29. julij 2005
Katarina: Vem, da malo težim, ampak ne pozabi na rtvslo.si
Ne, nisem pozabil. A Alenka je šla k zobarju in pazim na najino hčerko. Pošiljam fotke, pišem e-pošto, organiziram sto stvari in seveda pazim na otroka. Pravzaprav sem dovolil Lučki, da boža enega naših psov, Fabija. Tako lahko pišem ta dnevnik. Tako tole izgleda. Vse je O. K., samo da mama ne vidi. Pač, odrasel sem s psi in vem, da pes poleg bolh in vseh možnih bakterij prinaša tudi ogromno ljubezni in od vsakega posameznika je odvisno, da se odloči, kaj sprejme.

Včeraj sem bil veliko bolj pod stresom, a sem uspel peljati pse do Krke in jih malce shladiti. Pasje krdelo Peterlin sestavljajo moj devetletni haski po imenu Sker, desetletni mešanček Fabi in bratova enoletna zlata prinašalka Ajka. Super je bilo. Moj najljubši kotiček Krke. Skale tik pod površjem Krke tvorijo vrtince, ki vrtinčijo svetlobo. Zabredel sem globoko v vodo in od blizu opazoval Krko. Vrtinci svetlobe in vode so me posrkali. Kako intimna izkušnja reke! Povsem sem pozabil na čas, na svoje vloge, ki jih neprestano igram in jih jemljem strašno resno. Fotografiral sem, da ne bi pozabil, ali sem pozabil na vse in postal le to, kar sem videl. Slikal sem na črno-bele filme, formata 6 x 9 cm, in obljubim, da jih razvijem in jutri objavim.

Vloga Fotopub. Letos je prijavljenih okoli šestdeset udeležencev. Z mentorji in gosti bo to ples okoli 100 ljudi. Do zdaj je Fotopub zame pomenil teden stresa in glavobola. Resnični preizkus mojih živcev. Tudi letos me je strah, a kljub številu udeležencev vem, da ekipa ni bila še nikoli tako dobro pripravljena. V vsakem primeru bom dal vse od sebe, da programsko in logistično zadeva steče.

Zamudil sem sestanek za Dolenjski list. Šibam. Zdaj, po štirih letih, je zadeva krenila in gremo!

Stara mama je klicala. Sicer ni rekla, a vem, da ji je dolgčas. Obljubil sem ji, da ji bom prinesel jurčka. Grem na tržnico.

V petkovem polnočnem klubu
Lučko sem uspaval v vročo poletno noč. Popoldne si nisem mogel, da sem kljub vročini, postavil studijske luči in razprostrl črn žamet in jo fotografiral v njenem petnajstem mesecu. Kako je že rekla Susan Sontag? »Po neki sociološki raziskavi, opravljeni v Franciji, ima večina gospodinjstev fotoaparat, vendar je verjetnost, da bo pri hiši najmanj en fotoaparat, v gospodinjstvih z otroki dvakrat večja kot v tistih brez otrok. Kdor ne fotografira svojih otrok, še zlasti, ko so majhni, izpričuje starševsko ravnodušnost …« In točno to čutim. Kot bi bil neodgovoren, ker jo nisem fotografiral pred dvema tednoma, ko je imela štirinajst mesecev. Odločil sem se, da fotografiram svojo hčer vsak mesec na istem ozadju in dokumentiram njeno rast. Pripeto fotografijo je dejansko sprožila Lučka, medtem ko sva z Alenko držala fotoaparat. Vidite! Nisem ravnodušen! -)


Včeraj sem obljubil, da razvijem filme, ki sem jih fotografiral na moji Krki. Žal ni bilo časa, a sem vseeno našel fotografijo iz arhiva. Že leta fotografiram ta isti kotiček Krke in res je, kar pravijo, nikoli ne stopiš v isto reko dvakrat. Kljub madežem, ki tečejo po površju, čutim njeno naklonjenost meni in nam. Reka je kot mati, ki stoično prenaša izpade svojega otroka, saj ve, da je še dete, ki enostavno ne razume. Ve tudi, da bo moral taisti otrok prevzeti vso odgovornost za svoja dejanja, a ne še danes, saj je ona tu, polna sočutja.

