Kako je razsajal po mestu, ki ga je imel v pesti! Kako se je dozdevalo, da luči mežikajo in trepetajo v njegovem besu, luči v pristanišču, luči v oknih spalnic visoko zgoraj! In valil je pred sabo temne valove, drvel je preko Atlantika, suval zvezde nad ladjami sem in tja.
V sprednji dnevni sobi je nekaj šklocnilo. Gospod Pearce je ugasnil petrolejko. Vrt je izginil. Zdaj je bil samo temna zaplata. Na vsako ped je deževalo. Vsako travno bilko je upogibal dež. Ta dež je trdno zatiskal veke. Če se je človek ulegel na hrbet, ni videl nič drugega kot nered in zmešnjavo – oblake, ki se podijo sem ter tja, in nekaj rumenkastega, žveplastega v temi.
Zgornji odlomek je iz knjižnega dela Jakobova soba, ki je izšlo v prevodu Jane Unuk pri založbi KUD Police Dubove.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje