Ekipa muzejskih direktorjev, univerzitetnih raziskovalcev in akademikov zadnje leto izvaja cenzus zbirk 498 italijanskih državnih muzejev in natančno popisuje ves njihov inventar. Cilj te analize je vladnim organom predložiti preliminaren katalog vsega orožja, artefaktov in ritualnih predmetov, ki jih imajo trenutno v lasti italijanski muzeji, pa bi lahko bili v novem družbenem ozračju spoprijemanja s kolonialno dediščino predmet zahtevkov po restituciji.

Sorodna novica Vatikan: Starodavni artefakti so ekumenska "donacija" Grški pravoslavni cerkvi

Vse več svetovnih vlad in muzejev v zadnjih letih tem zahtevam tudi prisluhne: začel se je velik trend vračanja kulturnih artefaktov njihovim izvornim domovinam oz. skupnostim. Vodilni svetovni muzeji ugotavljajo, da ne morejo več upravičevati hranjenja dragocenosti, ki so bile pridobljene z nasiljem, kolonialnim podjarmljenjem, ropanjem ali kot vojni plen. Ozaveščeno se vede celo Vatikan: Sveti sedež je pred kratkim Grčiji po dveh stoletjih vrnil tri fragmente slovitih partenonskih kipov. Ob tem je papež Frančišek citiral sedmo Božjo zapoved: "Če nekaj ukradeš, moraš to tudi vrniti."

Italijanski imperij v Afriki
Revizija, ki se je začela še pod prejšnjo italijansko vlado, se nadaljuje tudi pod premierko Giorgio Meloni, katere stranka Bratje Italije ima korenine v neofašistični strankarski dediščini diktatorja Benita Mussolinija. Mussolinijev režim zgodovina tesno povezuje z italijanskimi kolonijami v Severni Afriki, ki so zajemale Eritrejo, Etiopijo, Libijo in Somalijo, pa tudi protektorat v Albaniji na naši celini. Imperij je temelje dobil že v 19. stoletju, a Mussolini ga je bil odločen razširiti – po drugi svetovni vojni pa se je bila Italija prisiljena kolonijam odpovedati. Administrativno oblast nad Somalijo so obdržali še do leta 1960.

"Čeprav smo imeli bežnejšo kolonialno zgodovino kot Velika Britanija, Nemčija, Francija ali Belgija, pa te problematike sami seveda ne smemo podcenjevati," se zaveda Massimo Osanna s kulturnega ministrstva, ki je zadolžen za muzeje. "Na novo moramo razmisliti o zbirkah, razmisliti o institucijah in razmisliti o transparentnosti naše narative, pa tudi o posamičnih primerih restitucij."

Ossana je za revizijo zadolžil skupino akademikov, na čelu katere je Christian Greco, direktor egipčanskega muzeja v Torinu. Skupina je rekrutirala več deset študentov, ki kuratorjem pomagajo pregledovati skladišča in arhive ter katalogizirati zbirke.

Presenetljivo malo odpora med muzealci
Ossuna se zaveda, da se bo vprašanje restitucije najbrž v številnih primerih izkazalo za občutljivo. Odpor je pričakoval že, ko je njegova ekipa muzejem razposlala vprašalnike s poizvedbo, ali imajo v lasti kaj, kar je bilo po današnjih merilih pridobljeno po neetičnih standardih.

"Pričakoval sem, da se bodo ljudje bali, ampak v resnici se dogaja ravno nasprotno, ljudje so navdušeni." Po njegovih besedah se je že odzvalo približno 30 muzejev z obsežnimi zbirkami. Cilj je, da bi poročilo za kulturno ministrstvo sestavili nekje do sredine leta, nato pa izsledke preučili na mednarodnem simpoziju.

Zakaj ima Torino staroegipčanski muzej?
"Predmeti nam ne pripovedujejo vedno samo o preteklosti, veliko nam povejo o nas samih," verjame Greco. "Ko si ogledujem artefakte iz starega Egipta, me učijo o starodavnih civilizacijah? Ali pa mi morda veliko več povedo o evrocentrizmu?"

Najbrž je primerno, da je sedež konference za restitucijo v Muzeju civilizacij, ki ima dom v impozantni fašistični arhitekturi v nekdanji Mussolinijevi utopični soseski EUR na jugu Rima. V muzeju je zbranih dva milijona predmetov, ki so bili prej v različnih zdaj že ukinjenih zbirkah: v Kolonialnem muzeju, v Muzeju orientalske umetnosti, Muzeju srednjeveške umetnosti, Prazgodovinskem in etnografskem muzeju ter Muzeju tradicionalnih ljudskih umetnosti.

