Italijanski Jud in kemik, ki je preživel koncentracijsko taborišče v Auschwitzu, je svoje spomine prvič zapisal takoj po povratku iz koncentracijskega taborišča. Njegovo delo z naslovom Ali je to človek mu je sprva zavrnila torinska založba Einadui in je nato izšlo leta 1947 pod okriljem "manj ugledne" torinske založbe De Silva. Svojih doživetij v taborišču pa za razliko od marsikaterih drugih žrtev tudi v nadaljnjih letih ni želel pustiti za seboj, ampak se trudi predstaviti različne vidike fenomena koncentracijskih taborišč. Ob tem pa, kot je zapisal v pismu založniku, ki je v Nemčiji izdal njegovo prvo knjigo, želi Nemcem sporočiti: "Živ sem in rad bi vas razumel, da bi lahko sodil o vas."

Prav razumevanje je najbrž eno ključnih poslanstev, ki si jih Levi zastavlja pri svojem pisanju. Razumevanje grozljivih dogodkov v celoti, razumevanje paznikov in esesovcev, ostalih takratnih Nemcev, ki so sprejeli Hitlerjev režim in njegove nauke, ter nenazadnje razumevanje žrtev, njihove naivne vere, da bo vojne vsak hip konec, njihove želje po pozabljanju in razumevanje njihovih dejanj, v katere so jih potisnile nečloveške okoliščine taborišč. Vendar pri tem Levi nikoli ne odvzame krivde esesovcem in vsem, ki bodisi zaradi bojazni bodisi zaradi resnične vere v nacistično miselnost niso ukrepali, ter hkrati nikoli ne pozabi na to, kdo so bile prave žrtve vojne.

"Zelo dobro se spominjam tistega časa in ozračja in mislim, da lahko sodim tedanje Nemce brez predsodkov in jeze. Skoraj vsi, četudi ne čisto vsi, so bili gluhi, slepi in nemi; bili so množica "invalidov", ki je obdajala jedro okrutnežev. Skoraj vsi, četudi ne čisto vsi, so bili strahopetni", je zapisal Levi in temu takoj dodal opis dogodka, kjer je spoznal Nemca, ki ni tako slepo sledil vsem drugim, s to izjemo pa je avtor tudi pokazal, kako tuje mu je posploševaje.

Med cilji knjige, ki jih je na začetku opisal Levi, je tudi želja po odgovoru na vprašanje, "ki vznemirja vse, ki so imeli priložnost brati naše pripovedi", torej kolikšen del sveta koncentracijskih taborišč je mrtev in se ne bo več vrnil, in še pomembneje, kateri del se je vrnil ali pa se še vedno vrača.

V knjigi je Levi objavil tudi izseke iz pisem Nemcev, ki so mu jih pošiljali kot odziv na njegovo prvo delo. "Zares je čudež, da ste bili sposobni pisati tako, da Vaša dela ne izražajo neizprosnega sovraštva do nas, Nemcev, in zaradi tega nas mora biti sram", je med drugim v svojem pismu zapisala socialna delavka iz Stuttgarta.

M. K.