Zlasti zgodbe, ki jih ni ustvarila pisanja vešča roka, ampak nuja malega človeka, da doda svoj drobec v mračni mozaik vojnega gorja. Šele ko so se zacelile najhujše rane – in so ideološka nasprotja hladne vojne že odpirale nove – se je iz narodnih epopej lahko začela luščiti množica spregledanih ali zatajenih podrobnosti. Skozi razpoke, ki so se odprle v monolitih ene resnice, se je prebijalo vse več podob vojnih grozot, ki so jih povzročitelji hoteli pozabiti, njihove žrtve pa jih niso mogle. Takšna je tudi malo znana zgodba o usodah desettisočev odvedencev z Vzhoda, tudi na južno Koroško s silo odpeljanih mladih Ukrajink in Ukrajincev, ki so, tudi na slovenskih kmetijah, delali namesto padlih in mobiliziranih mož.
Tomaž Ogris, ki je o tej temi pisal že večkrat, večinoma v nemškem tisku v Avstriji, je v knjigi Anisja za razumevanje poznejših dogodkov najprej segel v Ukrajino med svetovnima vojnama, ko so si jo z diplomacijo in orožjem prilaščali Poljaki, Nemci in Rusi. Vsi so na Ukrajince gledali zviška in z njimi tako tudi ravnali. Osredotočil se je na vas Ljubikoviči v pokrajini Volinija, nedaleč od tedanje meje s Poljsko in današnjega nesrečnega Černobila, ter tam na še ne šestnajstletni Anisjo Andrejevno Denisjaka in Ljubko Cekovsko. Dekleti sta tako postali osrednji osebi njegove z mnogimi dokumenti, spominskimi zapisi in avtentičnimi fotografijami podprte pripovedi, ki sega od nemirnega miru tik pred vojno in vdora Nemcev, ki so, kamor so prišli, požigali in morili, mlade ljudi pa vozili v rajh na prisilno delo, prek trdega življenja na koroških kmetijah do najnovejšega časa, ki je po razpadu sovjetskega imperija naposled prinesel državo tudi Ukrajincem.

V zadnji tretjini knjige Anisja v zgodbo vstopi tudi sam pripovedovalec Tomaž Ogris – Anisjin najstarejši sin iz zakona s Simonom Ogrisom, dedičem domačije v Kozju na Radišah, po domače pri Oblaku, kjer je Anisja pri ostarelemu kmečkem paru prebila vojno. Pripoveduje tudi o bridkih razočaranjih, ki sta jih je še dolgo po vojni doživljali Anisja in Ljubka, ko sta se poskušali sestati s preživelimi svojci. Ljubki je to uspelo leta 1982, Anisji pa, tudi s sinovo pomočjo, šele devet let pozneje, v prelomnih dneh ob padcu Mihaila Gorbačova leta 1991.
Tomaž Ogris na kratko povzame še usode mnogih drugih prisilnih delavcev in vojnih ujetnikov, ki so jih Nemci na Koroško pripeljali iz Poljske, Jugoslavije in drugih zasedenih območij. Nekaterim sledi tudi v povojnih letih, ko poraz nacizma in kmalu še Stalinova smrt večini nista prinesla odrešitve. Med tistimi, ki so se poskušali vrniti domov, jih je največ končalo v zaporih ali sibirskih taboriščih, mnogi so izginili brez sledu. Tisti, ki so tako kot Anisja in Ljubka, poročena Oratsch, ostali, so se le s težavo vključili v nenaklonjeno, ponekod tudi neprikrito sovražno podeželsko okolje. Ko so si ustvarili družine, vrsta deklet predvsem s slovenskimi kmečkimi fanti, se je soseska v povojnem pomanjkanju dobrin in delovnih rok s tem sicer sprijaznila, vendar tujk in tujcev, čeprav niso prišli po lastni volji, ni sprejela v svoje občestvo. O krivicah in ponižanjih, ki so jim bili izpostavljeni, so molčali; do nedavnega je bilo njihovo trpljenje bolj ko ne zamolčano tudi v uradnem zgodovinopisju.
Ogris na to opozarja v sklepni besedi, češ da so bili pogovori z mamo in drugimi izkoreninjenci s podobnimi usodami težavni. "Najtežje je bilo pripraviti prizadete, da so sploh spregovorili. Kar so doživeli in utrpeli, je zapustilo globoke travme …," piše. A prav zato je resnica še toliko bolj morala – čeprav s pogosto okorno, tudi nepravilno zapisano besedo – priti na dan. Njegova najprej v nemščini objavljena knjiga – zdajšnja druga izdaja je dvojezična! – je tako postala eden prvih javnih glasov o še enem tragičnem, s stisnjenimi zobmi v pozabo odrinjenem poglavju polpretekle srednjeevropske, deloma tudi slovenske zgodovine.

Iztok Ilich