Ostale so mu črke na nagrobnikih, pedali orgel, violina. Videl je rdečo barvo, jagode bodike in panešplje. Vohal je sivko in timijan. Tega mu ni mogel vzeti nihče. Ni bilo pomembno, da je barva kuhinjskih ročajev čez noč zbledela. Ni bilo pomembno, da je porcelanasta svetilka v kuhinji na lepem dobila razpoko, za katero prej ni slišal. Pomembna pa je bila škoda, storjena nečemu tako krhkemu kot sanje.

Zgornji citat je iz zbirke kratkih zgodb, zbranih pod naslovom Po dežju. Izšle so pri založbi LUD Literatura in v prevodu Ane Barič Moder.