s svojo surovostjo in naglim vzponom na Bližnjem vzhodu zaprepadla svet, nanjo pa se je odzival bolj z ogorčenimi obsodbami kot analizami in razlagami. Mohammad Mahmoud Ould Mohamedou medtem k pojavu pristopa konstekstualizirajoče in hladno.

Kot v uvodu pojasni profesor mednarodne zgodovine na Inštitutu za mednarodne in razvojne študije v Ženevi, se Teorija ISIS-a odmika od prevladujoče literature o tej skupini, ki jo, kot pravi, prikazuje predvsem kot "apokaliptično religijsko entiteto, katere edini cilj je uničenje Zahoda". Na drugi strani Mohamedou religijsko identiteto skupine označuje za "okras" in za drugotno v odnosu do njene socialne in politične narave. IS sicer je radikalna islamistična skupina, ki svoj religijski projekt jemlje resno, bolj kot Al Kaida v islamskem Magrebu, zahodnoafriški Boko Haram ali vzhodnoafriški Al Šabab, meni Mohamedou, a po njegovem mnenju takšna religijska samopredstavitev ni analitično zadostna, ob tem pa je, kot pravi, potrebno o IS-ju razmišljati v okviru zgodovine, ki presega zgolj skrajni islamizem in upošteva tudi politični in družbeni razvoj na Zahodu in globalnem Jugu.

Nastanek in razvoj IS-ja naj bi bilo treba umestiti v tri medsebojno povezane dimenzije, in sicer nadaljevanje predhodne radikalne islamistične skupine Al Kaida (tudi pri njej naj bi bil islam predvsem instrumentaliziran), propadajoči politični razvoj v Iraku po ameriškem napadu leta 2003 (ter posledično neokolonialno okupacijo te države) in kasneje v Siriji po letu 2011 ter širši vzpon političnega nasilja, povezanega s praksami kolonialnega obdobja in nedavnimi vojaškimi posredovanji v regiji. IS je nemogoče razumeti brez navezave na Al Kaido, "najverjetneje najpomembnejšo skupino v zgodovini terorizma". Do njenega pojava je bil namreč terorizem usidran v lokalnih okoljih in teroristične skupine so bile kljub mednarodnim povezavam in sodelovanjem osredotočene na domače razmere. Transnacionalni terorizem se je po teh zametkih razcvetel šele z Al Kaido, ki je nastala avgusta leta 1988 v Afganistanu, v času konca sovjetske zasedbe te države. Al Kaida, v kateri so prevladovali Arabci, je nastala zunaj arabske države, njena radikalna islamistična agenda pa je bila uperjena zoper zahodno, predvsem ameriško, prevlado v pretežno muslimanskih deželah, na katero se je odzivala z uporabo sile proti ZDA in njenim zaveznikom kjer koli po svetu.

Ker je vodstvo Al Kaide podpiralo nastanek franšiz, območnih vej skupine, ki so delovale samostojno, se je skupina razvila v gibanje, ki je preseglo njeno prvotno obliko. Hierarhična in centralizirana organizacija, ki sta jo vodila Osama bin Laden in Ajman Al Davahiri, se je prelevila v regionalizirano in decentralizirano, s čimer je samo jedro postajalo vse manj pomembno, ne zgolj v operativnem smislu. V Iraku je tako nastala 'Al Kaida v Iraku', ki se je leta 2006 preimenovala v 'Islamsko državo v Iraku', s čimer je že nakazana pomembna sprememba v primerjavi z Al Kaido (leta 2013 je prevzela ime Islamska država v Iraku in Levanti, leta 2014 pa svoje sedanje skrajšano ime Islamska država). Medtem ko je bila Al Kaida zgolj baza (dobesedni prevod iz arabščine), njen namen pa je bil po Mohamedoujevih besedah "izvoz upora", je nova skupina poudarjala ambicijo postati država (arab. daula) in se spet osredotočila na lokalno okolje. Drugače rečeno, IS se je osredotočil na Bagdad in Damask, medtem ko je imela Al Kaida v mislih New York in Washington.

Nepredstavljivo nasilje ene in druge strani
Kot piše Mohamedou, v literaturi o IS-ju prevladujejo izrazi, kot so odvratno, barbarsko, grozeče, brutalno, divje, apokaliptično, po njegovem mnenju pa ti izrazi in pripisovanje "neracionalnega barbarstva" ekstremnemu političnemu nasilju služijo zgolj izogibanju naslavljanja razlogov za njegovo pojavo. Avtor opozarja, da ko govorimo o nepredstavljivem nasilju IS-ja, ne smemo pozabiti nepredstavljivega nasilja ameriških okupacijskih sil v Iraku, kjer je IS nastal in se razvil. Ameriške sile so tudi tam (ob oporišču Guantánamo in zaporih v Afganistanu ter drugod) namreč sistematično in razširjeno mučile ljudi, med drugim v zloglasnem zaporu Abu Graib. Ta praksa je pustila neizbrisen pečat na številnih Iračanih, ki so jo izkusili sami, ali pa so zanjo vedeli in bili ob tem zgroženi. Nasilje ZDA, zaukazano s samega političnega vrha države, je tako pomagalo vzpostaviti IS in vzrediti "pošastne" skrajneže, nad katerimi je Zahod tako priročno ogorčen.