Oglasil sem se pri Bojanu Radoviču, ki je kupil nov digitalni fotoaparat, ki z nekaj osnovne opreme stane kot nov avto tipa clio. Svetlobno tipalo fotoaparata je enake velikosti, kot je film in to je res velika odlika, ki jo tako zelo pogrešam pri svojem digitalcu. Takoj naredim nekaj posnetkov na svoj in potem prestavim kartico v njegov fotoaparat ter sprožim iste posnetke. Doma ugotovim, da zaradi meni neznanih razlogov posnetkov ne uspem prebrati z originalnimi proizvajalčevimi programi. Digitalni standardi se z vsakim fotoaparatom spreminjajo in kdo jim bo sledil. Mi, seveda …


Vikend pred Fotopubom je tu. Izkušnje mi govorijo, da je zatišje pred nevihto. Trudim se ne živeti v preteklosti in ne porajati problemov, preden nastanejo. Vse skupaj jemljem kot izkušnjo življenja in kako bom reagiral na stres. Pod stresom drugače dojemam svet. Opažam, da se mi vid, ki je odličen, poslabša, prebava se mi spremeni, telo postane togo in napeto. Pravzaprav bom v nadaljnjem pisanju obdržal rdečo nit okoli stresa in soočenje z njim.

Razmišljal sem, kako bi se pripravil na izkušnjo, ki sledi? Sicer že leta zelo redno in dosledno zjutraj telovadim v meditacijski veščini gibanja Tai Ji Quang, a vem, da to ne bo dovolj. Že tedne vadim tudi zvečer in ponoči v gibanju in mirovanju. Resno sem razmišljal, da bi moral iti v gozd, ki me vedno čaka. Morda bi prespal. Že zelo dolgo nisem bil eno z gozdom. Nazadnje, ko sem fotografiral zvezdno nebo za knjigo Gorjanske bajke. Takrat sem uperil fotoaparat v krošnje, jih osvetlil z rdečo svetlobo in potem pustil zaklop odprt. Ulegel sem se poleg fotoaparata, zaspal nekaj ur in pustil zvezde plesati po nebu. Zbudil sem se v popolnem miru in nemira pred neznanim, pred nekontroliranim ni bilo več. Predanost ne pomeni predaje.

Je naključje, da govorijo v Polnočnem klubu o tišini in gozdu? Kot je rekel Andrej Žigon:
NA-KLJUČ-JE

30. julij 2005
Jutro.
Vstal sem zgodaj, po dobrih šestih urah spanja. Tiščalo me je, imel sem rahel glavobol, ki je pravzaprav tendenca. Mrzel tuš ni pomagal, jabolka in čaj tudi ne. Na Marofu, griču nad Novim mestom sprožim misel direktno v sonce, molitev, ki preplavi celotno vsemirje. Kvantna fizika ve, da informacija potuje hitreje od svetlobe, oziroma bolje fiziki znajo racionalno dokazati, da je informacija prisotna v celotnem vsemirju hkrati. Kako je to možno ne zna nihče racionalno razložiti, a lahko to vsak občuti. Pravzaprav to vsi čutimo v vsakem trenutku vprašanje je le ali se zavedamo. Kakorkoli že, nisem fizik, niti nisem pridigar in ne bom utemeljeval svojih spoznanj. Izbral sem drugačno pot, ki vodi k isti gori.

Mimogrede. Včeraj sem omenil besedo naključje in s tem posredno vprašanje ali je dejanski pomen te besede na-ključ-je. Ta beseda in beseda vsemirje mi res buri duhove. Ali o naši predniki sestavili to besedo iz vedenja, da se naključja dogajajo na ključ? Ali so naši predniki vedeli, da je vsemirje pravzaprav vse-mir-je. Če se najde kak jezikoslovec, ki bi mi znal to povedati kje so korenine teh besed in kako je prišlo do te besedne zveze, bi mu bil zelo hvaležen in mu v znak zahvale podarim eno manjšo, nenumerirano fotografijo. Te majhne stvari mi veliko pomenijo.

Jutro, ki se je začelo kar stresno, sem kmalu umiril. Vsako jutro telovadim in moje telo je pri tridesetih neštetokrat bolj gibčno kot je bilo pri dvajsetih. Le malo mi manjka, da naredim moško in žensko špago, ali kako bi se tej vaji reklo in kot za šalo naredim most nazaj in se iz njega tudi dvignem. Danes zjutraj je bilo drugače. Počutil sem se okornega v mislih in v telesu. Nikakor, ni in ni šlo nikamor. Kot zamorjen avto. Upognjen sem drgnil noge, jih poljubljal in prosil, da gremo! In res. Dvakrat je telo zakašljalo in potem krenilo na valu volje. Po vaji sem razumel zakaj sem tako pod stresom in kaj ima Fotopub pri tem.

Razlaga je zelo logična. Znanstveniki so merili delovanja možganov, ko je opazovalec gledal določen predmet in pri gledanju so se določeni centri v možganih vzburili. Ko so rekli opazovalcu naj zamiži in si le predstavlja prej opazovani predmet, so se ti isti centri vzburili in to postavlja resno vprašanje. Kdo dejansko vidi? Možgani ali oči? Odgovor je, možgani in kar je še huje je to, da možgani dejansko ne ločijo med tistim kar vidijo in tistim kar pomnijo! Možgani ne ločijo med tistim kar vidijo in tistim kar pomnijo zato, ker so to dejansko popolnoma isti procesi v glavi. Se spomnite TV šovov s hipnozo, ko so hipnotiziranemu sugestirali, da ne more videti hiponotizerja in potem se je spraševal kaj se ga je dotaknilo? Kljub temu, da je za njim stal cel človek, ga ni videl.

