Rushdieja je avgusta 2022 na literarnem dogodku v Chautauqui v zvezni državi New York poskušal umoriti takrat 24-letnik, pri čemer ga je hudo poškodoval. Precej ironično je, da je bil napaden na prireditvi, na kateri naj bi govoril prav o pomenu zagotavljanja varnosti pisateljem. Del občinstva je zato sprva mislil, da gre za poučen prikaz napada na pisatelja.

Leta 1947 rojenega in ateistično vzgojenega britansko-indijskega Salmana Rushdieja že vse od leta 1988, ko je izšel njegov četrti roman Satanski stihi, preganjajo verski fanatiki. Tedanji iranski revolucionarni voditelj ajatola Homeini je nad pisateljem v letu po izidu knjige razglasil fatvo oziroma smrtno obsodbo. Mimogrede, Homeini je umrl v istem letu, kot je razglasil fatvo na pisateljevo glavo, ta pa je od takrat objavil množico čislanih del. In dve od njih sta izšli, odkar je neuspešni atentator za zapahi.

Rushdie je imel pred napadom pripravljene beležke za naslednji roman, a preden je skozi pisanje obračunal s travmo nečesa tako velikega, kot je bil ta poskus umora, ni bil sposoben napisati ničesar drugega. "Dojel sem, da moram napisati knjigo, ki jo zdajle berete, preden lahko nadaljujem s čim drugim. S pisanjem bom končno sprejel stvarnost vsega, kar se je zgodilo, jo vključil v celoto svojega življenja. Ne bom se pustil odriniti kot žrtev, na nasilje bom odgovoril z ustvarjalnostjo."

Sorodna novica Na slovenskem, ameriškem in britanskem trgu sočasni izid knjige Salmana Rushdieja o napadu nanj

Knjigo Nož: Premišljevanja po poskusu umora (ang. Knife: Meditations After an Attempted Murder) odpre prizor s predvečera napada, ko Rushdie opazuje polno luno in razmišlja o svojem – v tistem trenutku še – srečnem življenju. Pisatelj je nič manj kot do ušes zaljubljen v 30 let mlajšo pesnico Elizo Griffiths, s katero je poročen od leta 2021. Vse do poskusa umora sta imela tako rekoč življenje navadnih Newyorčanov: udeleževala sta se koncertov, obiskovala galerije, hodila na večerje ter brala in se navduševala nad delom drug drugega. Njegovo življenje je bilo tako lepo kot z mesečino obsijan večer 11. avgusta 2022. Potem pa je nož v rokah njegovega napadalca 12. avgusta razrezal to življenje. Nož je naredil zarezo med prej in potem. Usodnih 27 sekund je za sabo pustilo 15 ureznin po skoraj vsem telesu. Do prihoda reševalcev mu je pomagalo več posameznikov iz občinstva, in kot zapiše, je bil skoraj hkrati soočen z najslabšim in najboljšim v ljudeh.

Po napadu se je več kirurgov hkrati okoli osem ur ukvarjalo z ranjenimi deli njegovega telesa – z vratom, desnim očesom, levo roko, jetri in trebuhom. Imel je ureznine na čelu, licih in ustih ter na prsnem košu. Kot je pozneje dejal eden od zdravnikov, je bila Rushdiejeva največja sreča v tem, da moški, ki ga je hotel ubiti, "ni imel pojma, kako je to treba storiti z nožem". Eno bolj nenavadnih dejstev je, da je imel neudejanjeni morilec v nahrbtniku, ki pa je med napadom ostal med sedeži v občinstvu, več nožev. Seveda se poraja več vprašanj glede tega, zakaj se je odločil, da prinese s sabo izbor nožev: "Je načrtoval, da bo uporabil več kot enega? Ali pa ni vedel, katerega bi uporabil? Se je odločil po trenutnem navdihu? Ali pa je pač zgrabil enega in mu ni bilo pomembno, katerega? Je mislil, da jih bo morda razdelil občinstvu in ga povabil k sodelovanju?" Zgodbo o preživetju telesa je preprosto moral napisati zato, da bi tudi, širše gledano, preživel. "Zmagal sem s tem, ko sem preživel. Pomen, ki ga je nož dal mojemu življenju, pa je bil moj poraz."

Knjiga Nož je predvsem introspektivno knjižno delo v obliki premišljevanj iz podnaslova. Med drugim se poglobi v pojem iz naslova, tudi z vprašanjem, katera je bistvena razlika med nožem in strelnim orožjem. Pištola v primerjavi z nožem ubija iz razdalje. Uporablja se za poškodovanje ali ubijanje ljudi. Nož se najpogosteje uporablja v kuhinji. Napad z njim pa je – četudi se sliši ironično – intimnejši za obe vpleteni strani. Trenutek intimnosti, ki jo napadenemu vsili napadalec: "V smrti smo vsi včerajšnji ljudje, za vedno ujeti v preteklik. Nož me je želel spraviti v to kletko." Nato pa so mu zdravniki v 18 dneh na intenzivni enoti in v poznejšem okrevanju po njegovih besedah neizogibno povzročili dolgo serijo ponižanj, saj mu je bil odvzet nadzor nad lastnim telesom.

Sorodna novica Napadalca na Salmana Rushdieja obtožili poskusa umora

Nož ni prva knjiga, v kateri Rushdie piše o sebi. Leta 2012 so izšli njegovi spomini, ki zajemajo obdobje, zaznamovano z osamo in skrivanjem, ki ga je pod psevdonimom Joseph Anton preživel po izreku fatve. Vendar je tisto delo v nasprotju z najnovejšim napisal kot tretjeosebno izpoved. 15 vbodnih ran je pač "preveč osebnih za kakršno koli distanco", prav tako pa ljubezenska zgodba zahteva, da se pripoveduje v prvi osebi. Knjiga je razdeljena na prvi in drugi del: Angel smrti in Angel življenja. Izvorni naslov Knife je oblikovalki Arsh Raziuddin ponudil idealno možnost, da črko i na sredini besede uporabi kot vizualno zarezo, kakršno bi za sabo pustil nož in razdeli naslovnico na pol – na prej in potem.

