Zoran Knežević, rojen leta 1958 v Vojvodini, se je pri 37 letih preselil v Slovenijo in se začel preživljati kot delavec na gradbišču. Delovno okolje, v katerem se je srečeval s številnimi priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, mu je bilo navdih za številne pripovedi, saj, kot je dejal na predstavitvi knjige: vsak gradbeni delavec nosi s seboj vsaj dve zgodbi. Knežević pa ni ostal ujet v kontekst tako zaznamovanega poklica - končal je študij kulturologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, pri katere gradnji je, ironično, sam sodeloval.

Zbirka kratke proze Dvoživke umirajo dvakrat prinaša svež zapis človeških usod, v katerem se kot svetloba lomi pisateljeva zanimiva življenjska izkušnja. V nekaterih primerih so zgodbe podane iz perspektive avtobiografsko zaznamovanega pripovedovalca, nekakšnega Kneževićevega alter ega. Fikcijska upodobitev na realnega pisca neposredno spomni prek poudarkov, ki se pojavijo v nekaterih zgodbah: služba v gradbeništvu, bivanje v Sloveniji, navdušenje nad rockom, alpinizem in vojvodinski izvor. V zgodbah se vrstijo različni pripovedovalci, od personalnega prvoosebnega in drugoosebnega do vsevednega tretjeosebnega. Neodvisno od pripovedovalca zgodbe obvladuje avtentična pisava, na trenutke začinjena s kletvicami ali pogovornimi izrazi, zaradi katerih protagonisti pred bralcem oživijo, kot bi bili iz mesa in krvi.

Za oris vzdušja v kratkih zgodbah si je mogoče še najbolj priročno izposoditi Kafkovo sintagmo oziroma naslov njegove zbirke Splet norosti in bolečine. Oboje je namreč povezovalna nit vseh zgodb, ki brez leporečenja ali kakšne stilske inovacije podajajo težavno ali včasih zelo kruto življenjsko izkušnjo protagonistov. Ubesedene so na primer šokantne teme samomora, posilstva, smrti, norosti, pa tudi malo manj dramatične, kot je slab odnos z očetom ali očetov odhod od doma zaradi ljubice. Čeprav smo fiktivnega prežvekovanja raznovrstnih segmentov vojne in tragičnih življenjskih položajev vajeni, Knežević s podeljevanjem primata zgodbi in ogibanjem odvečnim besedam preprečuje naivno sentimentalizacijo. Kljub temu in verjetno prav zaradi nepretencioznega podajanja pripovedi na primer zgodbi Oči Bajre Bešlića ali Herpes zoster sprožita v vsega vajenem bralcu čustven odziv.

Eksplicitno in implicitno je v zbirki prisoten tudi motiv brezdomstva, ki se velikokrat porodi iz nezavidljive situacije, v katero so prisiljeni priseljenci iz nekdanje federacije. Čeprav že leta živijo v Sloveniji, jih domačini še vedno obravnavajo za tujce, njihovi domači pa skoraj za disidente, ki so se odselili v Slovenijo. Občutenje tujstva in hkrati poosebljenje tistega Drugega je lucidno ilustrirano v kratki zgodbi Miki ali šepavec na kolinah. Število dve, ki je zastopano v naslovu Dvoživke umirajo dvakrat sugerira to dvojno življenje, ob tem pa simbolizira še drugo dvojnost. Čeprav glavne junake Kneževićevih zgodb doletijo tegobe, ti zvečine preživijo in nadaljujejo svojo pot. Del jih seveda umre, ampak človeški gon po preživetju je močnejši. Pod črnim in včasih trpkim površjem, ki ga pogosto lajšajo humorni vložki, je tako v zbirki skoraj nevidno, a ves čas navzoč optimistični podton.

Maja Žvokelj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).