Na popolnoma običajni cesti me na ovinku preseneti velik opečnat portal, ki bi ga prej pričakovala v arabskih državah kot na hribu nad Novo Gorico.

Množico ptic je slišati v vrtu vile Rafut, ko odklenem ključavnico na težkih kovinskih vratih.

Pot do vile vodi skozi zaraščen park, kjer se bohotijo stare palme, ogromni bambusi, eksotični grmi in iglavci, po tleh pa ležijo različni storži. Po parku, kjer naj bi nekoč raslo 500 dreves in grmov, ki so pripadali 114 različnim vrstam, teče potok. Danes je tu precej manj rastlin, ki so zavzele območje.

Na vrhu hriba se med drevjem pokaže palača s stolpom, podobnim minaretu – v svojem neoislamskem slogu popolnoma nenavadna za kraj, kjer stoji, Pristavo v Rožni Dolini.

Nenavadni vrt

"Ko vstopim v zasebni park, sem zelo razočaran, saj me že takoj na začetku zmotijo številne komunalne naprave. Skoraj zabrisana je sled dveh drevoredov, ki sta potekala ob makadamski parkovni poti, tudi obojestranski muldi iz mačjih glav sta zasuti in zapleveljeni," je za MMC povedal novogoriški arhitekt Adrijan Cingerle, ki se ukvarja z zgodovino tega območja.

Nekoč so ga v vilo Rafut po nesreči celo zaklenili. Ko je nekega popoldneva s kolegom fotografiral njeno notranjost, je moral v stavbo vstopiti z lestvijo. Tačas je mimo prišel oskrbnik, ki je lestev odstranil, saj je mislil, da gre za vandale. Tako je moral Cingerle s težkim fotoaparatom splezati iz prvega nadstropja zgodovinske stavbe.

Park vile Rafut Novogoričan proučuje že leta. Opozori me na pergolo, ki stoji približno na sredini poti do vile in jo je glicinija močno prerastla, pod njo pa sta nameščeni dve betonski klopi, kjer si obiskovalec lahko odpočije.

"Zanimivo počivališče na poti je tudi betonski kalup, ki so ga uporabili za odlitek kupole stolpiča. Na obeh straneh je razširjen z dvema klopema in z zelenim ozadjem spominja na jamo," razlaga arhitekt.

Spoj narave in arhitekture

Park, po katerem vodijo organsko zasnovane poti, je oblikovan v slogu z začetka 20. stoletja, ko so bile priljubljene eksotične rastline. "Ohranjena parkovna oprema, klopi, počivališča so v skladu z arhitekturnim oblikovanjem vile, to je z neoislamskim slogom," razlaga sogovornik.

"Postavitev parka in vile v prostor kaže, da je bil pristop arhitekta domišljen, predvsem pa, da je imel jasno idejo, kako vrt in vilo povezati v celoto, kar je v slovenskem prostoru redkost. Obenem je to edini eksotični park v Sloveniji," opozori Cingerle.

Ostarela dama

Sredi visokih dreves zagledam markantno vilo z umetelno izdelanim 28-metrskim stolpom. Bogato fasado krasijo kamniti in leseni detajli z orientalskimi vzorci, ki spominjajo na secesijo.

Na pročelju se še vedno bohotijo balkoni in nekdaj razkošna orientalska okna, v spodnjem delu je kamnito stopnišče z reliefi, ki jih danes obraščata bršljan in mah. Večino prvotnih gradbenih elementov so naredili v Egiptu in pripeljali v te kraje, za kar je poskrbel arhitekt in tedanji lastnik vile Rafut Anton Laščak.

"Skoraj osemsto kvadratnih metrov velika gosposka vila, ki jo je Laščak zgradil zase in za svojo družino, je bila med prvo in drugo svetovno vojno močno poškodovana. Njena današnja zunanja podoba je le odsev nekdanje," pojasni Cingerle.