Ob izreku fatve je marsikdo tudi na Zahodu menil, da si jo je pisatelj sam nakopal na glavo (med njimi so na primer bili nekdanji predsednik ZDA Jimmy Carter, pisatelj Roald Dahl in več torijskih veljakov). A tudi ob tokratnem napadu je bilo na družbenih omrežjih veliko privoščljivih objav, ni manjkalo niti navezav na muslimansko demonologijo. Mržnja iz preteklosti z leti očitno ni izpuhtela, zlovešči duh Satanskih stihov se je vrnil v javnost. Rushdie kljub temu poudarja, da še zmeraj nikakor ne obžaluje, da je napisal to knjigo, ki je na presenečenje nekaterih satirična in dejansko humorna. Žal pa je nekaj tako nazadnjaškega, kot je fatva, ne nazadnje primerljivo s kulturo črtanja (ang. cancel culture) v sodobni zahodni kulturi, proti kateri se z neutrudnim zagovarjanjem svobode govora bojuje tudi sam Rushdie.

Večkrat se mu seveda zastavi vprašanje soočenja z napadalcem, ki je v knjigi navajan zgolj kot A. Kot je ta sam razkril v intervjuju kmalu po napadu, je prebral zgolj "nekaj strani" Satanskih stihov. "Ne maram ga. Menim, da ni preveč dober človek. Napadel je islam. Napadel je to vero in verski sistem," je še dejal v intervjuju. Pisatelj skuša v namišljenem pogovoru z njim med namišljenimi obiski v zaporu med drugim razumeti njegov pravi nagib, a se ozkogledega in zavedenega mladeniča naveliča ter sklene, da preprosto ni vredno truda. Z nekom, ki je pod vplivom Imama Yutubija, kakor Rushdie sarkastično imenuje tako rekoč večglavo inkarnacijo islamističnih agitatorjev na spletu, bi le težko našel najmanjši skupni imenovalec, ki bi sploh omogočil dejansko komunikacijo.

Osrednja pozornost je v Nožu seveda namenjena poskusu umora in njegovim takojšnjim posledicam, a avtor ob ukvarjanju s takratno sedanjostjo sega še v svojo preteklost in razmišlja o prihodnosti, ki jo je do te mere travmatična izkušnja seveda neizogibno spremenila. Proti koncu knjige se vpraša, kako bo ta izkušnja vplivala na njegovo pisanje, še posebej glede na to, da je postal "čuden stvor, ki ni znan toliko po svojih knjigah kot po življenjskih peripetijah". Zato meni, da bo vplivala predvsem na to, kako bodo ljudje brali njegovo pisanje: "Ali pa ga ne bodo brali. Ali oboje."

Avtor skozi knjigo napreduje od tipanja za potjo, ki vodi sploh nazaj v življenje, do zavedanja, da je deležen druge življenjske priložnosti. Zastavlja se mu vprašanje, kaj človek naredi s takšno drugo priložnostjo. Odloči se za ljubezen in delo, a kmalu spozna, da to drugo življenje ne more biti omejeno samo na to. Po njegovem mnenju se je prav tako pomembno bojevati na več frontah – denimo proti fanatizmu in zatiranju svobode govora, kot ideala, ki pa so ga žal tudi današnji samoopredeljeni progresivci in levičarji po njegovem mnenju opustili na lastno škodo, kar vodi zgolj v oslabitev javne razprave in ideološki konformizem.

Leto in mesec dni po poskusu umora z Elizo obiščeta dvorano v Chautauqui. Nato se podata še do bližnjega zapora, v katerem je njegov napadalec. Na lastne oči oziroma – kakor se skozi knjigo sam izrazi – na lastno oko mora videti oba ta kraja. "Krog se je sklenil, in tu sem se želel končno sprijazniti s tem, kar se je zgodilo, in si vrniti mir v življenje. Stal sem tam, kjer sem skoraj umrl, na sebi sem imel novo obleko Ralpha Laurena in sem čutil, da sem ... cel."

Knjiga Nož je v večini tudi izpoved ljubezni do žene, družine in prijateljev, sicer pa je posvečena vsem, ki so mu rešili življenje. V primerjavi z drugimi Rushdiejevimi deli gre za slogovno precej drugačno in tekoče berljivo ter precej krajšo stvaritev, ki pa je izdatno pretaknjena z literarnimi referencami in aluzijami. Kalvarijo, ki jo je preživel, opisuje zelo plastično, kdaj tudi precej neprizanesljivo in surovo, a kljub temu začinjeno z zanj značilnim iskrivim humorjem in občasno ironijo. Iz pisanja pa veje tudi avtorjeva obnovljena zapisanost svobodi govora.

Delo se sklene s slavljenjem ljubezni na kraju, kjer se je iz sovraštva porodilo nasilje. Vendar se Rushdie zaveda, da njuna sreča po tem ne bo nikoli več taka kot prej, gre za ranjeno srečo s temno senco v kotu za vselej spremenjenega življenja. A vendarle kot enega najpomembnejših načinov za osmislitev tega, kar ga je doletelo, navede doumetje, da je to zgodba, v kateri se "na sovraštvo – nož je prispodoba za sovraštvo – odzove ljubezen in ga nazadnje premaga".