Nazaj na Fotopub. Ko pomislim na Fotopub se mi v možganih prižgejo lučke, ki pomenijo stres, veliko stresa, odgovornost, veliko odgovornosti, veliko informacij, veliko, še več, ogromno vsega in sebe sredi te nevihte. In nevihta je zelo primeren izraz, saj ko rečem, da se prižgejo lučke v možganih je to resnično zelo podobno pravi nevihti s strelami in točo. A spomin ni človekov vladar. Je le njegov sluga in to kar oko vidi je popolnoma različno od tega kar možgani vidijo. Zavestno se odločim prekiniti spomin, ki povezuje Fotopub z intenzivnim stresom, glavobolom, odrekanju družini in sploh spominu na Fotopub. Trudim se, spomin tega nadležnega slugo, zbrcati v kot in opazovati svet z očmi. Zavestno, z vsem svojim bitom, kličem po moči in sposobnosti gledati ta svet takšen kakršen je in pri tem prosim emocije naj mi služijo kot barve in ne kot okviri te božanske kreacije!


Sobota zvečer
Imeli smo tradicionalni Fotopub piknik na bazenu. Voda je preveč topla, saj ima 30 stopinj C. Direktor Lokalpatriota, Mare, ki je tudi potapljač, je izenačil rekord plavanja pod vodo, to je pet dolžin v skupni dolžini 50 metrov, a ni plaval optimalno. Še bi lahko iztisnil kak meter. Pogovor je nanesel kako sva z bratom tekmovala kdo dlje preplava pod vodo in kdo dlje zdrži pod vodo. Spomnim se, da je on plaval dlje pod vodo, jaz pa sem dalj časa zdržal. Nisem se spomnil koliko dolgo sem zdržal, a v spominu sem imel dve minuti in pol. Seveda ni nihče verjel in po pravici povedano tudi sam sem bil skeptičen, da sem toliko časa bil pod vodo. Seveda najlažje ponoviti poizkus. Nadiham se, da se mi kar malo vrti, se potopim in Mare stopi name, da ležim pri dnu. Zame je to pomembno, saj globlje ko si, globlja je tišina. Spodaj poslušam bitje srca. Odlično mi gre. Le prisluhnem in tu je. Moj zvesti sluga, poslušam te, sedaj sem jaz tvoj sluga. Mine kar nekaj časa, začnem razmišljati koliko sem že pod vodo? Slišim Mareta in ostale. Ne slišim več srca, čutim kako možgani kolovratijo, razbijajo,…

Prekinem tok misli, posvetim se srcu. Mine kar nekaj časa, da ga zopet slišim, a zopet možgani trobijo, v rdeče svetijo. Vem, paničarijo, a vseeno se osvobodim maretove teža in lagodno zaplavam po bazenu. Zaposlim možgane z aktivnostjo plavanja in plavam še nekaj časa. Pridem do meje, ko mi ni več udobno, ko ne morem um več umiriti, ko ga že čista panika daje. Odločim se, da bom vdihnil, saj itak ne bom podrl rekorda bazena. Nisem uspel umiriti tok misli in to umsko kolovratenje je pobralo mnogo energije. Naslednjič bom dje zdržal, saj imam gotovo še pol minute rezerve. Ko bi imel uro pri sebi bi videl ali se mi splača potruditi še kakšno sekundo. Lagodno izdihnem, vdihnem. Dober občutek. Lokalpatrioti me glasno pozdravijo. Pod vodo sem bil dve minuti in enainpetdeset sekund. Rezultat, ki preseneti tudi mene. Vseeno vem, da če umirim misli bi lahko zdržal vsaj tri minute in pol.

Večer je minil v sproščujočem razgovoru kaj vse moramo še postoriti. Vesel sem, da sem del te skupine, da sodelujem s tako dobrimi ljudmi.

Kljub vsemu čutim, da miselni vzorci, ki me navdajajo z nemirom pred Fotopubom so močni in globoki. Imajo mnogo spominov, ki se jih oklepajo, ki mi povzročajo glavobol. Meditacija je učinkovita, a ni dovolj. Kolesarit grem. Drug način, ki se ga redno poslužujem, kako razdreti miselne vzorce, je po fizični poti. Fizično obremeniti telo, da enostavno ne more več razmišljati o problemih, ki izvirajo iz notranjosti. Um ne more več masturbirati, ampak se more zaposliti s telesom. Kako primeren izraz!!!

