Njena pesniška knjižna prvenka ima naslov Prtljaga. V njej je pet sklopov pesmi, ki so med seboj precej različne in nazorno odsevajo naslov zbirke. Vsak sklop se začne s pesničinim motom, napotilom k pesmim. Že tu je izražen pesničin igrivi pristop k pesnjenju, saj je vsak moto podpisan z anagrami ali verzijami njenega imena in priimka. In prav igrivost je skupen izraz teh pesmi. Morda je v različnosti pesmi zaslutiti njeno udeleževanje na pesniških kreativnih delavnicah in tudi vodenje le-teh. Nekatere pesmi so pisane na način pesmi v prozi, pri nekaterih so uporabljena ločila, pri drugih le razmiki med vrsticami, nekaj pa je takih, ki vsebujejo prečrtane besede. Morda so te zanimivejše, saj upoštevajo pravilo, da je treba pesmi brusiti in črtati odvečno. So pa tudi pesmi, ki namigujejo na nasproten postopek, dodajanje, in tako se te pesmi nadaljujejo ali dopolnjujejo z dodanimi opombami, ki so verzi in ne pojasnila.

Sandra Erpe torej razprostira mnogotere možnosti pesniškega izražanja, kar kaže tudi prva kitica pesmi z naslovom Ob rob: "žeje nesmislov / iz kupa fraz / vztrajno vlečejo kos / niti / in kar ostane / vmes / zaplava v dežju / ki ga ni". Da je treba pesniško prtljago večkrat pregledati, celo zamenjati ali v celoti spremeniti, nakazujejo tudi tri pesmi z naslovom V gaju, ki so na več načinov in pristopov upesnjevanje le enega motiva: mirovanja, bližanja in potovanja z vmesnimi postajami, ki so pač tri pesmi istega. Ta pesem v treh različicah je nekakšna vaja v slogu. S takšnim pristopom so pravzaprav zaznamovane vse pesmi.

Knjiga Sandre Erpe Prtljaga je torej kovček, v katerega se spravi potrebne stvari, in tudi tiste, ki morda utegnejo priti prav na popotovanju pesnjenja, in celo tiste, ki se izkažejo za nepotrebne. Prav s selekcijo med pesmimi bi bila zbirka prodornejša, saj s ponavljanji, ki so nekakšen pesemski balast, vtis ob prebiranju zbledi, in ga ne obarva niti trud po aktualnosti, tukajšnjosti in zdajšnjosti. Pesmi še najbolj spominjajo na impresionističen način podajanja vtisov, a so pesničine poteze, to je nizanje besed, preveč tresoče, nakazujoče zgolj nekakšne skice.

Morda je vzrok tega tudi pesničina zavezanost glasbi oziroma sprotnemu uglasbljanju pesmi. Ena od spevnejših je pesem z naslovom Vsak je on, ki se konča z naslednjo kitico: "Bar slači obupana pohota, / zarja razsredišči pot noči – / on je vsak, ki ga duši samota; / vsak nekoga išče in molči."

Pesnica Sandra Erpe v svoje besedišče zajema tudi iz povsem pogovornega ali celo tako imenovanega pocestniškega vira in vnaša motive spolnosti naravnost, brez sprenevedanja oziroma leporečenja. V pesmi z naslovom slika z orhidejami, ki ima malo začetnico, so tudi vrstice: "prvič te povabim / v svoje stanovanje / poljub / poljubi / če se mi dovolj dopadeš / seks / fuk / karkoli / nama pač sede".

Sandra Erpe je s svojo poezijo najprepričljivejša v pesmih v prozi, kjer ji je uspelo ustvariti ozračje pesniških pokrajin. Te niso mimobežne in so vredne večkratnega branja. Obstaja pa močan občutek, da se pesnica zaveda pomanjkljivosti, saj v motu k drugemu sklopu pesmi z naslovom O pesnjenju objavi: "Med hojo / vneto razmišljam / o zaporedju / besed, / ki nadležno opletajo / pod nogami. / Nato se spotaknem."

In odprta potovalka, z risbo katere je Urša Jerlah okrasila naslovnico, vnovič vabi, naj pesnica znova premisli, kaj bo vanjo naložila. Morda že v naslednji knjižni potovalki.

Iz oddaje S knjižnega trga