IS pa je nastajal tudi v kontekstu iraških političnih razmer po padcu diktatorja Sadama Huseina in kasneje po umiku ameriških sil leta 2011. Režim takratnega premierja Nurija Al Malikija je namreč izvajal široko zatiranje sunitov, pri čemer je bilo na tisoče ljudi zaprtih, na stotine pa ubitih v skoraj vsakodnevnih zunajsodnih pobojih, ki so jih izvajale različne šiitske milice. Mohamedou kot pomembno za radikalizacijo pripadnikov IS-ja izpostavlja tudi usmrtitev Huseina (sunita) leta 2006, ki so ji prisostvovali številni šiiti, ki so ob tem vzklikali tudi ime pomembnega šiitskega političnega voditelja Muktade Al Sadra. Omenimo, da je osem let kasneje, leta 2014, IS (kot eno prvih dejanj pod tem imenom) ubil sodnika, ki je Huseina obsodil na smrt.

Holivudizacija nasilja
Če je Al Kaida prva teroristična skupina, ki je ustanovila svojo lastno medijsko organizacijo (Musasat al Sihab) in začela prva redno objavljati videosporočila, je šel IS korak dlje in "holivudiziral" nasilje, s čimer se je želel približati drugi javnosti kot le lokalni in regionalni. To je hitro vodilo k pojavu tujih borcev, predvsem v Evropi (IS-ju se je sicer v Iraku in Siriji pridružilo več deset tisoč ljudi iz 80 držav). Namesto dolgih govorov bin Ladna propaganda IS-ja prikazuje akcijo, boje in ubijanje v visoki ločljivosti. Komunikacijske tehnologije so tako postale pravzaprav še eno od orožij skupine. IS namreč ni zgolj objavljal predhodno posnetih sporočil samomorilskih napadalcev, kot je počela Al Kaida, ampak je želel z medijskimi objavami pridobivati podpornike in ustvarjati videz vseprisotnosti. Pri tem so uporabljali brezpilotne letalnike, počasne posnetke, posnetke bojev, posnetih z Go pro kamerami, profesionalno montažo in tako naprej.

Islam kot sovražnik
Mohamedou kritizira prevladujoče razmišljanje o IS-ju na Zahodu in ga umešča v t. i. globalno vojno proti terorizmu. Izpostavlja podton razprav o tej skupini, in sicer da terorizem danes v veliki meri služi namenu imenovanja islama kot sovražnika, ne da se ga kot takega izrecno označi. Mediji in komentatorji na Zahodu ves čas poudarjajo vero terorističnih napadalcev (ko gre za muslimane) in se ne ukvarjajo s širšim kontekstom dogodkov.

Medtem ko je za razumevanje zahodnega terorizma v sedemdesetih letih, kot v primerih Frakcije rdeče armade ali Rdečih brigad, potrebno upoštevanje družbenih razmer v povojnih Nemčiji in Italiji ter malodušja v teh državah 25 let po porazu nacizma in fašizma, naj bi bilo za razumevanje IS-ja ali Al Kaide dovolj brati Koran, opozarja avtor. Razlage se tako osredotočajo na študije o islamu oziroma muslimanih, ne glede na dejstva o politični naravi nasilja in pomenu širšega konteksta (kolonializem, postkolonializem, posredovanja, avtoritarnost, upori, oboroženi konflikti …). Ob tem Mohamedou izpostavlja tudi vlogo rasizma v razpravi o IS-ju, zaradi katerega je nasilje nad Evropejci in Američani glede na vse ostale žrtve dejanj skupine dojeto kot "izjemno nesprejemljivo in še posebej grozno".

Kot še piše Mohamedou, ima terorizem IS-ja (in prej Al Kaide) globlje zgodovinsko in politično ozadje, ki ga ne smemo zanemariti, če želimo razumeti fenomen teh terorističnih skupin. Potrebno je torej zavedanje o kolonialni zgodovini, razočaranju nad postkolonialnim razvojem in zamerah do lokalnih represivnih režimov, ki se v primeru Iraka povezujejo tudi z željo po maščevanju zaradi okupacije in vsesplošnega uničenja države. Prebiti poenostavljeno, ahistorično, kulturalistično, politično očiščeno, rasno zaznamovano in komercialno predstavljanje terorizma je tako "nujen intelektualni projekt".