Rafik Schami, sirski pisatelj, ki živi in dela v Nemčiji, je bil doslej poznan predvsem slovenskim mladim bralcem, in sicer po svojem romanu Dlan, polna zvezd, v katerem spremljamo dnevniške zapise nekakšnega bližnjevzhodnega Jadrana Krta. Njegovo zadnje delo, Mračna plat ljubezni, je knjiga precej drugačnega formata, ki z različnih perspektiv in na več kot 900 straneh bralca "prestavi" v življenje v Siriji skozi velik del 20. stoletja.

Rdeča nit knjige je, kakor lahko sklepamo že iz naslova, prepovedana ljubezen. A Faridu in Rani ni prepovedano biti par zaradi različnih veroizpovedi (kot napačno sugerira zapis na naslovnici, v izhodišču torej ni krščansko-muslimanski konflikt); oba sta namreč kristjana, on pripada katoliški, ona pravoslavni skupnosti, a to ni bistveno; težava je v tem, da sta njuna klana, torej širši družini, iz katerih izhajata, že nekaj desetletij v odnosu "na nož", saj je njun spor terjal že več smrtnih žrtev.
Vendar pa obsežna pripoved ne poteka linearno in ima toliko "nastopajočih", da jih nima smisla šteti; glavna junaka tako pravzaprav nista Rana in Farid, temveč so to ljudje Sirije, pisano prebivalstvo te nemirne in danes od vojne razdejane države skozi nekaj desetletij zgodovine; njeni kmetje in delavci, pa otroci in mladi, obstranci z roba družbe na eni strani in na drugi politiki in mogočneži, ter seveda ženske: zatirane in brez vpliva, a vendar odločene, da uveljavijo svoje, četudi po ovinkih.
Od trupla v košari do družinske kronike
Zgodba se začne s skrivnostnim umorom oziroma truplom, najdenim v košari, viseči pred mestnimi vrati. Na začetnih straneh tako spremljamo preiskovalce, ki si belijo glavo s tem, kdo je umorjeni in malo pozneje, ko se izkaže, da gre za vplivnega oficirja, komu in zakaj se je zameril in kako se je morilec splazil v njegovo stanovanje. A zgodba o prijateljstvu, izdaji in smrti se razplete šele ob koncu knjige; v naslednjih poglavjih avtor namreč "preskoči" nekaj desetletij v preteklost in začne slikati obsežno kroniko dveh družin z nekaj glavnimi akterji in neštetimi stranskimi liki, ki na sceno pokukajo le enkrat in se nato spet pojavijo šele mnogo pozneje – ali pa sploh ne več. Ta mozaik sirskega vsakdanjega življenja, rojevanja in umiranja dobi nekoliko enotnejši vzorec šele, ko spremljamo otroštvo in mladost Farida, ki je, mimogrede, slikano v tako veselih in svetlih barvah, da se ob njem nehote spomnimo lastnega otroštva.
"Hvalnica" domačim krajem
A delo kljub temu ostaja velik mozaik; avtor ne želi povedati ene zgodbe, temveč nešteto, pogosto so to tudi zgodbe v zgodbi; njihov razpon sega od izročila do vsakdanjih anekdot in šal ter drobnih in velikih, pogosto tragičnih osebnih zgodb napol anonimnih članov ene od družin, sosedov, meščanov in različnih naključnih prisotnih na "sceni". Besedo dobijo vsi, dobri in slabi, bogati in revni, vplivni in nepomembni. To je zgodba o domačem kraju. "Od danes naprej bom pri prebujanju mislil samo še na Damask," v nekakšni zaključni besedi zapiše Schami. Njegovo pisanje je tako odraz nekakega heideggrovskega ljubečega pre-bivanja v kraju, sredi ljudi in stvari, ki jih imaš rad, hvalnica koščku sveta, ki mu pripada, a brez slehernega zdrsa v pompozno in izključevalno nacionalistično retoriko. Je posvetilo domačim ljudem in krajem brez želje po pisateljskem umiku v bolj eksotično ali zgodovinsko oddaljeno prizorišče.
Številne podobe iz Schamijevega mozaika so sicer temne, saj prikazujejo nesmiselne smrti, politično preganjanje in mučenje, težko razumljive "vaške spore", zatiranje žensk in nerazumljivo agresivne posameznike. A ko se prebijemo skozenj, se izkaže, da je kot celota svetel in sončen, da pušča vtis nepremagljivega veselja do življenja. Branje za vse, ki ne hlastajo le za zgodbo, temveč iščejo vzdušje; a tudi za zgodbo nihče ne bo prikrajšan.