Nevarnost je, da um enostavno preveč resno vzame to nalogo in neusmiljeno goni telo prek njegovih zmožnosti. Tudi to sem izkusil in mislim, da po dveh operacijah kolena, sem se naučil lekcijo.

Jaz kombiniram obe tehnike, grem na kolo in v gozdu meditiram. Čau, se vidimo!

Nedelja, 31. julij 2005
Nedeljo sem preživel v kolesarjenju. Dve uri in pol po gozdu, po mojih bajkah. Krajine, ki sem jih fotkal za knjigo Gorjanske bajke, so bolj pravljične, kot so bile. Gozd se ni spremenil čisto nič. Vsemirje miruje, le jaz se vrtim.

In to dobesedno. Na drči, ki je za kolesarjenje zelo zahtevna, sem naletel na kamen, skrit v listju, in se prekucnil. Prvič, da sem padel po tem brezpotju. Kljub temu da sem se odrgnil in komolec nekoliko krvavi, ne čutim nobene bolečine. Hm … Je adrenalin anestetik? Čudno.

Gremo naprej. Ko kolesarim po tem brezpotju, le približno vem, kje se nahajam, in vedno, ko se mi razprostre oko, me preseneti domača krajina. Tudi tokrat se mi je to zgodilo. Hvala!

Ustavim se še pri svoji Krki in jo fotografiram z žepnim digitalnim olympusom, okorna gospa Mamiya pa užaljena …

George, Vanessa in Balazs so prišli. Imajo visoke želje in kriterije do svojih razstavljenih del, ki jim le stežka sledimo, a jih razumemo.

Ponedeljek, 1. 8. 2005

OK. Zdaj gre zares. Misel, ki je tako ukoreninjena in povzroča stres. Trudim se, da ne bi bil toliko pod stresom, a glavobol kmalu pride. Tehnični zapleti so minimalni. Vse teče po kolikor toliko predvidljivem načrtu. Vem, veliko polen nastavljamo sami sebi, a je splošen vtis odličen. Odprtje razstave je bilo odlično, vsi smo uživali.

V Delu je bil zelo obsežen intervju z menoj. Super je, ker me je novinarka Mateja Prinčič razumela in potem to uspela prevesti v intervju. Poslal sem ji to e-pošto.

Zdravo Mateja!

Super si strnila najin pogovor. Vedno se bojim, da s svojimi idejami preveč
opletam in mnogokrat se mi zgodi, da mi sogovornik (v vsakdanu) enostavno ne
sledi in jaz ne najdem načina, kako bolje razložiti. Veseli me, da si
popolnoma razumela vse, kar sem povedal, in predvsem to prevedla v tekst, kar
je zunaj mojega dosega.

Si predstavljaš, kako sem za neko rumeno revijo opisoval Tai Ji in svoj jutranji
rekreacijski ritual? Razumevanje življenja, ki ga nudi rumeni tisk, se je
popolnoma ujemalo z razumevanjem gospodične, ki je napisala članek. Ne
razumi me narobe, gospodična je bila brihtna, sposobna, ambiciozna,
komunikativna, a je razmišljala popolnoma drugače, kot sem sam, in posledica
je bila popolna zmeda v komunikaciji in blazno stereotipen članek.

Me veseli, da sva na isti frekvenci, in moram priznati, da sem hvaležen
življenju, ko sunem v neko izkušnjo in moram pospraviti svoje podstrešje. V
mojem podstrešju je ogromno idej, a so razmetane kot moja delovna soba. V
tem neredu se prav dobro znajdem, a če koga povabim vanj, ga moram
pospraviti v smiselno celoto. Torej hvala za izkušnjo, s katero sem pospravil
svoje podstrešje.

Lep dan ti želim,

Borut

Torek, 2. 8. 2005
Odprtje Vanessine razstave je odlično uspela in njen vizualni jezik je resnično vrhunski. Tako izjemen! Mnogo udeležencev ne razume, zakaj so te fotografije tako izjemne. Razložil sem jim na podlagi njihovih fotografij.

"Vidiš, tvoje fotografije so zelo jasne. Govorijo o močeradu, ki se nahaja v sredini fotografije, na kateri ni nič drugega kot močerad. S svojo fotografijo idealiziraš močerada in to je edina ideja, ki jo imaš in jo upodabljaš v fotografiji. Enako počneš pri portretih in krajinski fotografiji. Vanessa pa obravnava veliko kompleksnejšo temo, kot je prostor Balkana in regije ob Črnem morju. Ona nima jasne ideje in jasnega odgovora, kakšna je ta regija. Niti tega ne pove, ali je lepa ali grda. Predstavlja nam regijo, o kateri skoraj vsakodnevno gledamo novice, a je hkrati to popolnoma drugačna krajina, popolnoma drugačni ljudje, kot nam jih mediji opisujejo. Umetnica več vprašanj postavi, kot jih odgovori, ker vprašanje regije ni enostavno, ni črno-belo, ni enoznačno."

