Zbirka kratkih zgodb Odhajanja Manke Kremenšek Križman poseže v vse pore življenja. Pred nami odgrne delčke usod starke, klošarke, podnajemnika, prevarane ženske, odtujenih zakonskih parov, rakave bolnice in drugih. Rdeča nit, ki se vije skozi vse zgodbe pa so, kot pove že naslov zbirke, nenehna odhajanja oziroma poslavljanja, ki jih avtorica v zgodbe vplete na različne načine. Odhajanje tako ni samo poslavljanje od življenja, ampak tudi trganje družinskih vezi, osamosvajanje, odhod iz starega in pričetek novega življenja, ali zgolj želja po tem, da bi lahko odšli in zaživeli drugače.

Nekatere junake oziroma bolje rečeno protagoniste zgodb namreč usodno zaznamuje nekakšno “cankarjansko hrepenenje”, ne po boljšem, ampak bolj osmišljenem življenju. Čeprav vedo, kaj bi morali v življenju spremeniti, jim za končni (usodni) korak zmanjka moči. Njihove besede ostanejo neizrečene, oni pa zapredeni v svoje izpraznjeno življenje in nostalgične ali boleče spomine.

Ena redkih zgodb, ki se izteče drugače, je kratka zgodba Odhod, v kateri ženska svojega partnerja, kljub ljubezni, ki jo še vedno čuti do njega, zapusti, saj uvidi, da ta nikoli ne bo sprejel njunega gluhonemega sina. Po drugi strani pa zgodba Pogovor, ki v središče postavlja odtujeni zakonski par, prikaže, kako se lahko poskus posameznika, da končno vzame usodo v svoje roke, tudi izjalovi. Na smrt bolna žena in njen mož si končno upata izreči vse tisto, kar sta dolga leta kopičila v sebi, vendar se izkaže, da izrečeni resnici ne zmoreta pogledati v oči. Utrujen od vsega, se mož odloči, da bo nasilno končal njeno in na nek način tudi svoje življenje.

Opaziti je, da avtoričin prvenec v temeljnih motivih in slogu sledi načinom pisanja, ki jih v zadnjih letih srečujemo v marsikateri slovenski zbirki kratkih zgodb in so značilni predvsem za pisatelje t.i. mlajše proze poosamosvojitvenega časa. Gre za generacijo pisateljev, rojenih pretežno v 60. letih, ki se v svojih delih pogosto lotevajo našega vsakdana in problemov, s katerimi se sooča sodobna družba. Pri tem pa ne ostajajo zgolj pri opisovanju popolnoma običajnega življenja z vsakodnevnimi “križi in težavami”, ampak posegajo tudi po bolj “radikalnih” temah, ki jih v preteklosti v slovenski literaturi praviloma nismo pogosto srečevali oziroma vsaj ne prikazane na takšen način. To so na primer teme nasilja v družini, umor, incest, samopoškodovanje, vse pa je opisano na kar najbolj ekspliciten način z željo šokirati in hkrati čim bolj pritegniti bralca.

Določeno mere šokantnosti, na način, da se situacija v zgodbah zaostri do skrajnosti, je včasih opaziti tudi v zbirki Odhajanja. Takšna je na primer kratka zgodba Punčka, kjer se hči po več letnem prenašanju nasilja staršev nazadnje odloči maščevati. Enkrat za vselej.

Tematiki kratkih zgodb se prilega tudi pisateljičin jezik, za katerega se zdi, da je “natančno odmerjen.” Literarni liki so običajno predstavljeni le z nekaj osnovnimi osebnostnimi potezami, o njih pa ne spregovori avtorica v maniri tretjeosebnega pripovedovalca, ampak jim dopusti, da o sebi spregovorijo kar sami, ali pa to storijo drugi protagonisti zgodb. Na ta način se izogne kakršnemu koli vrednotenju in moraliziranju, s skopim podajanjem informacij pa ji uspe bralca ves čas držati v napetosti.

Kot vsak literarni prvenec se tudi ta srečuje s “porodnimi težavami”. Medtem ko nekatere zgodbe, kot na primer Podnajemnik, Punčka, Soba na koncu hodnika in Pogovor, tako vsebinsko kot slogovno izrazito izstopajo, bi bilo potrebno nekatere druge še malce izpiliti oziroma razmisliti o njihovi uvrstitvi v zbirko. Na splošno pa lahko rečemo, da je zbirka Odhajanja eden boljših “kratkozgodbaških” prvencev pri nas.

Kristina Sluga