Yuval Noah Harari, profesor svetovne zgodovine v delu Sapiens - Kratka zgodovina človeštva predstavi prelomne zgodovinske, če ne že paradigmatske spremembe, ki so odločujoče vplivale na razvoj vrste Homo sapiens. Pri tem se ne obrača – kot običajno počno zgodovinske knjige – na velike bitke in vojne ter bleščeče zmagovalce, ampak ključne družbene in epistemološke spremembe opazuje skozi oči vesoljskega voajerja.

Osnovna ideja Hararijeve popularne uspešnice se odraža v tezi, da so potek zgodovine oblikovale tri pomembne revolucije; kognitivna, kmetijska in znanstvena – vse tri pa so imele odločujoč vpliv na ljudi, družbene strukture in oblikovanje družbe na splošno. Z upoštevanjem naravnih zakonitosti, biološke evolucije ter fizikalnih zakonov na eni strani, na drugi pa s poskusom razumeti človeško družbo kot serijo kulturnih sprememb – skratka v duhu družbenega konstruktivizma – Harari poskuša razumeti, kako so na potek človeške zgodovine vplivale omenjene temeljne revolucije. Knjiga, ki je izšla v zbirki Esenca, založbe Mladinska knjiga poda – kljub nujnemu posploševanju – dobrodošel uvid v tisti del človeške zgodovine, ki je bil do sedaj v zgodovinskih knjigah bolj zanemarjen, a je hkrati nujno potreben za celostno razumevanje sodobnega človeka.

Homo sapiens, edinstvena vrsta?
Ljudje si danes radi domišljamo, da smo edinstvena vrsta vrste homo, meni Harari. V resnici pa je bila razvejenost naših sorojencev – od Avstralopitekov, Neandertalcev, Homo erectusa, Homo soloenisa in drugih – precej večplastna. Prav tako si zmotno predstavljamo, da si te vrste sledijo v linearnem zaporedju, kar vzbuja napačen vtis, da je v danem časovnem obdobju Zemljo naseljevala le ena vrsta ljudi in da so vse starejše vrste le naši starejši modeli. V resnici je pred sto tisoč leti po svetu hodilo najmanj šest človeških vrst – enako kot danes po svetu hodi več vrst lisic, medvedov in prašičev. Tisto, kar nam je pomagalo, da smo vzpostavili še večjo razliko od ostalih vrst ljudi, je bila kognitivna revolucija.

Kognitivna revolucija
Prva pomembna človeška revolucija je po Harariju kognitivna revolucija in zaobjema predvsem pojav novih oblik razmišljanja in sporazumevanja v obdobju pred 70.000 do 30.000 let. Homo sapiens je razvil edinstveni jezik – in kasneje tudi pisavo – ki je služil opravljanju. Opravljanje namreč pomeni poizvedovanje komu je mogoče zaupati, slednje pa majhnim skupinam omogoča razširitev v večje skupine ter tesnejše in naprednejše oblike sodelovanja. S kognitivno revolucijo se prvič poleg večjih skupnosti pojavijo tudi legende, miti, bogovi in verovanja – Harari jih poimenuje izmišljotine – ki ljudem omogočajo nekakšno kolektivno identiteto.

Človeške izmišljotine oz. kultura
V okviru izmišljotin Harari opozori na temeljne etične dileme, s katerimi se še vedno ukvarja tudi sodobni svet – rasizem, izkoriščanje živali in delavcev, spolna diskriminacija, in homofobija. Kot mnoge družboslovne teorije, tudi Harari vzrok za njihov obstanek vidi v trdo zakoličenih vsesplošnih (ideoloških) hierarhijah, ki različno vrednotijo ljudi. Vsem tem kastnim, razrednim, rasnim in spolnim razredom vladajo izmišljotine – razne ideologije, religije, politične in pravne ureditve. Ljudje jih dojemamo kot naravne in objektivno obstoječe, v resnici pa so vse prej kot to le družbene iznajdbe in izmišljotine velike množice ljudi, ki so nujno potrebne za učinkovito delovanje tako velike medsebojno povezane skupine ljudi kot je Homo sapiens. Za funkcioniranje več tisoč ali celo milijonov posameznikov je namreč po Harariju potrebno verjeti v skupno zgodbo, ki je sicer namišljena (na njej ni nič objektivnega v smislu naravnih zakonov), vendar nujno potrebna in dojeta kot objektivna resničnost.