Popolnoma me je prevzela in me potrdila, da se lotim naslednjega projekta za Mladino v čb-tehniki, ker svet ni črno-bel. Ne smem o ideji, ker je že potrjena, in tudi odrasli se igramo skrivalnice. Sicer ni tako zabavno, pravzaprav sploh ni zabavno, a vseeno.

Danes sem imel predavanje, kako razlikovati del od celote. To je res ključ do uspeha večine človekovih dejanj. Prvi del sem zastavil preveč akademsko in ker sem se preveč potrudil, sem vse spisal. To je bila napaka. Ko sem bral, so mi komaj sledili. Tudi sam sem si komaj sledil. Na srečo sem filozofske ideje dojemanja umetnosti demonstriral z glasbo Mozarta, Chemical Brothersov in džeza The Living Daylights. To je popestrilo teorijo. Kljub vsemu sem slutil, da sem predolg, in zadnja dva lista kar spustil in začel govoriti kar tako, iz srca, o fotografiji,o Lucu Delahayeju, Richardu Billighamu in potem je že zmanjkalo časa. Zadnji del je bil vrhunski. Nimam še tiste predavateljske samozavesti, da bi celo predavanje govoril iz glave.

Ekipa se odlično drži. Katarina veliko bolj trdno drži vajeti Fotopuba, kot sem jih sam kadar koli. Zelo samozavestna je in ona to ve. Godi ji to. Bacek vsak dan postavlja razstave in dela odlično. Zvečer, ko je vse postavljeno, mu zažari nasmešek. Še jutri Baco, še jutri Jurij, še jutri Matjaž, še jutri postavite razstavo od Paula in Zijaha, pa bo. Držite se!

Polnoč je ura. Čez štiri ure in pol se dobim z dvema udeležencema in gremo v Dolenjske pekarne fotografirati. Vsaj lačni ne bomo.

Sreda, 3. 7. 2005

Paul je priletel in ni želel prespati v apartmaju dijaškega doma. Seveda razumem, da si zasluži spodoben hotel, a enostavno nimamo denarja. Strinja se, da se hotel odšteje od njegovega honorarja, kar dejansko pomeni, da ga ne bo dobil. Res je, da sem s programom segel prek naših zmožnosti in sem prisiljen s svojim prijateljskim odnosom kompenzirati zagate.

Kljub organizacijskim zapletom obiskovalci in udeleženci ne morejo verjeti, kako kvalitetne fotografe gostimo in kako kvalitetne razstave prirejamo.
Bacek je včeraj skupaj s pomočniki postavil Paulovo in Zijahovo razstavo. Ko sem vstopil v konjušnico, nisem mogel verjeti svojim očem. Kako fenomenalni vtis celotne razstave.


V takih trenutkih mi toplota oblije celo telo in tako lepo je, da mi gredo kar solze na oči. Bacek je že lani govoril, da naslednje leto ne postavlja razstav. Pregovorili smo ga, da jih postavi tudi letos. Iskreno upam, da bo še naprej organiziral razstave, saj je izredno zanesljiv. Če pa se ne bo tako odločil, sem jaz prvi, ki ga popolnoma
razumem, kako težko in nehvaležno delo je to.

Iris je naredila sprejemne izpite na pariški fotografski šoli! Kako dobro!
Zelo čustven trenutek, del nje, mene in Fotopuba.

Četrtek, 4. 8. 2005

Dan, ki sem se ga najbolj bal. Dan, ko se igra 'powerplay', ko se na malem prostoru gnete veliko ljudi z velikimi ambicijami. Na tribuno so tako prišli dr. Lev Kreft, Dejan Habicht, dr. Primož Lampič, Stojan Pelko, Bojan Radovič, Michael Regnier, Paul Lowe, Zijah Gafić in pod moderatorstvom Iztoka Hotka je zadeva lepo tekla. Sicer smo bili predolgi, a bolje to kot obratno. Bilo je zelo zanimivo in vsi so bili zelo zadovoljni. Presenečenje dneva je bilo, da mi je Rajko Bizjak, ki je znan kot brezkompromisni kritik, zelo pohvalil tribuno, moj članek v katalogu Fotopub in na koncu tudi mojo pripombo o moralnosti in etiki v fotografiji. Povedal sem nekako takole. Nalagamo preveliko odgovornost fotografiji kot mediju, saj sama fotografija ne vsebuje niti kančka moralne ali etične sodbe. Morala in etika se začneta in končata v opazovalcu. Dr. Kreft je predstavil fotografije holokavsta, ki so človeški družbi najbolj moralno in etično obtožujoče.
Uf, v kakšno debato sem se spustil dvajset minut pred začetkom petkove delavnice s hčerko Lučko v naročju. Opalil bom kar posredi, pa se vi ukvarjajte s tem vprašanjem!
Fotografije mesnic in klavnic se naši družbi zdijo popolnoma sprejemljive. Bomo na fotografije drugače gledali, če se bo naša družba nekoč razvila v vegetarijansko? Če da, se je kaj spremenilo na fotografiji?

