Na območju reke Lech v južni Nemčiji so ugotovili, da je bila zelo visoka mobilnost žensk, ki so prihajale tudi z več kot 400 kilometrov oddaljenih regij.

Stockhammer, ki je Ljubljano obiskal v sklopu projekta MATERS in Leta dediščine FF, le-to organizira Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, je profesor na Univerzi Ludwiga-Maximilian v Münchnu in sodirektor Max Planck-Harvard raziskovalnega centra za arheološko in naravoslovno raziskovanje starega Sredozemlja pri Max Planck Inštitutu za evolucijsko antropologijo v Leipzigu. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je imel dve predavanji, in sicer na temo Družina in migracije v bronastodobni Grčiji: nova arheogenetska dognanja ter Od laboratorija do aplikacije: Novi pristopi k analizam in komunikaciji arheološke dediščine. Na slednjem je predstavil obsežne interdisciplinarne raziskave mikroregije doline reke Lech v južni Nemčiji, ki vključuje obdobje 3. in zgodnjega 2. tisočletja pr. n. št. V raziskavo je bilo vključenih več kot 400 grobov, radiokarbonske in izotopske analize ter genetske preiskave 104 posameznikov pa so vodile do novih spoznanj o prazgodovinskih družbah.

Po poroki se je par naseli v skupnosti moževe družine
Kot se je izkazalo, je visoka mobilnost žensk v tem obdobju igrala pomembno vlogo pri prenosu tehnoloških znanj in kulturnih praks. Moški so večinoma ostajali v lokalnih skupnostih. Sistematično premikanje bi bilo lahko posledica obsežne institucionalizirane in morda spolno ter starostno pogojene mobilnosti. Številne ženske so na območje, zajeto v raziskavi, prišle v pozni adolescenci, vendar niso imele potomcev z lokalnimi moškimi, kar po besedah Stockhammerja nakazuje na specifične družbene in kulturne prakse. Na stroga in razširjena družbena pravila pa kažeta eksogamija in patrilokalnost, se pravi družbeni vzorec, pri katerem se par po poroki naseli v skupnosti moževe družine. Tak vzorec je na tem območju prevladoval 800 let, od približno 2500 do 1700 pr. n. št.

Kompleksna družbena organizacija
Arheološke in bioarheološke (genetske in izotopske) analize so pokazale veliko kompleksnejše družbene strukture, kot bi nemara pričakovali. Tradicionalni pogled na zgodnjo bronasto dobo se pogosto osredotoča na statusne razlike med kmeti in elitami, vendar pa so se v družbeni organizaciji prepletali različni sloji. Prisotna je bila drugačna družbena neenakost, in sicer so kompleksna hierarhična gospodinjstva vključevala osrednjo družino z visokim statusom, nelokalne ženske z visokim statusom ter lokalne posameznike z nizkim statusom. Mnogo nelokalnih žensk je verjetno prihajalo z območij kulture Únětice, ki so oddaljena vsaj 350 km. Skupnosti so bile podobne poznejšim zgodovinskim družbenim strukturam, kot so grški oikos ali rimska familia, ki sta vključevala tako sorodnike kot podrejene posameznike, kot so bili na primer služabniki.

Z videoigro do znanja o bronasti dobi
Na predavanju je Stockhammer ponudil vpogled v najnovejše arheološke raziskave ter inovativne pristope k interpretaciji arheološke dediščine s posebnim poudarkom na povezovanju različnih znanstvenih disciplin. Dotaknil se je tudi sodobnih pristopov komuniciranja znanosti in ob tem poudaril sodelovanje med znanstveniki in umetniki, ki skupaj ustvarijo vizualizacijo preteklosti na način, dostopen najširšemu občinstvu. Predstavil je računalniško igro Bronzeon, ki so jo razvili skupaj z enim od podjetij in jo na številnih nemških šolah uporabljajo za učenje o bronasti dobi in spoznavanje arheoloških odkritij. "Igra temelji na principu 'učenja skozi umiranje', kar pomeni, da moraš skrbno premisliti, kje gradiš, kaj ješ in podobno. Na lastno odgovornost lahko loviš divje svinje in ješ ptice, vendar moraš biti previden, saj imajo lahko kugo,” je opisal koncept igre. Opozoril je na omejeno financiranje komuniciranja znanosti: "Univerze so vesele in ponosne, ko naše rezultate raziskav in računalniško igro vidijo v medijih in šolah, a za komunikacijo s širšo javnostjo ne bi plačale – tudi računalniško igro je tako večinoma financiralo podjetje".

Integriranje arheoloških in naravoslovnih podatkov
Philipp W. Stockhammer je od leta 2024 tudi častni profesor na Univerzi Aarhus na Danskem. Leta 2008 je pridobil doktorat na Univerzi v Heidelbergu. Nadaljeval je kot podoktorski raziskovalec v Heidelbergu do leta 2016 in leta 2013 prejel venio legendi na Univerzi v Baslu. Je vodja ali eden od vodij številnih raziskovalnih projektov o bronasti in starejši železni dobi v srednji in jugovzhodni Evropi, Egejskem prostoru in vzhodnem Sredozemlju.

Stockhammerjevo raziskovalno delo se osredotoča na transformativno moč medkulturnih srečanj, socialnih praks ter integracijo arheoloških in naravoslovnih podatkov pri proučevanju socialne pripadnosti, mobilnosti, hrane in zdravja.

V Slovenijo prišel v okviru projekta MATRES (Materialna odpornost v času okoljskih in družbenih sprememb), ki bo z interdisciplinarnim in inovativnim pristopom med drugim raziskoval, kako so se človeške skupnosti v preteklosti prilagajale različnim okoljskim in družbenim izzivom – od svetovnih podnebnih sprememb, izbruhov kužnih bolezni do lokalnih pojavov, kot so poplave, plazovi in spreminjanje rek. Projekt preučuje tudi vpliv migracij, vojaških spopadov ter drugih družbenih sprememb, pri čemer analizira mehanizme odpornost in prilagajanja skupnosti skozi čas. Projekt povezuje štiri fakultete Univerze v Ljubljani – Filozofsko fakulteto, Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, Biotehniško fakulteto in Naravoslovnotehniško fakulteto – ter številne ugledne domače in tuje partnerske institucije, kot so ZRC SAZU, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Inštitut Max Planck in Vrije Universiteit v Bruslju in mnogo drugih.