Propagandna funkcija Kolonialnega muzeja
Najbolj problematična je seveda zbirka nekdanjega Kolonialnega muzeja, ki ga je sam Mussolini inavguriral leta 1923 in je bil bolj ali manj odlagališče za vojni plen, ki so ga generali pošiljali iz Severne Afrike. Ideja muzeja ni bila učiti Italijane o kulturah na drugi celini, pač pa narodu ponazoriti veličino državnega vojaškega in zavojevalskega podviga ter pokazati, od kod bodo črpali naravne vire za industrijo. "To je bil v celoti propagandni muzej, ki je poskušal v obiskovalcu spodbuditi kolonialistično miselnost," ugotavlja kuratorka Rosa Anna Di Lella.

V skladišču muzeja so nakopičeni doprsni spomeniki italijanskih vojaških junakov, pa tudi primerki libijskega bombaža, eritrejskih sončničnih semen, somalijskega fižola in podobnega. Tam so tudi mavčni odlitki, narejeni na obrazih živih ljudi – ostanki antropoloških študij različnih rasnih tipologij, ki so tako kontroverzne, da jih danes javno ne razstavljajo.

V Muzeju civilizacij bo direktor Andrea Viliani z razstavo, ki se odpira junija, nakazal radikalen ponovni razmislek o problematičnih zbirkah in predstavljanju italijanske kolonialne preteklosti. Poleg poglavja razstave, posvečenega restituciji, bo predstavil tudi dva ogromna murala, ki ju je italijanska vojska odnesla iz etiopskega parlamenta.

Zgodba italijanskih mučenikov ... ali etiopskih junakov?
Na ogled bo tudi slika bitke pri Adwi, ki je leta 1896 odločila prvo italijansko-etiopsko vojno in začasno ustavila prodor Italije v Severno Afriko. Večina italijanskih upodobitev tega dogodka v ospredje postavlja italijanske "mučenike", ki so spopad izgubili. Slika, ki jo bodo razstavili v Rimu, pa, nasprotno, proslavlja etiopsko zmago in je simbol panafriške samostojnosti v času, ko je Evropa razkosavala celino.

Villani opozarja, da je napočil čas, da začnejo etnografski muzeji končno pripovedovati zgodovino z druge perspektive, da odstopijo besedo ljudstvom, katerih zgodb do zdaj nismo slišali. Italija v tem pogledu malce zaostaja za drugimi evropskimi državami, je prepričan, a lahko odigra unikatno vlogo: država je bila namreč tako žrtev kot povzročiteljica ropanja umetnin. "Zdaj smo še na začetku, ta začetek vključuje testiranje terena in iskanje pravega besedišča. To je potovanje, ki bo dobilo nova poglavja, zdaj pa še ne moremo vedeti, kako se bo končalo."

Italija vprašanje restitucije seveda pozna tudi po drugi plati: država je bila v zadnjih desetletjih vpletena v več precedenčnih zakonskih bitk, s katerimi so v domovino vrnili artefakte, ki so jih iz Italije odnesli "tombaroli", plenilci grobnic. Pravzaprav so nazaj dobili toliko artefaktov, da so pred kratkim v Rimu inavgurirali Muzej rešene umetnosti, v katerem predmeti preživijo nekaj časa, preden jih razpošljejo v regije njihovega izvora.

Izkušnje z vračanjem že imajo
Država je v preteklosti tudi vrnila več del, ukradenih bodisi v času holokavsta bodisi še prej. Leta 2005 so v Etiopijo vrnili 160 ton težki obelisk iz Axuma, ki ga je dal Mussolini v Rim poslati leta 1937, ko si je podredil Etiopijo. Leta 2008 je takratni premier Berlusconi Gadafiju izročil Kirensko Venero, starorimski kipec, ki so ga leta 1913 odnesli italijanski vojaki. Kipec je potem sicer izginil v kaosu, ki je Libijo zajel po Gadafijevem strmoglavljenju leta 2011 – takrat je bil to mlin na vodo nasprotnikov restitucije, ki so mnenja, da je "bolje za človeštvo", če so artefakti "na varnem" v evropskih muzejih, kjer jih vidijo milijoni ljudi – pa čeprav so oropani svojega originalnega kulturnega konteksta.

Oxfordski arheolog Dan Hicks sicer opozarja, da je strategija “retain and explain” ("obdrži in pojasni") povsem zgrešena, češ da kulturno občinstvo v prihodnje tudi ne bo več toleriralo neetično nabranih muzejskih zbirk. "Nočemo se sprehajati po muzejih in ob tem nenehno razmišljati: 'Prav, tole je zanimivo, ampak ali nekdo nekje zahteva, da se mu ta predmet vrne?'"