Zvečer je bila projekcija dokumentarnih zgodb in podelitev četrtkove nagrade. Koncept zelo enostaven. Enajst avtorjev je sodelovalo pri projekciji in tisti, ki so bili fizično prisotni pri projekciji, so ocenjevali svoje kolege. Enostaven koncept, povzet po sistemu ocenjevanja kolegov v Fabrici. Izglasovali so mene, kot avtorja najboljše projekcije. Zelo vesel sem bil, saj to je kolegialna nagrada, ki mi več pomeni kot okus neke komisije. Nagrada je fotoaparat Olypus mju, ki je neverjetno seksi in ima celo pet milijonov pikslov.

Po dogodku po polnoči sem čutil, da je najhuje za menoj in želel sem plesati, izšvicati stres. Ne pijem alkohola in potreboval sem kar nekaj časa in volje, da sem začel kar tako sam plesati, tako, kot da je konec sveta. Boljše je bilo, fino, deluje. Edina res nora asociacija, ki mi še sedaj ne da miru, se je navezala na Zijahovo fotografijo mosta na Drini in misel na Andričevo knjigo. Ko so Turki končno ujeli tistega, ki je ponoči rušil most in ga napičili na kol, se je vojskovodja oddahnil, saj če ga ne bi ujeli, bi dali na kol njega. Zaradi strahu in veselja je zblaznel in vsake toliko začel skakati in poplesavati, da bi se prepričal, da ni on na kolu.

Ljubo življenje sedi v moje srce, moje srce ti je odprto.


Petek 5. 8. 2005

Petek se je začel mnogo mirneje. Četrtek, ki sem se ga bal, je odlično minil. V miru jutra sem telovadil in um mu je sledil. Do kosila je delavnica potekala predvidljivo, po kosilu se je zataknilo. Če so zjutraj vsi zamujali, so po kosilu vsi vneto delali in me hoteli dobesedno raztrgati. Razglasil sem izredno stanje in kot v filmu so vsi mentorji pridirjali in se soočili z goro fotografskega gradiva.

Prišel je večer, ko sem se končno nadejal pogovora s prijateljem. Seveda sem na vrsto prišel šele po popolnoči, saj so udeleženci s prenosniki oblegali mentorje do 2. ure zjutraj v vseh mogočih in nemogočih krajih. Najpogosteje v klubu Lokalpatriot pa tudi v restavracijah in menda je Zijo celo ob enih zjutraj pregledoval Cirilove fotke v parku. George in Vanessa nista mogla verjeti, kakšna vnema se je razvila tokom tedna. Na začetku tedna so vsi sramežljivo skrivali svoje fotke, potem pa poplava od jutra do večera. Kljub temu da nista več mladeniča, sta se dosledno posvetila vsakemu udeležencu.

V zgodnjih jutranjih urah sem se končno lahko pogovoril s prijateljem, ki ga nisem videl eno leto. Ob pogovoru, kako življenje, pohvalim svoje življenje, kako lepo je biti oče in da mi je vsak dan lepše. Zaupam mu svoje navdušenje, ki ga imam do življenja in spoznanje, kako ga usmerjam z iskrenim in ponižnim namenom. Posluša me in ne reče ničesar, a vidim nekaj v njegovih očeh. Zaupa mi, da ga daje manična depresija, da zadostuje že neuspel poizkus prižiganja cigarete, da podvomi vase, da je jemal antidepresive in da se jih boji, saj potem ni več on v svojem telesu, ampak kemija. Popolnoma šokiran sem ga poslušal. Res je, da se ne vidiva vsak dan, a nikoli ni dajal občutka, da je nesrečen. Povem mu za film What the Bleep Do We Know, ki sem ga snel z medmrežja. Govori o kvantni fiziki v pogovorni angleščini, brez enačb. Povem mu, da veliko berem o kvantni fiziki, ker vem, da bodo spoznanja kvantne fizike postavila družbo na glavo in ta film res najbolj jasno govori o odkritjih, ki bodo imela enak vpliv na družbo, kot je imelo Galilejevo in Kopernikovo, da Zemlja ni središče vesolja. Res heretična spoznanja in kako srečen sem, da sem se rodil v tem času, tik pred tem, ko se spremembe začnejo uveljavljati v družbi. Kako srečen sem, da bom lahko fotografiral spremembe in pri tem tudi sodeloval. Da pri tem sodelujem!

