Hkrati se njegova poetika ves čas širi in dviga v višave ter postaja vse bolj univerzalna. V pesmi se naseli narava, toda narava je tudi prostor človekovih občutkov.

Menjavajo se letni časi, zdaj sije sonce, vendar ne zmeraj blagodejno, saj se sonce lahko stre, trešči v pesnika in zlomi njegove besede. Kaj kmalu zapiha veter, viharni ali osvežilni, gori beli ogenj, oglašajo se ptice, neposredne besede o dogajanju v naravi postajajo čedalje bolj skrivnostne. Zdi se, da napovedujejo nekaj grozečega in strašnega. Pesnikov položaj se preveša v apokaliptično grožnjo.

Metafore so domiselno razkošne, veliko je pomanjševalnic, očitno je zemljepisno poimenovanje. Rezija vstane pred nami v svoji celoviti in lepi podobi, sočasno je to območje ogroženosti in stiske. V impresije je ujeta naravna in pokrajinska pisanost, hkrati je pesnik občutljiv popisovalec nezavidljivega položaja in napovedovalec usode, češ da se slovenski manjšini kot narodni skupnosti slabo piše. Poet si zato prizadeva, da bi bila njegova pesem slišana, izreka žalostinke, nagovore, zapovedi in vprašanja. Veliko je poosebljanj, kontrastov in obratov. Quaglia se odeva v resigniran odmik, iznenada pa ga spet preplavita moč in odločnost. Z grobimi besedami se usmerja proti vsakovrstnim podležem. Ker je iz rodu jasnovidcev, napoveduje, da prihodnost ne bo rožnata. Brani se tega, da bi ga tujci poteptali. V verze tke zgražanje in očitke, da nekateri laškim volkovom poljubljajo šape; med njimi je vse preveč prodanih duš. V dolini krivic se je razraslo zlo. Skoraj vse je dovoljeno, nikjer ni več jasnih meja, toda to ni nikakršna svoboda, temveč ujetost in nezmožnost zatočišča. Starih bogov ni več. Kje neki bi bilo mogoče najti tolažbo, saj je čedalje bolj trg tisti, ki je postal bog? V poeziji je tudi mistika, so črni in beli angeli, toda vanjo se je vsilil hudič, padli in uporniški angel, ki se ne pusti odgnati. Quaglia je črnogled in napoveduje sodni dan, a se pri tem prepričuje, da marsikaj vendarle še ni izgubljeno. Njegovo pesniško ustvarjanje je tudi ohranjanje rodu. Rezijani nimajo samo zunanjih sovražnikov, ampak si morajo priznati, da so tudi sami mačehovski do sebe. Treba bi se bilo bojevati in kljub vsemu vztrajati, toda to nikakor ne bo lahko.

Nekateri izrazi se ponavljajo, med njimi je večkrat navedena besedo rožica. To ni rožica iz znane Goethejeve pesmi, tista, ki jo vso mlado in v prvem cvetu utrga divji fant, čeprav mu pravi, da noče trpeti, temveč je bodisi izbrano dekle, ženska ali nevestica, predmet nežnosti in čustvene povezanosti, bodisi lepota sama, poosebljena ljubezen ali kratko malo cvetoča rastlina s posebnimi lastnostmi. Čeprav je upehana in počasi vene, simbolizira pesnikovo upanje, da bo ohranila svojo rast. Rožica je tudi sestrica, nekdo, ki mora postoriti, da se vezi ne bodo pretrgale, nežna je in krhka, toda poet si ne more kaj, da ji ne bi zapovedal, naj ostane trdna in podobna sama sebi.

V razgibanem letu ptičev pripada posebno mesto orlu, ponosni in močni ptici ujedi. Tako kot pri filozofu Nietzscheju sta tudi v Quaglievi poeziji dejavna orel in hladna, plazeča se kača. Kača zmore vse mogoče, lenobno se premika, nevarna je in mrzla, a hkrati zmagovita. Pesnik se primerja tako z orlom kot s kačo: "Kot kača se plazim / za menoj sopejo hudourne vode / prek mene pršijo strupeni hlapi / kot prhel prah jih moram goltati."

Na Slovenskem imamo približno petdeset narečij. Med njimi so tako velike razlike, da se ljudje z različnih koncev med seboj ne razumejo najbolje. Rezijanščino govorijo za mejo in je za marsikoga nerazumljiva. Kakovostne in estetsko dognane pesmi, kakršne so Quaglieve, lahko ustrezno prepesni samo tako dober in pesniško močan pesnik, kakršen je njihov avtor. Marko Kravos je zagotovo takšen – opravil je pomembno in vrhunsko prevajalsko delo. Prepesnitev mu je vsekakor uspela. Pesniška zbirka je dvojezična: na levi strani lahko beremo pesmi v izvirnem narečju, rezijanščini, na desni pa Kravosove prepesnitve. Quaglievo pesniško snovanje zaživi pred nami, slogovno prečiščeno, metaforično barvito in poetično inovativno. Opazni so povezovanje skrajnosti, pot navzgor ter zatem vrnitev in pristanek na samem dnu. Pesnik govori o glasbi in plesu, in res, njegove pesmi skoraj pojejo. Imajo poseben ritem in včasih se zdi, da stihi tudi poplesavajo. Marko Kravos ob predstavitvi življenja in dela Renata Quaglie poudarja, da njegove verzne stvaritve niso narečna poezija, temveč je pesnik glasnik zelenega kozmosa, organske človečnosti in duhovnih esenc svetovja.

Do Slovencev in Slovenk onkraj meje matična dežela pogosto ne kaže dovolj pozornosti in nima razumevanja do tega, da njihovo preživetje ni samoumevno. Izid Quaglieve pesniške zbirke Zaleni okrišiji / Zelene krošnje je pomemben kulturni dogodek, ki ponuja možnost, da občudujemo velikega pesnika in izrazimo spoštovanje do zamejskega ustvarjalca. Oziroma – nekateri ne marajo takega poimenovanja, zato bi bilo bolje uporabiti besedno zvezo spoštovanje do slovenskega umetnika onstran meje.

Iz oddaje S knjižnega trga.