Če naj zaupamo avtoričini opombi na koncu pesniške zbirke, bo to njena "verjetno za dlje časa zadnja pesniška zbirka v slovenščini, izdana pri katerem od "vidnih" slovenskih založnikov". Ne morem, da se ne bi - upoštevajoč navedeni citat - najprej vprašala, kako pisati kritiko zbirke, v kateri je kritika kritike tako jasno izražena? Prav, nič določnega ni rečenega - pa vendar: ali ni tudi literarni kritik lahko eden izmed cenzorjev?
Morda mi je nekoliko v uteho, da je poezija zbirke V tvojem objemu je prostor zame izrazito neposredna, skorajda narativna, beremo jo lahko skoraj kot neke vrste pesniško poročilo o dogodkih v nekem življenjskem obdobju pesnice. Lirski subjekt je namreč izrazito avtobiografski in v že citirani opombi lahko povsem nedvoumno preberemo, da gre po svoje za povzetek dogajanja v slovenskem okolju, ki pesnico spremlja ne glede na to, kje v nekem trenutku je. Gre torej za obliko poročanja o nekem življenjskem obdobju in dogodkih v njem.
Za nameček so ta "poročila" zelo neposredna, njihova sporočilnost je povsem jasno razvidna, pisana pa so iz natančno določene perspektive. Gre za zorni kot izseljenke, pesnice, katere življenje se v pesmih tke med Koprom, ki ga je zapustila, krajih, po katerih potuje ali v njih biva (Clermont-Ferrand, Granada, Buenos Aires, Santiago, Rosario, London, Nîmes, Ražanac), ter Parizom, kjer je naposled zaživela novo življenje.
Prav ta neposrednost, ki me sicer samodejno varuje, da ne bi - vsaj ne preveč - "sprevračala dejanj Taje Kramberger", pa me postavlja tudi v položaj, ko moram zapisati, da pozicija izrekanja hkrati z neposrednostjo, kritičnostjo in novimi osvetlitvami prinaša tudi precej subjektivnega, intimnega ter bolečega. Iz pesmi vejejo jeza, frustracija in prizadetost, za katere pa se zdi, da so v poezijo vnesene s premalo distance in zgodi se, da zakrijejo tisto, kar bi v teh pesmih na idejni ravni lahko seglo prek meje že slišanega ali celo konvencionalnega.
Zbirka V tvojem objemu je prostor zame je razdeljena na osem delov z naslovi: Neznano deželo nosim v sebi kot svojo, Fragmenti izgubljenega sveta, Svet je še zmeraj nor, Kaj nam daje moč?, Ženske, ženske, čudovite ženske, Ljubezen je drugo državljanstvo, Umobolnica Omretanija in Kdo bo listal te dni (Zadnja knjiga za Slovence). Kljub tej delitvi je poezija zbirke tematsko relativno enotna; tujstvo v domovini in "izgon" iz nje.
Literarno se zdita pomenljiva predvsem izenačitev selitve z izgonom in občutek opazovanosti, spletkarstva, nenehne napadenosti. Če se za začetek iz te skrajno osebne stiske nekoliko odmaknemo, je tu vprašanje, ali je tovrstno občutenje lahko povezano s širšim (in tudi objektivnejšim) stanjem slovenske družbe? Skratka; ali je paranoičnost mogoče postala nekakšen družbeni imperativ?
Slovenska družba in predvsem literarni prostor znotraj nje sta predstavljena kot skrajno šušmarska, ozkogleda, zaprta, nereflektirana, enoumna. Vladajo povprečniški, šovinistični pesniki, ki ne premorejo izrazitejše pesniške moči in ustvarjajo zgolj medlo elito zaradi elite same. Vsekakor je tovrstna pozicija scela legitimna; še več – upam si trditi, da Taja Kramberger nikakor ni edina, ki do nekaterih društev in združb goji tovrstna občutja; posebej ne, če pogledamo, kako množično avtorji zapuščajo nekatere tovrstne organizacije, ker ne gredo v tok s časom, ker se v njih odvijajo sporna dejanja (ki jih kajpak ni mogoče dokazati), ker se v njih vrstijo različne nekorektnosti itd. Vsekakor je tudi podrepništvo in onemogočanje nekaterih posameznikov zaradi njihovih mnenj, nazorov, stališč itd. realen in še kako pereč problem – tudi o tem govori zbirka. Ampak hkrati se ne morem znebiti vtisa, da naj bi se vse to dogajanje in vse onemogočanje dogajalo le pesnici in njenemu partnerju.
Taja Kramberger le redko (npr. v pesmi, posvečeni Eriki Vouk) izpostavlja posameznike, ki jih postavi ''na svojo stran'', pa tudi o svoji pesniški moči niti za trenutek ne podvomi; pravzaprav se postavlja na nekakšen predpostavljeni privzdignjeni položaj.
Prej omenjena kritika slovenske literarne scene, ki se ji pridružita nekakšna pozicija superiornosti, je nekoliko nevarna mešanica. Kakor se namreč lahko strinjam s številnimi opažanji, pripombami, kritiko in si morda celo rečem, 'Ja, natanko tako je!', ne morem mimo občutka, da pesmim na idejni ravni manjka nekaj samorefleksije, nekaj odmika, distance. Podoba skrajno očrnjene Slovenije se namreč postavlja nasproti idealizirani tujini. Nekako se zdi, da gre bolj za nekakšen zadnji obračun s slovenskim kulturnim prostorom, spisan s slabo kanalizirano jezo in razočaranjem, kakor za resnično premišljen (ali celo domišljen) odziv na dogajanje v slovenskem prostoru, ki nujno ni nekaj tako skrajno subjektivnega, kakor prikazuje Taja Kramberger skozi svojo poezijo. Čeprav gre za intimno izkušnjo, bi zavest o tem, da gre v primeru teh dogodkov pravzaprav za širše družbene probleme, ki niti niso zamejeni s slovenskimi mejami in ki potrebujejo jasno elaboracijo in premišljeno kritičnost, le prispevala k polnosti zbirke. Kajti poezija, zbrana v zbirki V tvojem objemu je prostor zame, je jezikovno spretna, emotivno močna, izrazno prepričljiva, oblikovno raznovrstna; srečamo se s parodijami, lepljenkami, brisankami, citatnostjo, medbesedilnostjo in v tehničnem smislu bi zbirki le težko karkoli očitali. Žal pa na koncu prevlada občutek nekakšne vihravosti in prenagljenosti, ki botrujeta preveč poenostavljeni, občasno celo shematski, družbeni kritiki.
Anja Radaljac, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).