Narod in množica
Kljub temu, da stare izmišljotine (npr. miti) ne razlagajo več sodobnega sveta, pa so jih nadomestile nove skupne zgodbe. Dve sodobni najpomembnejši takšni namišljeni skupnosti sta po Harariju narod in množica potrošnikov – namišljena skupnost države in namišljena skupnost trga. Vendar morata biti obe množici razumljeni kot objektivno resnični, da uspevata. 'Narod si zelo trudi prikriti svoj namišljeni značaj. Večina narodov trdi, da so naravni in večni subjekti, ki so v neki prvinski dobi nastali z mešanjem domovinske prsti in krvi ljudi /.../ Večina obstoječih narodov se je razvila šele po industrijski revoluciji,' zgodovinski nastanek narodov pojasni Harari.

Ljudem je uspelo iznajti celo tri ureditve, ki bi lahko postale človeško univerzalne; prvi univerzalni red, ki se je pojavil, je bil gospodarski – denarni red. Drugi je bil politični – imperialni red in tretji verski: red svetovnih verstev kot so budizem, krščanstvo in islam. Kognitivna revolucija je torej vrsti Homo sapiens prinesla nič drugega kot tisto, kar danes poimenujemo kultura – zmožnost abstraktnega mišljenja, govor in jezik, kar nam je omogočalo razvoj omenjenih namišljenih skupnosti. Naslednja – kmetijska revolucija pa je po mnenju Hararija prinesla več slabosti kot prednosti.

Kmetijska revolucija- največja prevara v zgodovini?
Druga, kmetijska revolucija je bila revolucija v načinu življenja ljudi. Pred približno 10.000 leti je Sapiens začel večino časa in energije posvečati uravnavanju življenja peščice živalskih in rastlinskih vrst. Naši predniki so takrat udomačili pšenico, riž, koruzo, krompir, proso in ječmen – in čeprav je od tedaj preteklo več tisoč let, se še danes prehranjujemo kot starodavni kmetovalci. Za znanstvenike je bila v preteklosti kmetijska revolucija za človeštvo velik skok naprej. Harari na to oceno odgovarja: 'To je bajka.' Zakaj? 'Kmetijska revolucija je brez dvoma povečala količino hrane, ki jo je imelo na voljo človeštvo, vendar ta dodatna hrana ni pomenila boljše prehrane in več prostega časa. Porodila je skokovite poraste števila ljudi in razvajene elite. Povprečen kmet je delal trše kot povprečen lovec in nabiralec, v zameno pa je slabše jedel. Kmetijska revolucija je bila največja prevara v zgodovini', pojasni.

'Gen za nažiranje'
Kljub kmetijski revoluciji smo ljudje ohranili gensko zasnovo iz naših nabiralniških časov. Ta je mogoče odgovorna za sodobni porast nezdrave debelosti v bogatih družbah. 'Zakaj se ljudje danes bašejo z zelo kalorično hrano, ki prej škoduje ko koristi? Zakaj se nažiramo z najslajšimi in najmastnejšimi živili, kar jih lahko najdemo?' se vpraša Harari. Ena izmed splošno uveljavljenih teorij odgovarja, da je nagon za uživanje visoko kalorične hrane v naših genih trdo zakoreninjen in povezan z življenjskim stilom naših nabiralniških prednikov. 'V savanah in gozdovih, v katerih so živeli, so bile zelo kalorične sladkarije izjemna redkost. Hrane je tudi sicer primanjkovalo /.../ Če je kamenodobna ženska naletela na bogato obloženo figovo drevo, je bilo smiselno le eno – kar tam je morala pojesti čim več fig, preden so drevo do golega obrali tamkajšnji pavijani,' piše Harari. Čeprav danes marsikdo živi v stolpnici in ima v stanovanju prenatrpan hladilnik, naš DNK še vedno misli, da smo v savani, še doda.