Po bombardiranju med prvo svetovno vojno je stavbo obnovil Laščak, v 50. letih prejšnjega stoletja pa je bila nacionalizirana. Tedaj so zraven vile zgradili garažo, uporabili pa so material, ki je v letih propadanja odpadel z nje. Do leta 2003 je v njej deloval Zavod za zdravstveno varstvo, zato se domačini spominjajo, da so tja med drugim hodili na laboratorijske preiskave.

Zavod je stavbo prilagodil svojim potrebam. "Obnova, za katero v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica ne hranijo nobenega dokumenta, se ni opirala na prvotni Laščakov načrt. Pri adaptaciji sta bili zazidani terasi s kovinsko ograjo in masivnim kotnim stebrom v prvem in drugem nadstropju. Izginili so številni dekorativni elementi," opozarja sogovornik.

Ob hoji po parku opazimo ruševine in kose izklesanega kamenja, ki so bili nekdaj del zgradbe, a so jih zatem namestili po parku. Pogled v arhive prvih fotografij in načrte arhitekta pokaže, da dobršen del stavbe manjka: bifore, tj. okna z mavrskimi oboki, velike terase, pa tudi notranja oprema, ki jo je v vilo prinesel arhitekt.

Danes so spodnja okna zaprta s purpenom, okrog palače ležijo kosi lesa, ki so nekdaj sestavljali skrbno izdelane balkonske ograje. Opazila sem tudi nekaj delov, ki so odpadli s kamnitih reliefnih pasov na vrhu zgradbe in z njene opečnate fasade.

Skozi eno od oken visi deblo ozkega drevesa, stene so na posameznih delih prebite, v zapuščenem kotu pa leži poškodovan kip moškega, ki spominja na antične junake.

Arhitekt s slovenskimi koreninami, ki je govoril tudi arabsko

"Ta stavba je Laščakov avtoportret, tu je lahko naredil, kar si je želel, kar mu je bilo zares všeč, tu je bil popolnoma svoboden, lahko je ustvarjal," je za MMC povedal italijanski raziskovalec zgodovine arhitekture Diego Kuzmin.

Po poteh Antona Laščaka se je večkrat podal v Egipt in več mesecev raziskoval tamkajšnje arhive, z opusom arhitekta pa se ukvarja dobrih 30 let.

"V tem času so me preverjale tudi egipčanske tajne službe, ki so videle, da prihajam v državo za več časa in s sabo tovorim knjige. A kmalu so ugotovile, da nisem nevaren, ker se ukvarjam samo s starimi stvarmi," pripomni.

"Ta vila v kairskem slogu mu je pomenila ogromno, tu je pokazal svoje vrednote, svoj odnos do arhitekture," dodaja in opozarja, da so se zgradbi čudili tudi ljudje, ki so tod mimo romali k bližnjemu frančiškanskemu samostanu Kostanjevica.

"Predstavljam si, da je bil Laščak čuden lik, precej ponosen in vzvišen, druge je gledal zviška, tako si ga predstavljam jaz," pripomni.

Laščak je vilo zgradil na stara leta, da bi se vanjo preselil, a se to nikoli ni zgodilo, saj je tu preživel le nekaj poletij.

Nerazložljiv uspeh

Palače princev in princes, konzulov ter drugih pomembnežev, bogate vile, dvorane in javne zgradbe – nekaj sto stvaritev je Laščak zgradil v Egiptu, kjer je deloval večino svoje kariere.

Nekatere njegove zgradbe je mogoče videti še danes, nekaj so jih v stoletni zgodovini tudi porušili.

Ker večina stavb tega svetovljana stoji v Aleksandriji in Kairu, je bil njegov opus dolgo neraziskan, marsikateri del njegovega življenjepisa pa ostaja skrivnost.

Laščakovi starši, Slovenci, so se v italijansko govoreči del mesta preselili iz Soške doline. Rodil se je 21. septembra 1856 v Gorici, v furlanskem okolju, znal je slovensko, italijansko in furlansko, najverjetneje pa tudi francosko, nemško in arabsko. Raziskave zgodovinskega gradiva so pokazale, da je simpatiziral z iredentizmom.

