi, da se Klavdij s Kantovimi vizijami, govorečim psom in osebami, ki ne brez naključja nosijo priimke, kot sta Schelling ali Metternich, v veliki meri potika po fiktivnem, je tega v drugem delu knjige manj, če odmislimo govorečega pajka ali nastop Rozenkranca. Zdi se, da se trdnejša osnova izgrajuje tudi zato, ker se druga polovica večinoma odigrava znotraj realnega kvarteta, ki ga poleg Eve sestavljajo še Zala, Dragan in Mircea. A to ne pomeni, da bi v drugem delu knjige verjeli prav vsemu. V pripoved se namreč prikrade nedoločen motiv tujega tajnega agenta, ki se zazdi stična točka med paranoidnostjo tega trenutka in nemilostjo, pod katero se lahko znajde na primer umetnost.

Iz zapisanega je razvidno, da je pomembna raven Deklevovega novega romanesknega dela nekakšna literarna igra, implicirana že z igrivim naslovom. Ludistični elementi, mešanje tako imenovanih resnih in manj resnih, visokih in popkulturnih referenc, morda prikličejo kakšen naslov iz spektra literature, kot jo najdemo na primer v ustvarjanju Mateja Krajnca, ki pa je v svojem načinu vendarle radikalnejši. In še ena referenca se mi je prikradla: pogovori, ujeti med refleksijo umetnosti in filozofijo, ter zapleteni medosebni odnosi lahko zazvenijo kot pogovor iz katerega od filmov Woodyja Allena, še posebej ker se svet in provenienca nastopajočih zdita nekako sorodna.

A pod črto je Dekleva vendar zavezan bolj občim in bolj temeljnim vprašanjem, takim iz jedra (klasične) filozofije. Na tem mestu se pojavi tudi potencialna težava dela Pet za kvartet, saj se marsikaj v svetu romana zdi neupravičeno samoumevno, denimo prav bolj ali manj meščanska provenienca nastopajočih. Kopica naslovljenih vprašanj, najsi gre za mesto kulture v tem časoprostoru, vprašanje spola in homoerotike ali denimo identitete – nacionalne ali katere druge –, med replikami kar nekako zvodeni.

Slednje je morda posledica izrazito drveče narave romana Pet za kvartet, v katerem se sicer ne zgodi zelo veliko, saj velik del besedila zavzemajo refleksije nastopajočih, a se naposled zgodi hitro. Drvenje, ki ga ponazarjajo motiv vožnje po avtocesti, ko se Klavdiju mudi v Ljubljano, ali pa pogosto zvonjenje mobilnih telefonov in nemirno, urno premikanje po mestu, se kažejo tudi na slogovni ravni. K opisom se hitro prilepijo bežne besedne igre, jezikovnega okrasja je malo, pogosti pa so tudi hitri dialogi z le malo premori ali, pogojno rečeno, didaskalijami.

Če Milan Dekleva s tovrstnim pristopom po eni strani izkazuje ljubezen do jezika in jezikovnih iger ter odkriva njegovo bogastvo in estetskost, pa se ponekod vendarle zgodi, da je kakšen pasus izpeljan prehitro, morda celo rokohitrsko. Morda to še posebej pride do izraza na mestih, kjer prihaja do najizrazitejšega mešanja žanrov, referenc in ne nazadnje kulturnih okolij oziroma časov: občasno se zdi, da se med seboj ne prepletejo najbolj uspešno. Ne gre za to, da bi tako različni elementi morali nastopati skladno, saj tega nikakor ni mogoče razumeti kot namen, temveč da med njimi ni zaznati enakovredne zavezanosti k duhu knjige. Čeprav delo postavlja tudi vprašanja o statusu realnosti in resnice, s čimer si zagotavlja vsaj nekaj pravice do tovrstnega kolažiranja, pa s tem vendarle pušča tudi neizkoriščeno raven pripovedi.

Pet za kvartet Milana Dekleve je tekoče branje in pod črto dobrodošla hvalnica zavezanosti umetnosti, jeziku in igri z njima, a bi šel roman ponekod morda lahko nekoliko dlje, še posebej na mestih, kjer skuša ubrati aktualnejše akorde, a jih vpelje pretirano nezavezujoče.

Iz oddaje S knjižnega trga.