Znanstvena revolucija in začetek dvoma
Okoli leta 1500 se je v Zahodni Evropi začela tretja – znanstvena – revolucija, ki je prav tako odločujoče vplivala na potek človeške zgodovine. Prinesla je veliko spremembo v odnosu do znanja. To je bila predvsem revolucija nevednosti, saj jo je spremljalo spoznanje, 'da ljudje ne poznajo odgovora na večino najpomembnejših vprašanj,' zapiše Harari. Za razliko od njihovih predhodnikov, ki so verjeli, da vedo že vse o svetu – saj naj bi bile vse resnice zapisane v svetih knjigah – se človek znanstvene revolucije zaveda svoje nevednosti, slednje pa mu ustvari željo po raziskovanju.

Drži, znanstvena revolucija je prinesla nešteto tehničnih izumov, ki so ljudem olajšali življenje, vendar pa je ta ista želja po raziskovanju na drugi strani spodbudila tudi tiste poteze naših prednikov, na katere danes nismo najbolj ponosni. Z znanstveno revolucijo je tesno namreč povezan tudi imperializem, osvajanje ozemelj, risanje zemljevidov sveta in žal tudi mnogi genocidi nad staroselskimi ljudstvi, ki so se zgodili med osvajanji.

Lastnikom kapitala bogastvo, delavcem životarjenje
Znanstvena revolucija je rodila tudi novo izmišljotino; idejo učinkovitega prostega trga, ki jo uteleša kapitalizem. Harari za njegovo mantro prostega trga meni, da je enako naivna kot vera v Božička. Poleg tega ima vera v obstoj prostega trga, ki bo 'sam' poskrbel za vse ljudi, v resnici katastrofalne posledice prav za večino ljudi.

'Suženjstvo je bilo na koncu srednjega veka v krščanski Evropi skoraj neznano. V zgodnji sodobni dobi pa je vzpon evropskega kapitalizma potekal hkrati z vzponom trgovine s sužnji čez Atlantski ocean. Za to katastrofo so bile odgovorne nebrzdane tržne sile, ne pa tiranski kralji in rasistični ideologi,' meni Harari in doda, da takšna realnost prosto tržnega kapitalizma ne more zagotoviti, da je dobiček pravično pridobljen in razdeljen. Ko rast postane najvišje dobro in je ne brzdajo nobeni etični pomisleki, kapitalizem iz hladne ravnodušnosti pohlepa pobije na milijone ljudi. Tako Harari zaključi, da je industrijska revolucija, ki je zajela Evropo 'prinesla bogastvo bančnikom in lastnikom kapitala, milijone delavcev pa je obsodila na životarjenje v strahotni revščini.'

Homo sapines, avtor ekoloških katastrof
Zgodovina Sapiensa je daleč tudi od harmoničnega odnosa do svojega okolja in drugih živalskih vrst. Poseljevanje Zemlje, ki jo je iz Afrike sčasoma poselil Homo sapiens namreč ni potekalo brez prilivanja krvi. Večina edinstvenih vrst – mamutov, mastodontov, velblodov, velikanskih levov, sabljastih tigrov in drugih sesalcev, plazilcev in ptic, je izumrla v dveh tisočletjih po prihodu Sapiensa. Harari piše, da je po zdajšnjih ocenah severna Amerika izgubila 34 od 47 rodov velikih sesalcev, Južna Amerika pa 50 rodov od 60. Tako je Sapiens s prvim poselitvenim valom v živalskem kraljestvu povzročil eno največjih in najhitrejših ekoloških katastrof v zgodovini. Prvemu valu je sledil drugi, ki je spremljal širjenje kmetovalcev.

