Avtorjev skoraj tisočstranski roman bo ne le v literarnem, temveč tudi v širšem družbeno-kulturnem kontekstu najbrž zapisan kot eno najpomembnejših avtorskih del s področja nekdanje Jugoslavije.

V Rodbini je vse (pa ne v slabem smislu) predimenzionirano, obseg, zgodovinski zamah, odločna politična stališča, družinsko deblo, ki ga Jergović detajlno, poglavje za poglavjem, opisuje od časa Avstro-Ogrske do smrti mame Javorke. Pisati o Rodbini kot o "kompleksnem romanu" je skorajda zavajajoče, to je mogočno, občasno frustrirajoče pedantno delo, ki se skuša v počasnih in širokih meandrih dotakniti skoraj vsega, kar je, namerno ali slučajno, oplazilo stoletno družinsko zgodovino in iz česar avtor občasno izpeljuje šale na lasten račun, češ, pisal bi še o tem-ali-tem marginalnem liku, vendar mu tega ne čas ne prostor ne dopuščata.

Predvsem gre za velik psihološki roman na zgodovinski in intimni osnovi, v katerem Jergović svojo družino od časa pred sarajevskim atentatom popiše prek različnih bosanskih realnosti, vse do njenega – tako se zdi – končnega izginotja. To je tudi čudovit roman o Sarajevu in njegovi polpretekli zgodovini, o drugih bosanskih in dalmatinskim mestecih, nelagodnem odnosu do Zagreba in Hrvaške pa o eksplozivnih temah ‒ odnosu do ustaštva in judovskega vprašanja med drugo svetovno vojno ‒, brez katerih najpomembnejša Jergovičeva proza ne obstaja. Gre skratka za atraktivno spisano in natančno strukturirano mešanico družinske kronike, politične esejistike in psihološkega romana, kjer v neprestanem poigravanju z javnim in zasebnim glavno vlogo odigra piščeva mama, ki s presledki skoraj tisoč strani umira, da bi na koncu tudi umrla. Kar pa avtorju ne zadošča; ko Javorka umre, se mu prične oglašati iz groba! Ta nadrealistični moment pri Jergoviću ne preseneča, večkrat je izrazil globoko občudovanje do sorodnih latinskoameriških avtorjev, po drugi strani pa v Rodbini – ob ulicah in zgradbah ‒ tako doživeto popisuje sarajevska pokopališča, da vinjeta o pokopani mami, ki v ilovnatih tleh ne more priti do zraka, učinkuje popolnoma verodostojno.

Do mame je Jergović enako neprizanesljiv, kot je bil v kratkem romanu Oče (2010) do večno odsotnega očeta. Čeprav je imel z mamo intenziven, nikoli prekinjen odnos, v romanu prostodušno prizna, da je ni imel rad, kot ni imel rad očeta, ter takoj doda, da nje "ni imel rad na povsem drug način". Kako in zakaj je ni imel rad, popisuje dobršen del knjige, toda najbolj neprizanesljivo in ganljivo to stori v 130-stranskem poglavju Mama Ionesco, ki bi bilo lahko (v podobnem obsegu kot Oče) tudi samostojna knjiga. To so najboljši pasusi nesporno velikega dela, ki vrtoglavo kombinira brutalno iskrene in evidentno izmišljene zgodbe o številnih družinskih članih, znancih, prijateljih ali naključnih protagonistih. Prav igrivost in občasna manipulativnost dajeta prepotrebno zračnost in svežino mamutskemu romanu, ki bi se ob pretirani resnobnosti utegnil zadušiti pod lastno težo, kot v primeru, ko Jergović popisuje svoje "razmerje" s teto Finko, ki je "umrla nekaj let prej, preden si se rodil, vendar si jo v zgodnjem otroštvu dobro spoznal," tisto teto Finko, staro sarajevsko devico, ki je polnih dvajset let, preden je umrla, na zase rezerviran grob nosila gerbere in prižigala sveče, "saj pozneje ne bo nikogar, ki bi to počel". Če te takšne stvari – izmišljene ali resnične ‒ ne ganejo, potem nekaj ni v redu.

Rodbina je vsej igrivosti navkljub pod črto vendarle in predvsem tragedija; če povzamem Davorja Butkovića, je "kronika propadanja, bolečine, uničenja družine, kulture, države in mest, uokvirjena v osebno nesrečo in spopade".