Sinoči so svetniki in svetnice v mestnem svetu stare Gorice obravnavali odvzem naziva častnega meščana, ki ga je mesto podelilo Benitu Mussoliniju leta 1924. Mestni svet je včeraj predlog gladko zavrnil, z rezultatom 19 proti 11.

Leta 1924, ko je bil častni naziv podeljen, je za mesto uradno obstajalo eno samo poimenovanje. Enako je veljalo tudi za jezik in identiteto desettisoče Primorcev in Primork, ki so po rapalski pogodbi obtičali na italijanski strani meje. Postali so žrtve brutalnih politik represije in poitalijančevanja ter bili med prvimi prebivalci Evrope, ki so na svoji koži spoznali, kaj pomeni fašizem. Leto dni kasneje je častni meščan Mussolini razglasil fašistično diktaturo in dokončno poslal Italijo na pot v drugo svetovno vojno, s tem pa tudi celotno Evropo.

Nekateri politiki v Gorici tega očitno še danes ne razumejo. Tu ne gre za vprašanje, kdo je na čigavi strani meje, ampak kdo je na napačni strani zgodovine. Slovenski in jugoslovanski ter italijanski partizani so sodelovali in skupaj porazili zlo fašizma v Evropi. Odtlej generacije sosedov na obeh straneh meje bivajo v miru. Čez nekaj mesecev se začne Evropska prestolnica kulture 2025, skupni projekt obeh mest, ki nosi natanko to sporočilo sožitja in sobivanja.

Zato pozdravljamo odločitev goriške občinske svetnice Eleonore Sartori, ki je predlagala pobudo, prav tako pozdravljamo 11 mestnih svetnikov, ki so pokazali pokončno držo.

Enkrat smo namreč skupaj že porazili fašiste. In ne bomo dopustili, da v 21. stoletju njihove slabe kopije relativizirajo zgodovino, ki je povzročila toliko gorja – in ki je bila premagana z napori množic na obeh straneh meje.