Povem mu kar najjasneje, kako možgani delujejo, kako možgani ne ločijo tistega, kar vidijo, od tistega, kar pomnijo, in zato je tako težko videti svet tak, kot je! Vedno nas vsaka stvar na nekaj spominja in ti spomini so dejansko ogromna ovira v doživljanju življenja takšnega, kakršno je. Otrokom to uspeva, odraslim ne. Mislim, da je začutil, da se da. Izbira je!

Spat sem šel šele ob pol štirih. Kljub temu pred spanjem deset minut za umiritev misli naredi spanec kvalitetnejši.

Sobota 6. 8. 2005

Zjutraj spišem urnik in ga naslovim Sodni dan. Pripravljamo vse potrebno in Foto Asja naredi povečave. Zadnje dni sploh ne nosim fotoaparata s seboj, saj sem popolnoma nasičen s podobami, ki jih oblikujemo. Boštjan mora postaviti še eno razstavo. Odprtje razstave. Aplavz. Miha prebere pesem, ki jo je spesnil o fotografiji.

Razstava je odprta in vsi si oddahnemo. Evo, uspelo nam je.

Vsi so nas hvalili, da ne morejo verjeti, da smo uspeli pripeljati vse te avtorje in razstave, da smo uspeli narediti takšen festival. Če bi vedeli vnaprej, da bo tako naporno, bi se gotovo ustrašili. V tišini uma se zahvalim vsem, ki so sodelovali pri programu in v logistiki. Program: Iztok Hotko, Dejan Habicht, Stojan Pelko, Jože Suhadolnik, Meta Krese, Balazs Gardi, George Georgiou, Vanessa Winship, Primož Lampič, Branko Čeak, Bojan Radovič, Stojan Kerbler, Zijah Gafić, Uroš Zagožen, Manca Juvan, Lev Kreft, Michael Regnier in Paul Lowe. Logistika: Katarina Žunič, Boštjan Pucelj, Urška Cepin, Jurij Kocuvan, Marko Kralj, Jože, Jurij Korenjak, Tomaž Grdin, Matjaž Tančič, prijatelja iz kluba Lokalpatriot, ki je vozil ljudi na letališče in seveda direktorja Zavoda Lokalpatriot Marko Zajca.

Mislim, da sem se vsem osebno zahvalil, a vseeno še hvala v vsemirje. Še en hvala, pri katerem nimam nikogar in hkrati tudi vse v mislih. Zahvalim se svojim učiteljem, v Pragi, osnovni šoli, Londonu, Tai Ji Quang, kolegom, Novemu mestu, kmetu, ki je pridelal kosmiče, ki sem jih imel za zajtrk, vesoljcem, ki so v vesolju, smetarjem, ki so zjutraj odpeljali smeti, Zoranu, sponzorjem, državi, hčerki Lučki, ženi Alenki, mami in očetu, pilotom, kapitanom, voznikom, ki so pripeljali mentorje iz vse Evrope, Edvardu Rusjanu in začetnikom letenja, gradbincem iz nekdanje Jugoslavije, ki so zgradili ceste, hitreje misli tečejo, čebljajo, hvala, hvala, hvala, toplota se razširi po vsem telesu, po vsem svetu, po vsem vsemirju in vse utihne. Res je, da se drznost včasih splača in včasih je potrebno skočiti in upati na vse dobro.

Tomaž, tudi tebe imam v mislih. Hvala tudi tebi, učim se na tvojih vrlinah in na tvojih napakah. Razumem te. Razumem.

Nedelja, 7. 8.2005

Zbudila naju je Lučka, ki, kot vedno, vstane pred sedmo. Deževalo je in kako mil dan za počitek! Kljub dežju sem šel vseeno na svoj Marof telovadit, le malo topleje sem se oblekel. Kljub temu da sem bil moker, mi je bilo toplo pri srcu in korak je bil umirjen v ritmu srca. Prodajalka me je gledala, kot da sem se izkrcal z vesoljske ladje. Morda še ni videla premočenega človeka na deževen dan. Vseeno mi uspe kupiti časopis.

