Po stopnicah si se vzpel v stanovanje, kjer je del mladosti preživel tudi Miloš Kosec, danes arhitekt in poznavalec zgodovine urejanja interierjev, ki je pričujočo knjigo – izvrstno kroniko dvajsetega stoletja, v kateri združuje osebne, teoretske in zgodovinske vidike življenja v skupnih prostorih – spisal na podlagi zapiskov, ustnega izročila družinskih članov in seveda lastnih izkušenj.

Knjiga je nujno tudi osebna, poudari avtor v prologu, kar me je takoj napotilo k še eni "stanovanjski kroniki" druge polovice 20. stoletja, dokumentarcu Mile Turajlić Druga stran vsega, kjer režiserka v središče postavi staro meščansko stanovanje v središču Beograda, ki je bilo po drugi svetovni vojni, v času nacionalizacije, razdeljeno na dva dela. Dvoje vrat so komunisti zapečatili, na strani režiserkine mame je stal kavč, na drugi strani omare njene sosede, ki se v letih po razpadu Jugoslavije ni odselila. Mila Turajlić je skozi zgodbo o razlaščenem stanovanju opisala zgodbo nekega časa in prostora, čas komunizma, ki mami kot univerzitetni profesorici ni bil naklonjen, proces razpada skupne države, dvig srbskega nacionalizma, čas Miloševića, revolucijo leta 2000 in ponovni dvig nacionalizma po volitvah leta 2015. Knjiga in film skratka ponudita perfektni dvojček na temo življenjske in sociopolitične dinamike.

Koščeva knjiga na 120 straneh seveda ponudi kompleksnejši vpogled v meščansko stanovanje na Resljevi; kot veleva naslov, obravnava fenomen enfilada, arhitekturne iznajdbe baroka in njegovega osrednjega bivanjskega motiva, ki je tedanji aristokraciji ponudila večjo zasebnost. Enfilade pomeni sosledje prostorov, nanizanih z vratnimi odprtinami v ravni liniji, in če človek stoji na enem koncu stanovanja in zre skozi serijo odprtih vrat, se mu nakazuje ponavljajoče se zaporedje, t. i. mise en abyme oziroma "zdrs v neskončno".

V 17. stoletju, ki je hodnike poznalo le v samostanih in na arkadnih dvoriščih, je enfilade pomenil osnovno organizacijo prvih stanovanj; preživel je več revolucij, bivanjski ideal je v 19. stoletju prevzelo meščanstvo in ga po svoji meri nekoliko demokratiziralo, po industrijski revoluciji pa se je gradnja interierjev še bolj industrializirala, da bi enfilade v 20. stoletju izgubil svojo vlogo, čeprav je ponujal nekaj unikatnega. Kot je unikatna pričujoča knjiga, mešanica družinske kronike in socialne politične zgodovine.

Kosec v tekstu navaja kopico zgodovinskih referenc, pomen enfilada preko baročnih dvorcev in Versaillesa odpelje do pariške komune in Haussmanovega preoblikovanja urbanizacije Pariza v 19. stoletju, še prej se ustavi pri sončnem kralju in izpostavi rokokojsko revolucijo, ko so arhitekti v čutnem stopnjevanju iz enega prostora v drugega odkrili potencial erotičnega zapeljevanja, zgodovinsko popotovanje pa sklene z zadnjim radikalnejših posegom v koncept enfilada, ki se je z razlaščanjem in drugačno vrsto družbene solidarnosti po drugi svetovni vojni, vsaj pri nas, uveljavil s pojmom utesnjevanja oziroma delitvijo stanovanj na več enot.

Vsi ti brez dvoma zanimivi in informativni detajli pa knjige ne bi delali neodložljive v primeru, ko bi umanjkala družinska razsežnost in intimni pogled na stanovanje na Resljevi, ki je med dvajsetim stoletja gostilo – in preživelo – kopico družinskih članov, začasnih priseljencev, nacističnih racij, prisilnih sobivanj, redistribucijo materialnih dobrin in postopno praznjenje stanovanja. Nikoli ni nikomur idealno odgovarjalo, pravi avtor, vedno je bilo za nekoga nepraktično, a se je – vsem pomanjkljivostim navkljub in ob vseh mogočih spremembah v družbenih razmerah – izkazalo za izjemno prilagodljiv in vitalen organizem. To je, kot pravi Kosec, manifest drugačnemu načinu bivanja, kot ga poznamo danes. Enfilade je bil dolgo časa bolj kot prostor funkcionalnih opravil prostor gibanja in telesnega doživljanja – dveh lastnosti, ki smo ju v sodobnem bivališču popolnoma podcenili.