V pesniških zbirkah avtoric in avtorjev mlajšega rodu pogosto sledim besediščnemu razkošju ali besedni askezi, vsebinskemu nestrinjanju in upiranju, redkokatera zbirka mladega avtorja ali avtorice pa zahrumi iz središča samozrenja z izgovarjanjem labirintnega intimnega stvarstva.

Zbirka Dvovid leta 1989 rojenega Muanisa Sinanovića ni eden izmed »poetičnih uporov sistemu« izgubljenega rodu, ampak zbirka »dvogledajočega«. Univerzalna dualnost, ki se v poeziji pogosto izreka kot slutnja, je tukaj začetek in konec dramaturško zelo disciplinirano urejene zbirke - in ta disciplina veje iz duha.

Dosežena dvorobnost je zgolj zamejitev »popotnika dvovidnika«, ki pesmi izdihuje. Prve pesmi so oglašanja iz embrionalne brazde do vse bolj izstopajočih invokacij hvaležnosti in povsem samosvoje nežnosti, ki nagovarja iz nostalgičnih prostorov: »spet bi bil / frnikule, nehote padle iz vreče – / spet bi bil potujoči otoki, / zime let, drobtinice, / namenjene golobom.«

Prvi sklop zbirke ima naslovljen Zrcala. Pesemska zrcala odsevajo drugače kot kopalniška, kjer človek zre navzven. A morebitni predvidljivosti bralke ali bralca je v zbirki nastavljena past: modrost spominjanja in zavedanje minljivega, kar jezik omogoča izpisati. A le jezik, ki je v bližini presegajočega, torej v božji bližini in s tem v besednem kraljestvu, kar poezija kot globok izvir posvečenosti jeziku tudi je. Nima roka trajanja, kajti prisotna je in še kako se čuti: »skrbna pazljivost, / da se odrinjena voda ne bi nabirala.«

Ob omenjenih pesemskih zrcalih, če si jih dovolim tako imenovati, so tukaj tudi pesmi vode. Zrcalom in vodi je skupna prosojna srebrnina in tako kot oboje napaja in razkriva, lahko tudi ubije. V moči vode so neulovljivost, hladnost, toplina, šumenje in hrumenje, medtem ko je zrcalo zgolj prostor odseva površine.

Ob močnem podobju stvarnega sveta, opazovanega iz prvoosebnosti, ki prevladuje, je treba izpostaviti še dvoje: metafizične uvide in vstopanje v časovno razseljenost: iz skrčenega bivanja, ki se bo razprlo, da bi skozenj zahrumela živa voda, voda neusahljivega vrelca, v trojnost večne neločljivosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. S tem je občutena tudi prisotnost obrednih dejanj pesniškega priklicevanja bližine Višjega v vse in z vsem, kar je bilo, je še in bi lahko bilo: »v bravurah / tistega, kar ni povedano, / česar se dotikamo / v svoji enojnosti, / svoji ednini, / preko let, preko pisem, / ki niso poslana v steklenici, / ampak zgolj / v svoji papirnatosti / spuščena v vodo.«

Ob vsem omenjenem se v zbirki, ki jo končuje verz: »Zahvala Njemu.« pretakata tudi ironija oziroma samoironija: »vedno sem (z velikimi napori) / zdržal posmeh največjih obstrancev, / čudakov med čudaki, / ker sem bil večji obstranec / od njih.«

Dvovid Muanisa Sinanovića ni pesniška zbirka hipnih nagovorov. Zahteva pozornega bralca in pozorno bralko, pripravljena na zbliževanje z ognjem poezije, ki terja priznanje, preden vzletijo golobice miru:

»in včasih lahko kriknem / samo še v šepetu, / da smo vsi begunci, / grudice zemlje, / ne toliko ljudje kot / mala porojevanja / trenutno disonančnih zvokov«

Simona Kopinšek, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)