Ob 100. obletnici tega za Slovence usodnega dogodka so ga skupaj pripravljali Slovenska matica, Inštitut za narodnostna vprašanja in Slovenski znanstveni inštitut iz Celovca, vendar so ga covidne razmere preprečile.

Monografija z razpravami, nastalimi zanj, pa je vendarle izšla. V njej je moči združilo enajst slovenskih in avstrijskih piscev ter en madžarski. To je bogata paleta mnenj, razmišljanj, sklepanj. Avtorji analiziranje preteklosti povezujejo z razpletanjem v sedanjosti in predvidevanjem za prihodnost. Novost in svežino prinašajo tudi same razprave, saj z interdisciplinarnimi pogledi opozarjajo na nekatere manj znane dogodke in procese, povezane z vzroki za koroški plebiscit, ter na njegove posledice.

Ker v monografiji nastopa veliko zanimivih in uglednih strokovnjakov, ki so se že pred to izdajo dokazali kot poznavalci obravnavane teme, tj. koroškega plebiscita, naj omenimo le nekatera imena ter povzamemo nekaj misli in poudarkov iz posameznih prispevkov. Že naslovnica je nabita s simboliko: zelen ovitek in bel naslov nazorno govorita o plebiscitnem izidu. Zelena glasovnica je namreč pomenila volilni glas za Republiko Avstrijo, bela pa za Kraljevino SHS.

O tem, kaj vse prinaša vsebina knjige, v kratkem, vendar gosto izpisanem uvodniku bralcem pojasnjuje njen urednik dr. Danijel Grafenauer, tudi avtor enega od prispevkov. V okvir je postavil plebiscitno zgodbo in poudaril pomembnost koroškega plebiscita kot prelomnice v slovenski zgodovini: leta 1920 smo izgubili velik del narodnostnega ozemlja, slovenski Korošci v Avstriji pa so postali manjšina, ki je kljub Saintgermainski pogodbi leta 1919 ter Avstrijski državni pogodbi iz leta 1955 doživljala hude raznarodovalne pritiske in diskriminacijo germanske večine. Dr. Grafenauer je nekaj prijazno optimističnih besed namenil tudi skupnemu projektu obeh narodov na avstrijskem Koroškem ob stoti obletnici plebiscita Carinthija 2020 – Dežela na potovanju skozi čas in prostor. Z njim je bila, po njegovem mnenju, identiteta in raznolikost avstrijske Koroške poudarjena kot še nikoli prej; tudi z udeležbo predsednikov obeh držav, Boruta Pahorja in Alexandra Van der Bellna, na osrednji slovesnosti v Celovcu, na kateri se je slednji Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničitvi njihovih ustavnih pravic. Vendar je dr. Teodor Domej v svojem članku, takoj za uvodnikom, navrgel ščepec črnega humorja: da ga te besede nekoliko spominjajo na izjave politikov, ki se opravičujejo zadnjim preostankom domorodnega prebivalstva (npr. v Avstraliji in Kanadi). V taistem prispevku je dr. Domej pod drobnogled vzel celotno narodnopolitično diferenciacijo med Slovenci na Koroškem in njen vpliv na plebiscitni rezultat. O germanizacijskih procesih v avstro-ogrski monarhiji piše Matjaž Klemenčič, o diplomatskih razsežnostih koroškega plebiscita pa dr. Andrej Rahten. Omeniti je treba tudi zapis Klausa Schönbergerja, ki se ukvarja s posameznimi miti nosilcev plebiscitnih bojev in propagande, ter članek dr. Tine Bahovec, ki opozarja na vlogo žensk v plebiscitni agitaciji.

Še marsikaj bi se našlo, vendar naj dodamo le sklep in vabilo k branju te goste, sočne, pretresljive, subtilne, analitične, tudi duhovite ali pa vsaj malo sarkastično zabeljene zgodbe o koroškem plebiscitu, ki lahko s svežo in jasnejšo besedo o tem dogodku in dogajanju, povezanim z njim, prispeva k novim, bolj ustvarjalnim in iskrenejšim slovensko-avstrijskim odnosom, tudi spoznanjem, če že ne v politiki, pa vsaj med običajnimi smrtniki v vsakdanjem življenju. Vsekakor to pomeni bogastvo za oba naroda v vseh pogledih.

Iz oddaje S knjižnega trga.