O Tomažu pišejo. Pišem Tomažu.
»Gora je kot mama. Polna ljubezni, a ta ljubezen je iskrenejša, kot si mi želimo. Se spomniš, ko si bil majhen in nisi želel v šolo, ker bi bil raje doma in se igral? Kaj je storila mama? Naložila ti jih je po zadnjici in marš v šolo. Noben krik in vik ni pomagal. Prav tako ti jih gora nalaga po zadnjici in morda ne razumeš, kot nisi razumel mame, zakaj je potrebno iti v šolo in zakaj je potrebno, da ti jih naloži po zadnjici. Zdaj veš, da je to storila, ker te ima rada, in ve, kaj je zate najbolje. Tomaž, ne boj se, to je iskrena kazen, polna ljubezni, zate in za vse, ki te spremljamo. Ne bodi jezen, ne bodi razočaran. Umiri se in nastavi še drugo plat. Razumi goro, kaj ti hoče povedati, in rešili te bomo.«

Spat pojdem ob pol enajstih dopoldne in spim kot top. Sanjam, da moram vlak ujeti in čakam Georgea in Vanesso. Zamujajo. Alenka me zbudi. Borut, poldne je ura in zmenjeni ste z Vanesso in Georgeom. Zamujam! Šibam in evo, cele ekipe ob čajčku. Zvem, da so ju vrgli iz dijaškega doma že ob 9.00 zjutraj. Kako sramotno. Novo mesto se mora še marsičesa naučiti. Kljub vsemu so med nami topla čustva in teden, ki si ga bomo zapomnili. Po vseh potresih iz razpok zeva nekaj dobrega. Vanessa mi izrazi komplimente in presenečen ugotovim, da je to dejansko moja zavestna odločitev, moja molitev. Hvala za vse. Kljub temu da se nismo uspeli skupaj usesti za pol ure in se pogovoriti o mojem delu, sem se ogromno naučil od nje, Georgea in celotnega festivala.

Odločil sem se, da bom naslednje leto udeleženec in programski vodja, ne pa mentor. Da bo naslednje leto Master Class, kjer bo omogočeno individualno delo na najvišjem nivoju. Se že veselim!!!

Ponedeljek, 8. 8. 2005

Kako čudovit dan!!! Fantazija! Odpravim se na sprehod, na Durs. Po šestih letih dela kot samostojni kulturni delavec sem za 2.100 SIT presegel cenzus, ki mi je omogočal plačilo prispevkov. Nisem mogel verjeti. Pa kako sem se veselil honorarja založbe Goga za knjigo Gorjanske bajke, izplačanega dne 31. 12. 2004. Seveda sem knjigo delal več let. Nič ni pomagalo niti da je žena brezposelna niti da s temi prihodki preživljam tudi svojo hči. Nič. Na ministrstvu za kulturo so povsem hladno pritrdili, da jim je vseeno, če bi letni prihodek 4.589.000 SIT bruto zapravil za avto ali pa za družino. Priznam. Iztirilo me je. Ko sem mislil, da mi gre delo dobro od rok, da lahko preživljam družino s svojo fotografijo, ko sem bil izredno ponosen, da sem omogočil ženi, da ostane doma z otrokom še nadaljnjega pol leta, me birokrati zašijejo. O. K. Bom pač plačeval prispevke, a zdaj, ko jih bi moral sam plačevati, so se podvojili na 93.000 SIT mesečno. Super! Če bi zaslužil 2.101 SIT bruto manj, bi bil deležen pomoči, zdaj pa moram sam plačevati dvakrat več prispevkov, kot bi za mojo zaposlitev plačevala neka firma. Ne razumem. Pa saj tudi oni ne.

Zdaj sem spet na Dursu in moledujem, kako bi lahko uredil svoj status. Tudi na zavodu za zaposlovanje so mi odklonili pravico do nadomestila plače, saj sem sam prekinil delovno razmerje. Ja, kdo ga pa bo, če sem samostojen? Kot glavni junak Gogoljeve knjige Plašč se vozim od ene do druge birokratske institucije, od enega do drugega birokrata, ki se mi v svojem bistvu dejansko smilijo, kakšen poklic imajo.

Evo, epilog Festivala Fotopub je, da sem vse to izpeljal kot brezposelna oseba, brez pravice do nadomestila plače, živeč na svojih prihrankih z minusom na računu in večmesečnim zaslužkom na računu raznih firm, ki ga enostavno ne morem dobiti v roke, saj nimam statusa. No, lahko bi 33 % podaril državi za njeno odlično delo.

A se ne pritožujem. Država bo prikrajšana bolj kot jaz ali moja družina, če ne morem delati. Kljub temu da je sistem gnil, je še vedno sistem, za katerega sem se odločil in znotraj katerega delam. Vem, da bi lahko šel v gozd in tam živel, a sem se odločil za ta sistem. Hvala bogu, da ohranjam mirno kri in mi birokrati zaenkrat ne morejo do živega. Le vprašanje časa je, kdaj bom spremenil sistem.

In s tem končujem svoj dnevnik in nadaljujem igro življenja, kjer se učim biti v voznikovem sedežu v svojem življenju in ne pustim, da me Durs, MK in druge mušice motijo v smeri, ki sem si jo začrtal. Naj se razmažejo na vetrobranskem steklu.

Konec.

Borut Peterlin