V svoji subtilni poeziji se Senegačnik sprašuje o skrivnosti, ki jo imenujemo življenje, o tem, od kod ta skrivnost izvira, kam se izteka, in o tem, kdo smo mi, ki jo utelešamo, pa o tem, kako ubesediti nekaj, kar se nam daje kot slutnja, kot brezdanja tišina – kot srh in čudež bivanja.