Ob projektu Hotel Ideal v Cankarjevem domu je za nas pripravil dnevniški zapis.

1. marec

Nezadržno se približuje 3. marec, dan koncerta in čez dan poskušam izboljševati detajle, ki si jih izmislimo na vajah. Sploh so dnevi postali prekratki in stresni.

Severa, naša pevka, je staknila zoprn prehlad, tako da je morala izpustiti nekaj vaj. Kitarist Uroš je moral na koncert v Sarajevo, pa v nedeljo mi zmanjka črnila za printer, zoprno. V supermarketih imajo vse mogoče, tinte pa ne. In zjutraj ugotovim, da bomo ves dopoldan brez elektrike, zoprno.

Skočil sem do Cankarjevega doma, na kratek posvet z mojstroma za ton in luč, kupil črnilo in odhitel domov v upanju, da je medtem prišla elektrika. In je res. Sploh se mi zdi, da je postala nekaj samoumevnega. Šele ko je zmanjka, ugotovimo, kako odvisni smo od nje. Lotil sem se malih popravkov not za godalni kvartet, ki nastopa v hotelu. Oni so navajeni na red, igrajo v orkestrih, kjer je napisano vse do zadnje note, jaz pa verjamem, da malo šlamparije ne škodi. Nepredvidljivost je inspirativna, mi je pa všeč, da se pri tem projektu soočata klasični in improvizacijski princip, in godalci so se izvrstno vživeli.

Vaja se je začela točno in poskušali smo se osredotočiti predvsem na skladbe, v katerih nastopa Severa. Vadimo pri Ninu de Glerii, ki igra kontrabas in nam je prijazno odstopil svoj prostor za vaje. Severi se še malo pozna bolezen v obliki nosljanja, ampak do srede bo čisto zdrava.

Atmosfera je prava, vsak ima kakšno idejo. Rad jih imam, te moje kolege, ki jih srečujem po raznih studiih in koncertih, samo oni lahko iz not na papirju ustvarijo glasbo. Po nekaj urah smo morali nehati, jutri je nov dan.

2. marec

Cel dopoldan so zvonili telefoni, kar mi ni bilo preveč po volji, saj sem imel zelo malo časa za popravke not. Danes se je iz Sarajeva vrnil kitarist Uroš in koncno smo zopet kompletni, pa tudi Severin glas je kot nov.

Opoldne sem skočil v mesto in slučajno naletel na lučnega mojstra Andreja Hajdinjaka, tako da sva ob kavi še enkrat preletela koncert z vizualne plati. Sicer zadnje čase veliko sodelujeva pri gledaliških projektih Dušana Jovanoviča in Andrej je vsekakor človek, na katerega se zlahka zanesem. Ob petih intervju na Radiu Student, potem pa na vajo. Vzdušje je bilo veselo, vsi smo v pričakovanju koncerta in obenem negotovi, saj je toliko stvari prepuščenih navdihu, ki pa je včasih odvisen od zvezd, ali česarkoli že.

Nehali smo okoli desetih in se odpravili v bližnjo gostilno na sestanek, ki pa se je sprevrgel v pravo požrtijo, pa prišli smo tik pred koncem obratovanja kuhinje, nas pa deset lačnih in žejnih. Zdaj moram spat, jutri je nov dan, jutri bomo uživali v igranju muzike.

3. in 4. marec

Dan po koncertu, končno sem se naspal. Zdaj je čas za zbiranje vtisov in razmislek, čeprav se mi zdi, da nimam prav nobene distance in vzhičenje še ni čisto popustilo.

Popoldne pred koncertom je bilo neznansko stresno, narediti je bilo treba zvok v dvorani, pa luč in držat ljudi skoncentrirane. Pa še ta moja obsesija, da bi nenehno kaj spreminjal. Ure so tekle hitro in vedel sem, da bo, ko bom stopil na oder, vse lažje. Dvorana je bila lepo popolnjena in začutil sem neko toplo naklonjenost publike, ki ponavadi v umetnikih vzpodbudi navdih in sproščenost. Imeli smo se super, čutil sem, da uživamo, cilj je s tem izpolnjen. Skladbe so si sledile, vsaka avantura zase in težko opisem obcutek, ko nekaj pripravljaš dlje časa in se to naenkrat dogaja pred tvojimi očmi.

Po koncertu smo še dolgo klepetali in se družili s tistimi, ki so nas poiskali, da bi nam čestitali. Dobro je bilo slišati tudi konstruktivne pripombe, predvsem kolegov glasbenikov, ki so bili v dvorani. Spat sem se odpravil srečen in mislim, da sem letošnji četrti marec prespal.