Poezija v zbirki Nekaj kot strah obravnava bivanjsko problematiko, ki pa jo pesnik v jedru izpiše brez teže in z lahkotnim nizanjem prispodob. Foto: Mariborska literarna družba
Poezija v zbirki Nekaj kot strah obravnava bivanjsko problematiko, ki pa jo pesnik v jedru izpiše brez teže in z lahkotnim nizanjem prispodob. Foto: Mariborska literarna družba

Ta dovoljuje razmišljanje, poglobitev in svet brez slabih omejitev. Po večini kratke pesmi so povezane v tri sklope: Granitni čas, Rasti (preko poletja) in Tiktakanja. V vsakem sklopu se vzpostavlja poanta časa in vse do zadnjih pesmi dosega zavedanje minljivosti. A glavni preganjalec in zasledovalec je strah.

Zdi se, kot da je pesniški jaz zašel v davno preteklost, ki pa je nujna, da se subjekt prečisti. Osnovni imenovalec je samoiskanje. Kdo je pravzaprav drugi ali druga? Je to ujemanje in iskanje drugega subjekt sam ali je to množina. Ki pa je lahko tudi ozvezdje – kot vidimo v pesmi Bratstvo. Pesnik dodobra izpelje zraščanje z vsem – drevesom, hišo, človekom – ob tem pa domiselno prepleta svet zunaj in svet znotraj. Celostno dojemanje sveta in prepoznavanje najmanjšega detajla se dopolnjujeta: "Navidezno se skriva / v plamenečih gmajnah tvojih pljuč / in kolibah jezika."

Spopadanju s strahom je namenjen dobršen del pesniške zbirke. Strah razreže, ga najde in ga ne zmore spustiti. A pri tem ne gre za romantično svetobolje. Pesnik in drugi so jeseni resda bolj ponižni, a obstaja vnovični krog, nov preporod: "A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo".

Nekaj kot strah je pesniška zbirka, ki ima tri močne točke: spoprijemanje s strahom, razraščanje v naravo in jezik. Mogoče umanjka nekaj več premisleka pri izpeljavi univerzalnih pojmov, kot je na primer usoda. Skratka, to so pesmi, ki slikajo svetlobo sredi praznine in strahu.

Tonja Jelen

Poezija v zbirki Nekaj kot strah obravnava bivanjsko problematiko, ki pa jo pesnik v jedru izpiše brez teže in z lahkotnim nizanjem prispodob. Kreutz je subtilen opazovalec narave, kar se kaže tudi v njegovih haikujih, v tej knjigi pa s pesniško govorico že skorajda doseže starodavno sožitje človeka in narave. Ne glede na vse so posamezniki in posameznice v pesmih vedno dobrotljivi, njihov konec je zato miren in breztežen. Bežno so vključene tudi ljudske modrosti, a brez posebne citatnosti. Človek naj bo modrec zase, da je lahko dober za druge.

Kreutzeva zbirka nekoliko odstopa od večine zdajšnjih pesniških zbirk. To se ne šteje v slabo, saj se zdi, da pesnik piše, raziskuje in pesni na novo, obenem pa je ob uvajanju lastnega pesniškega jezika občutiti in prepoznati tudi pesniško tradicijo, njuno dosledno stapljanje je smiselno in doseže svoj namen. V zbirki je vidno jezikovno preigravanje, ki pa bi ga pesnik lahko še bolj svobodno izkoristil, na primer, ko gre za ambiciozno začrtano trenutnost, brezmejnost, spolzkost …

Nekaj kot strah je pesniška zbirka, ki ima tri močne točke: spoprijemanje s strahom, razraščanje v naravo in jezik. Mogoče umanjka nekaj več premisleka pri izpeljavi univerzalnih pojmov, kot je na primer usoda. Skratka to so pesmi, ki slikajo svetlobo sredi praznine in strahu.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Kreutz, Gomboc Čeh, Frančič