Čeprav v današnjem času govorimo o odpiranju meja in svobodi ženske, ob tem pozabljamo na nekoč vplivne zgodovinske posameznice. Kakšna je bila njihova pot, sicer prežeta s poniževanjem in zatiranjem, je seveda drugi vidik. Ena od teh je zagotovo sveta Katarina Sienska, ki je živela med letoma 1347 in 1380.

Biografski roman Katarina Sienska sicer ne vsebuje resnega kritičnega ali dvomljivega pogleda v življenje vidne dominikanke tretjega reda, kar pa ne preseneča, saj se je temu redu kot laikinja pridružila tudi Sigrid Undset, še prej pa je stopila v Katoliško cerkev. Hagiografija je napisana natančno, v celoti jo je mogoče brati kot kratko zgodovino tistega časa in kot zasebno življenje predstavljene svetnice. Tudi prevajalka Marija Zlatnar Moe uporablja izbrano besedišče, skladenjska struktura je sestavljena premišljeno in s posebnim občutkom. Nekateri pasusi so popolna dejstva, po drugi strani pa so citati Katarine Sienske tehtne poetične modrosti.

Življenje v Italiji in tudi drugje po Evropi je bilo v tistem času polno nemirov, obenem nam skorajda poetičen prevod kaže odnose v posameznih mestih in družinah. Zlasti gospodarske razmere so vplivale na družino barvarjev Benincasa, v kateri je bila rojena Katarina. Avtorica prav zato na začetku portretnega romana poudarja obravnavanje ženske in njenih vlog v krščanstvu. Gre za pomemben razmislek o pomenu ženske in device Marije, pri čemer ne gre spregledati slabšega razumevanja latinskega jezika cerkvenih dostojanstvenikov. Prav to je najverjetneje vplivalo na večje podrejanje in zatiranje žensk na splošno in tudi na različne dovtipe in opazke, ki so še danes resne grožnje ženskam. Lahko rečem, da zlasti začetek romana prikrito govori o problematiki feminizma in pomembni vlogi žensk v krščanski verski skupnosti.

Avtorica slikovito opisuje baje nadnaravno lepoto Katarine iz Siene. Pozorna je tudi na odnos njenih staršev do nje, pri čemer ji ne umanjka kritičnosti in opravičil. Lepotica je bila namreč materina in očetova ljubljenka. Njene trdne odločitve o zavezanosti Bogu nista odobravala niti je nista razumela, čeprav sta veljala za dobra kristjana. Katarina se je s sestro dvojčico Giovanno, ki je kmalu po rojstvu umrla, rodila kot triindvajseti otrok.

Vse predstavljeno poraja nekaj dvomov, zlasti o pisanju ali nepismenosti dominikanke Katarine in vseh njenih čudežev. Katarina Sienska naj bi namreč kar nenadoma postala pismena in od takrat naj ne bi več narekovala drugim. A ne glede na to, ali je pisala sama ali narekovala, je veljala za izjemno filozofinjo, njeni razmisleki in pričevanja so globoki in kažejo na izjemen um. V prispodobi o pomaranči, na primer, ob nasprotju med grenko lupino in sladko notranjostjo primerja tuzemskost in onstranstvo.

Tu in tam se v biografiji pojavljajo krajše zastranitve, a so preveč neotipljive in nepojasnjene. Kljub temu pa Sigrid Undset pojasnjuje takratno dojemanje in nepoznavanje ved o človeku in ga opravičuje. Zdi se, da delo niha med zgodovinskimi dejstvi in označevanjem osrednje protagonistke. Zasnova virov za ta roman je njen učenec in spovednik Raimondo Capuanski, veliko iz njenega otroštva pa mu je povedala njena mati Lapa.

Hagiografija Katarina Sienska prikazuje življenje posameznice in razmer v Evropi v 14. stoletju. Videti je, da je obravnavana svetnica pomembno vplivala na odločitve takratne politike, obenem pa je bila vidna teologinja in filozofinja. Delo predstavlja svetničino življenje na podlagi zgodovinskih dejstev ter z veliko globine in poetike. Hkrati pa Sigrid Undset spaja realno življenje z duhovnim videnjem ter ga preslikava v razmišljanje drugih svetnikov, ki jih izjemno ceni. Pri tem umanjkajo drobci kritičnosti, s katerimi bi bil portret lahko bolj otipljiv.

Iz oddaje S knjižnega trga.