Odraščal je v Gorici, študiral na Dunaju, v Egiptu pa je hitro zaslovel s svojim delom, v katerem je znal ujeti in nadgraditi tradicionalni slog iz obdobja mameluka v Kairu. Blizu so mu bile tudi tradicionalne poteze arabskih palač, med naročniki pa je bil znan tudi zato, ker je bil naklonjen klasičnim evropskim arhitekturnim slogom.

"Mislim, da je s tega vidika podoben Jožetu Plečniku," je prepričan Kuzmin. "Tako kot Plečnik je našel arhitekturni slog, ki je bil edinstven, a hkrati klasičen in je izhajal iz tradicije nekega prostora. To je znal Laščak narediti v Egiptu, klasični egipčanski slog je prilagodil sodobnim potrebam," pojasni Kuznim. "Poleg tega se je znal zares dobro prilagajati naročnikom," pripomni.

V začetku 80. let 19. stoletja je šel Laščak v Aleksandrijo, ki so jo bombardirali Angleži in je bila popolnoma porušena. To mesto je bilo treba zgraditi na novo in priložnost je znal mladi arhitekt izkoristiti. Kmalu zatem je začel delati tudi v Kairu.

Kako je 26-letnemu Goričanu, ki je za sabo pustil vse in se podal v Afriko, uspelo v tako kratkem času dobiti tako izjemne projekte?

"Na to vprašanje zgodovina ne zna odgovoriti, saj so egipčanski arhivi skopi," pojasni Kuzmin.

Laščak si je zamislil veličastne stavbe ob glavnem mestnem trgu v Kairu in z leti zaslovel ter postal uradni kraljevi arhitekt. Takoj po prihodu v Aleksandrijo leta 1882 je zaslovel z galerijo Menasce, v središču Kaira je postavil sedež nacionalne banke Misr in stavbo tržaške Assicurazioni Generali. Odlikovali so ga tudi s plemiškim nazivom beg, kar pomeni baron.

Končno obnova?

Očarljiva vila Rafut je zapuščena že približno 20 let, leta 2007 so zanjo pripravili konservatorski načrt, a so možnosti za prenovo padle v vodo. Da bi stavbo lahko primerno obnovili, bi potrebovali od pet do sedem milijonov evrov, ocenjuje Kuzmin. V zadnjih desetletjih so bili različni poskusi obnove neuspešni, leta 2018 je občina načrtovala celo, da bi vilo prodala na dražbi, a si je zaradi upora domačinov, ki so priredili proteste, premislila.

Danes Občina Nova Gorica, ki je pridobila stavbno pravico za vilo, obljublja, da se bo ob izvolitvi za evropsko prestolnico kulture posvetila dolgo pričakovani prenovi.

"Prvi na vrsti za obnovo bo park, ki bo pomembno prizorišče dogajanja v času evropske prestolnice kulture. Prenavljali ga bomo letos, končali pa prihodnje leto," je za MMC povedal župan Nove Gorice Klemen Miklavič.

Uredili bodo park in dotrajano pot ter komunalno infrastrukturo, tu bo stala nova urbana oprema, obnovili pa bodo tudi ograje, napovedujejo na novogoriški občini.

"Park bo postal zeleni urbani prostor, ki ga bodo lahko uporabljali občani z obeh strani meje," še obljublja župan. Tu naj bi potekale različne prireditve, tudi čezmejne. Do leta 2025, ko bo Nova Gorica skupaj s sosednjo Gorico evropska prestolnica kuture, bodo po besedah župana obnovili tudi vilo Rafut.

Ni še znano, katere dejavnosti bodo potekale v vili in parku, a ključno je, da se ustavi njuno propadanje. S tem v mislih sem zaklenila vrata velikega portala, ki bodo, kot kaže, v prihodnosti odprta za javnost.