'Homo sapiens je že dolgo pred industrijsko revolucijo postal rekorder po številu rastlinskih in živalskih vrst, ki so izumrle zaradi njega. Pripada nam neslavni naslov najnevarnejše vrste v analih biologije,' zapiše Harari. Tretji val izumrtja pa prav sedaj povzročajo industrijske dejavnosti. V okolje še vedno spuščamo preveč ogljikovega dioksida, segrevamo ozračje in s tem nepovratno povzročamo izginotje mnogih rastlinskih in živalskih vrst, ki se zaradi našega posega nikoli več ne bodo vrnile na zemljevid živečih na Zemlji. Naivno verjamemo, da ogrožamo samo druge vrste, medtem ko smo sami varni: 'Marsikdo ta proces imenuje 'uničevanje narave'. Vendar ne gre za uničevanje, temveč spreminjanje. Narave ni mogoče uničiti. /.../ Zaradi ljudi so izumrle številne vrste, in morda bodo ljudje uničili tudi sami sebe,' pojasni Harari.

Je sodobni čas res doba miru?
Kot mnogi drugi sodobni avtorji, tudi Harari ugotavlja, da je sodobna družba postmoderna, njena edina stalnica pa je večno spreminjanje. Ti trendi se poznajo tudi v politiki: 'Niti najbolj nazadnjaške politične stranke ne obljubljajo ohranjanja obstoječega stanja. Vse obljubljajo socialno reformo, reformo šolstva in gospodarstva – in te obljube pogosto izpolnijo.'

Sodobni čas je po mnenju Hararija tudi eden najbolj mirnih časov. Ker vojne postajajo redkejše, pritegujejo večjo pozornost, meni. To sicer morebiti drži, a nikakor ne odtehta in opraviči posameznega individualnega trpljenja. Kaj je torej 'krivo' za relativno gledano mirne čase? Morda izkušnja druge svetovne vojne, odgovarja Harari. 'Človeštvo se je v tem obdobju prvič spoprijelo z možnostjo popolnega samouničenja ter doživelo precej vojn in genocidov,' pojasni in razloži še, da mirovništvo poleg gostejše mreže mednarodnih povezav spodbuja prav nevarnost jedrskega holokavsta.

Ali smo zaradi človeškega razvoja bolj srečni?
Marsikdo bo Hararijevo knjigo dojel kot skrajno pesimistično, njegov odnos do ljudi pa kot vsesplošen gnus do Homo sapiensa, ki je v svoji zgodovini povzročil že nešteto krivic, zločinov ter izumil škodljive namišljene skupnosti. Vendar pa v prid pesimizmu govorijo tudi zgodovinska dejstva. Še posebej, če na človeško zgodovino pogledamo z enim samim vprašanjem, ki si ga je postavil tudi Harari: 'Ali smo zato srečnejši? Se je bogastvo, ki ga je človeštvo nakopičilo v preteklih tisočletjih pretvorilo v zadovoljstvo?'

To je za zgodovino povsem nov zorni kot, ki zgodovinske dogodke premeri skozi drugačno lečo. Njegov odgovor je ne – tudi ves ta 'razvoj' nam ni prinesel nič več in nič manj sreče. Zgodovinskim knjigam manjka to, da ničesar ne povedo o tem, kako so zgodovinski dogodki vplivali na srečo in trpljenje posameznikov: 'To je največja luknja v našem razumevanju zgodovine. Skrajni čas je, da jo začnemo zapolnjevati,' sklene Harari.

In prihodnost zgodovine?
Otroci znanstvene revolucije: biološki inženiring, kiborgi in umetna inteligenca lahko po mnenju Hararija nakazujejo novo, najpomembnejšo biološko revolucijo od pojava življenja na Zemlji. Človek bo končno postal to, kar si je od nekdaj želel – biti vsemogočni in večni bog. Bo z genskim inženiringom ustvaril neumrljive nadljudi, vse druge pa spremenil v svoje tlačane in uničil ekosistem? Ali ga bo uporabil za nekaj, kar ljudi osrečuje? Harari se ob koncu vsezgodovinskega popotovanja Homo sapiensa v duhu 'krasnega novega sveta' še povpraša: 'Je kaj nevarnejšega od nezadovoljnih in neodgovornih bogov, ki ne vedo, kaj bi radi?'
Nina Meh