Na Japonskem nikoli ni bilo gibanja, enakovrednega "jeznim mladim možem" - deželo vzhajajočega sonca so obšli beatniki in psihedelika, v zgodnjih 70. letih pa je japonske študentske skrajneže bolj zanimal obrambni sporazum med Japonsko in ZDA kot hipijevsko življenje. A iz tistega časa je izšla majhna skupina piscev, ki je zaslovela tako doma kot v tujini: v svojih delih kritično opazujejo vse bolj materialistično družbo okrog sebe in iščejo alternative. Med najbolj znanimi predstavniki te struje sta Haruki Murakami in Ryu Murakami, ki kljub enakemu priimku nista v sorodu.

Ryu Murakami se je rodil v Nagasakiju leta 1952. V Tokio je prišel zaradi študija na umetniški univerzi Musašino, a je študij opustil, ko je odkril, da mu bolj ustreza pisanje. Pozornost literarnih krogov je leta 1976 nase pritegnil s prvencem Skoraj prosojna modrina (Kagirinaku tōmei ni chikai burū), pretresljivo in surovo (in mestoma celo krvavo) zgodbo o skupini mladih Japoncev, ki "visijo" v okolici ameriškega vojaškega oporišča Jokota, svoje prazne dni in brezciljno življenje pa polnijo z mamili, promiskuitetnim seksom in glasno rockglasbo. Za kratki roman v kritiško priznanem novem literarnem slogu (čeprav so ga nekateri poznavalci označili za dekadentnega in preveč eksplicitnega), ki ga je napisal še kot študent, je Murakami prejel literarni nagradi gunzo za nove pisce in akutagava, prodali so ga v več kot dveh milijonih izvodov. Murakami je tudi napisal scenarij in režiral filmsko različico romana.

"Zgodbo" Skoraj prosojne modrine pripoveduje glavni (polavtobiografski?) lik Ryu, 20-letni biseksualni uživalec mamil. Roman se osredinja nanj in njegovo majhno skupino dvajset- in nekajletnih prijateljev sredi 70. let prejšnjega stoletja v prej omenjenem japonskem mestu z ameriškim letalskim oporiščem. Njihova življenja so dejansko le seks, mamila in rock'n'roll (Lilly je prostitutka in občasna Ryujeva seksualna partnerica, Reiko promiskuitetna Ryujeva prijateljica in dekle narkomana Okinave, Jošijama nezaposleni odvisnik, ki brutalno pretepa svoje dekle Kei, tu sta še Kazuo in izjemno samouničevalna Moko …). Roman pravzaprav nima prave zgodbe, ampak je nekakšno grobo potovanje skozi vsakodnevno monotonijo halucinacij, krvavega nasilja, prevelikih odmerkov, samomora in skupinskega seksa. Murakamijev slog bi lahko opisali kot "kratke reze", nekakšen "videospotni" prikaz izsekov iz življenja prej omenjene skupine mladih, ki s svojim samouničevalnim početjem pravzaprav poskušajo ubežati resničnosti moderne materialistične Japonske, "duše, prodane kapitalizmu".

Medtem ko so dela Harukija Murakamija bolj sanjava, njegovi junaki pa očarljivi in krhki, je pisanje Ryuja Murakamija temnejše in bolj realistično. Življenja njegovih junakov po navadi zaznamujeta praznina in nihilizem, iščejo nekakšen smisel v vse bolj materialistični in plitvi družbi. Njegova opažanja spreminjajoče se Japonske v ultramodernih urbanih džunglah so zares pronicljiva, ukvarja se s sodobnimi problemi in lastnimi spolnimi demoni.

Alenka Klun