Iranski konservatorji na najbolj znanem arheološkem najdišču v Iranu že leta bijejo bitko z neobičajnim nasprotnikom – drobnimi, a vztrajnimi lišaji, ki v Perzepolisu uničujejo tisočletja stare spomenike. Letos so konservatorji pozvali, da lahko zaradi vztrajnega razkroja ti organizmi povzročijo nepopravljivo škodo svetovno znani kulturni dediščini.

Rdeči lišaji v številnih starodavnih ostankih
Z leti so se na spomenikih na najdišču pojavili lišaji, ki po besedah konservatorja Šahrama Rahbarja predstavljajo njegovo najhujšo težavo, zlasti za reliefe. "Če ne bomo storili ničesar, lahko ti organizmi v od 50 do 100 letih te spomenike spremenijo v prah," je opozoril. Lišaji so znani po tem, da izločajo različne organske kisline, zlasti oksalno kislino, ki lahko učinkovito raztaplja minerale in nudi prostor širjenju organizma.

Širjenje lišajev v Perzepolisu pripisujejo industrializaciji, spremenjeni mešanici kislega dežja in spremembam tamkajšnjega podnebja. V Perzepolisu, 2500 let starem arheološkem najdišču, so poškodbe na nekaterih kamnitih površinah tako globoke več kot 1,5 centimetra in marsikateri motiv veličastnih podob nekdanjega glavnega mesta perzijskega cesarstva je tako že neprepoznaven.

Temelj iranske zgodovine, kulture in družbenokulturnega življenja
Perzepolis, katerega začetki segajo v 6. stoletje pr. n. št., je v dolgi zgodovini preživel uničenje, ropanje, potrese in požare. "Gre za muzej na prostem, ki priča o 25 stoletjih življenja na Bližnjem vzhodu," je povedal Alireza Asgari Čaverdi, direktor najdišča, ki je približno 50 kilometrov od južnega mesta Širaz na jugozahodu Irana.

Od leta 1979 je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, saj se ponaša z ogromnimi skulpturami in zapletenimi kamnitimi reliefi starodavnih perzijskih kraljev, plemičev in božanstev. "Kraljevo mesto Perzepolis sodi med arheološka najdišča, ki jim ni para in ki edinstveno pričajo o najstarejši civilizaciji," navaja Unesco. Ahemenidski kralji so po navdihu mezopotamskih modelov zgradili razkošen 13 hektarjev velik palačni kompleks na ogromni, na pol naravni, na pol umetni terasi z monumentalnimi stopnišči, dvoranami, sprejemnicami in drugimi prostori. Najbolj znano poslopje najdišča je terasa, veličastna arhitekturna stvaritev z dvojnimi dostopnimi stopnicami in stenami z izklesanimi krilatimi biki in ostanki velikih dvoran.

Za obnovo kulturne dediščine Iran namenja zgolj 3000 evrov letno
Aprila letos je namestnik iranskega ministra za kulturno dediščino razkril tudi strahotno nizko količino sredstev za vzdrževanje državnih spomenikov. Namestnik ministra Ali Darabi je razkril, da je iranski proračun za obnovo zgodovinskih krajev in spomenikov neverjetno majhen, saj ne presega 126 milijonov rialov (3000 evrov), kljub vse večjemu pomenu turizma svetovne dediščine in gradnji novega mednarodnega letališča v bližini Perzepolisa. Poleg tega je v Iranu 27 Unescovih spomenikov svetovne dediščine, kar je med največjim številom držav na svetu. Za primerjavo – Italija je v zadnjih letih za ohranjanje kulturne dediščine namenila 800 milijonov evrov, Nemčija pa 647 milijonov evrov.

Nekdanji direktor najdišča Maziar Kazemi je po poročanju Cultural Property News poudaril uničujoč vpliv lišajev na zgodovinska najdišča, če se ohranitvena dela ne izvajajo redno. Opozoril je tudi na težave pri pridobivanju vizumov za mednarodna sodelovanja in poudaril pretekli projekt z italijanskimi strokovnjaki, namenjen odstranjevanju lišajev, ki je bil zaradi proračunskih omejitev in birokratskih ovir opuščen.

Na spomenikih raste kar od 500 do 700 vrst lišajev
Širjenje lišajev, ki raztapljajo minerale in prodrejo v kamen za več kot 1,5 centimetra, je po besedah strokovnjaka za lišaje Mohamada Sohrabija posledica industrializacije, kislega dežja in ostrega puščavskega podnebja. Konservatorji zato želijo zaustaviti rast lišajev tako, da lišaje prekrijejo z materialom in po enem tednu postopek ponovijo, dokler ne propadejo toliko, da jih lahko odstranijo s sesalcem. V Iranu sicer raste več kot 3000 vrst lišajev, od 500 do 700 vrst pa jih raste na zgodovinskih spomenikih, je še povedal Sohrabi in dodal, da so nekateri v Perzepolisu stari že več kot 1700 let. "Številni zapleteni motivi v Perzepolisu so zaradi delovanja lišajev že izgubljeni," je še povedal.

Težave z raznolikostjo je poudaril tudi direktor najdišča Asgari Čaverdi. Čeprav se raziskave in terenske preiskave v Perzepolisu nadaljujejo, se zaradi raznolikosti lišajev spoprijemajo z iskanjem učinkovitih načinov zdravljenja. Zdravila, ki delujejo na nekatere lišaje, ne delujejo na druge. Lišaje zato uničujejo tudi s sodobnimi tehnikami, tudi z laserji in snovmi, ki delujejo kot antibiotiki, postopek pa je opisal kot mukotrpen.