Ukvarjanje z etičnimi vprašanji je sicer stalnica zgodovine literature in literarne vede, etični obrat pa je predvsem epizoda in segment obsežne teme, imenovane literatura in etika.

Raziskovanje razmerja med literaturo in etiko ali moralo je Virkov dolgoletni projekt, ki mu, kot pravi, še ni videti konca. Tokrat se etičnega obrata v literarni vedi loteva kot modnega pojava naše sodobnosti, pri tem pa se dotika pomembnih vprašanj o literaturi, etiki in morali. Tomo Virk skromno pripomni, da tehtnejši odgovori nanje in na ubeseditev še čakajo. Treba je poudariti, da je skromnost odveč, saj so odgovori že pred nami, kajti knjiga Etični obrat v literarni vedi je napisana na visoki strokovni in znanstveni ravni, polna svežih in novih spoznanj, hkrati pa je kljub akademski naravnanosti zanimivo in vznemirljivo pisanje, ki ga zlepa ni mogoče odložiti, napisano z esprijem, šarmom, iskrivostjo in prefinjeno duhovitostjo. Spodbuja nas, da literaturo doživljamo kot celoto različnih sestavin in njeno čudežno umetniškost, ne pa da bi spolzeli v moralizem, ugledali le črno-belo podobo in eno samo resnico o dobrem in zlu ter se zgražali nad nespodobnimi junaki ali razbrzdanimi junakinjami.

Nič manj pomembne se zdijo glede tega nekatere druge značilnosti literature, ki jih odkrivajo ne le literarni znanstveniki, temveč tudi filozofi, pa celo pedagogi, psihologi, nevroznanstveniki in kognitivni znanstveniki. Z gledišča dognanj teh disciplin je recimo literatura ne le posebej dovzetna za etično raziskovanje, temveč tudi primerna za sredstvo etične vzgoje, to pa zato, ker zmore vzbujati čustva, spodbujati sočutje oziroma empatijo in razvijati domišljijo, kar so vse spoznavni modusi, značilni tudi za moralno ali etično sodbo, ki po svoji naravi ni propozicijska ali zgolj refleksivna, kot so to nekateri drugi tipi sodb, ampak ima svoj, literarnemu soroden način legitimnega utemeljevanja.

V knjigi Etični obrat v literarni vedi Tomo Virk predstavlja najpomembnejše teoretike in teoretičarke etičnega obrata v literarni vedi. Pri tem je natančen pri omembah obeh spolov in se ne obrača le na enega samega – moškega. Pozornost je namenil filozofinji Marthi Nussbaum, ki razgrinja tesno povezavo med etičnim in literaturo, prav tako Waynu Boothu in njegovemu prispevku. Posrečen je tudi prikaz razmerja med etičnim in pripovednim obratom. Pisec proučuje etiko drugosti, zaustavi se pri metodi dekonstrukcijskega branja. Ne piše samo o zahodnih avtorjih in avtoricah, temveč se poglablja tudi v etično literarno vedo kitajskega komparativista Nieja Zhenzhaa. V poglavju o njem je Virk predstavil njegove poglede in problematiziral samoumevnost, doslednost in koherentnost epistemoloških predpostavk zahodne misli.

Opozarja tudi na terminološko natančnost in posebnosti v izbiri ustreznih izrazov. Nekatere izmed njih, na primer pojma etike in morale, uporablja tako, da med njiju vstavi poševnico. Navaja različne definicije – od pojasnitev filozofa Vlada Sruka do razlag teologa Antona Stresa in drugih teoretikov. Ker je izraz etična literarna veda nekoliko okoren in manj eleganten, se je odločil za rabo besedne zveze etičnega kritištva in pripomnil, da ta izraz z naraščajočo anglizacijo in amerikanizacijo ne le humanistike, temveč tudi našega življenjskega vsakdana, postaja manj spotakljiv, zato mu v knjigi daje prednost.

Terminološkega klobčiča glede pomena in definicij posameznih terminov v knjigi, ki ni filozofska, Virk ne rešuje, prepušča ga filozofiji, kamor naj bi tudi spadal. Izraz morala je zanj sinonim za etiko kot filozofsko disciplino. Pri nejasnih primerih se zanaša na svoj občutek. Čeprav knjiga Etični obrat v literarni vedi, kot pravi avtor, ni filozofska, pa je v njej vseeno veliko filozofskih spoznanj znanih piscev in avtorjevo lastno filozofsko argumentiranje.

Dragoceni so njegovo prikazovanje tujih stališč, spretna kritika tega, kar povedo, primerjanje posameznih prispevkov, sklepno vrednotenje in avtorjeve lastne ugotovitve. Virk je prizanesljivo duhovit in blago ironičen. Nekaterim piscem skoraj v literarnem slogu očita nedoslednost, ohlapnost, površnost, skromen izkupiček, klepetav in koketirajoč slog, gostobesednost in odsotnost samorefleksije. Vse to se jim zlahka primeri, tako meni, saj je etično kritištvo skrajno raznovrsten pojav, ki mu je težko najti skupni imenovalec. Poleg razmerja do etike je treba premišljevati tudi o odnosu do politike – politični diskurz hoče pridobiti moč in oblast, pri etiki pa je poglavitno spoštovanje drugega oziroma sočloveka. Etično kritištvo naj bi potekalo, predlaga Tomo Virk, kot natančno, pozorno branje literarnih besedil in učenje iz njih, ne pa kot njihovo upogibanje v vnaprejšnje šablone in etične teorije.

Iz oddaje S knjižnega trga.