Obenem na neki točki prevzame elemente "romana s ključem", še več, lahko bi ga poimenovali tudi prikriti avtobiografski roman.

Najpozneje v sklepni tretjini se Kar sem ljubil poveže z resnično afero z umorom, ki je konec devetdesetih let pretresla newyorško umetniško sceno. Te scene Siri Hustvedt ne opisuje afirmativno, saj jo vidi kot oportunistično, incestuozno in z željo po instantni slavi prepojeno dekadentno okolje. O tem svetu ve avtorica veliko, je načitan, razgledan in kritični polimat najvišje kakovosti s posebno afiniteto do zgodovine umetnosti. V to oportunistično okolje je bila v ključnem obdobju – hote ali nehote – potisnjena tudi sama, njen pastorek, sin Paula Austerja, je bil posredno vpleten v dotična kontroverzna dejanja, kjer so bila razmerja med umetnostjo, resničnostjo in nasilnim kriminalom brezupno zabrisana.

Ampak posvetimo se literaturi, Kar sem ljubil je marsikaj, zgodba o dveh družinah in njuni bližnji interakciji, ekspertiza o naravi identitete, človekovega pogleda, vlogi in dojemanju umetnosti, pa roman o žalovanju in hrepenenju. V sklepni tretjini Kar sem ljubil – čustveno najsiloviteje – postane še zgodba o zaupanju in izdaji. Dogajanje romana je postavljeno v čas od sedemdesetih let do prvih let 21. stoletja (v izvirniku je bil objavljen leta 2003), njegov prvoosebni pripovedovalec, postarani umetnostni zgodovinar Leo Hertzberg, v treh dolgih poglavjih pred bralcem razgrne pripoved o svojem dolgoletnem prijateljstvu s slikarjem Billom Wechslerjem, o dveh vse bolj razbitih, dislociranih in komajda funkcionalnih družinah, ki ju na neki točki doleti tragedija. To je tudi zgodba o ljubezni in njenih pojavnih oblikah, toda postopoma se bo v ospredje prerinila motivika zaupanja, ki je zaznamovala pisateljičino osebno izkušnjo s pastorkom, v romanu Wechslerjevim sinom Markom, za čigar vzgojo po slikarjevi ločitvi od prve žene v veliki meri skrbi Violet, v kateri lahko prepoznamo detajle iz avtoričinega resničnega življenja.

Siri Hustvedt po eni strani navdušuje s svojo vsestransko erudicijo in pripovedno briljanco, ampak s tem roman še ne bi bil dober. Kar sem ljubil sprva deluje malce mehanično, njeni liki so tako tipično newyorški, umetniško in intelektualno superiorni, da v svoji "brezmadežni" konstelaciji mejijo na karikaturo. Leo je umetnostni zgodovinar in predava na Columbii. Erica, njegova žena, je literarna akademičarka. Bill je slikar in integralni del umetniške scene v SoHu. Njegova prva žena Lucille je pesnica, Violet, njegova druga, psihologinja in publicistka. In nazadnje je tu Mark, umetnikov "izgubljeni sin", kompulzivni lažnivec in čustveni manipulator, ki naracijo v sklepni tretjini požene v višjo prestavo in motivu zaupanja in izdajstva postavi nove standarde. V vznemirljivi igri med Markom in njegovimi starši, nadomestnimi starši in priložnostnimi skrbniki sem dobil občutek, da Hustvedt ni le mojstrska inženirka tehnično dovršenega pripovednega aparata, temveč tudi avtorica čustveno motivirane družinske bravure, primerljive z Williamsovim Stonerjem (1965), enim najbolj žalostnih romanov dvajsetega stoletja.