12. maj 2005

Še en dan do premiere. Zjutraj. Iščem telefon. Saj vendar ne morem na dan pred premiero zgubiti telefona. Ne danes. Panično se skušam pripraviti na to, da mogoče telefona ne bom našla. To je nemogoče. Moram po rezervne rekvizite. Na televizijo po etui s očali, ki sem jih pozabila v maskirnici pred nekaj dnevi (pa jaz ponavadi ne pozabljam stvari!!!). Po fiksir za barvo za obraz v Mestno gledališče, ki ga bom posodila od neke moje druge predstave in mi ga bodo vrnili, ko ga bo dobavitelj končno dobi. Po rezervno pirotehniko. Po fotografije maske igralcev, da jih bom danes poskusila naučiti, kako si lahko pred predstavo sami nalepijo nosove in se naličijo. Pa povabiti moram koga na premiero, tokrat sem popolnoma nemarna. Sicer pa tudi kart nimam več. Še za starše je včasih težko dobiti karte.

Ponavadi pridejo moj oče, brat in mačeha, pa Boštjanovi mama, oče, brat in snaha, včasih pa še moja mama iz Beograda. To je osem. Težko je v gledališču razložiti, da potrebuješ osem kart za ožjo družino. Še dobro, da mi Boštjan zadnje čase ustvarja glasbo, pa je ekipa. Najboljša prijateljica je tako ali tako kostumografinja na predstavah, zato dobi svoje karte .… Poskusim poklicati sama sebe ..., evo ga, telefon ... bil je v hlačnem žepu. Res sem odvisna od telefona. Nekaj bo treba narediti v zvezi s tem, ko me bo minila panika.


Zvečer. Pred zadnjo generalko. Imamo tudi nekaj gledalcev za test. Neskončno dolgo že traja to lepljenje maske. Res sem zakomplicirala tokrat, vsi imajo masko in lasulje. Samo kako bi drugače naredila Alana Forda. Skoraj vsi imajo še mikrofone. Da se namažejo, oblečejo in priključijo mikrofone, potrebujejo za zdaj skoraj tri ure. Ti igralci v Šentjakobskem so zelo mladi. Ampak ne smem se več vmešavati, jaz jutri grem in morajo se bodo sami znajti. Ene luči na scenografiji so popravili šele danes in končno lahko vidim, kako je vse to videti. Jezi me, da se stvari dogajajo zadnji trenutek. Ko delaš prve predstave, se ti zdi, da je predpremierni adrenalin pravzaprav bistvo gledališča. Ko pa narediš pet premier v sezoni, ugotoviš, da se je bolje prej dobro organizirati in da vse poteka tako, kot je treba. Čakam, da se začne. Nimam več kaj početi. Pijem že četrto kavo iz kavomata. Enkrat bom mogla izračunati, koliko denarja pustim na en projekt v kavomatu.

Po generalki. Ton nam je crkoval. Upam, da bo jutri bolje.


13. maj 2005

In (kot bi rekal Debeli Šef iz ALANA FORDA) tara-tata-tata-ta-ta-ta-ta-tam-KONEC! Premiera. Lep dan je. Ne dežuje. Kaj bi lahko človek počel na dan premiere, ko vsi že vse obvladajo. Počival? Si kupoval oblačila? Šel k frizerju? Idealen za nič drugega, kot za - popravilo terase. Pol osmih zjutraj. ZASPANA SEM. Nič ne bo s spanjem. Popravljajo nam teraso, ki je pravzaprav streha nad polovico stanovanja. Že spet bom imela podočnjake in bom utrujena na vseh prispevkih o premieri. Itak nimam česa obleči. Najboljše je, da vstanem in delavcem skuham kavo. Še dobro, da so sploh prišli. To so že drugi, ki nam gradijo teraso. Prvi so izginili decembra, potem ko so naredili katastrofo in že pet mesecev sušimo stene s kaloriferjem. Boštjan je od besa že posnel: I HAVE A SWIMMING POOL IN MY LIVINGROOM!!! Vsaj ne živčna zaradi premiere.

Zvečer. Premiera. Narobe sem se oblekla. Sovražim konce. Jutri začenjam delati druge projekte. Veliko ljudi je prišlo. Publika je drugačna kot v drugih gledališčih. Zanimivo je, da iste obraze srečaš vedno na istih mestih. Ne grem v dvorano, tega vseeno ne zdržim. Malo pa moram videti reakcije. Naj bi bilo komedija. Kaj če se ne bodo smejali? Pri toncu bom malo, potem pa ... Ne vem, zunaj. Jelena mi po navadi dela družbo. Lahko se pogovarjamo o kostumih za Fužinski bluz, vedno pomaga, ko imaš občutek, da gre življenje naprej. Premiera je zgoščen konec nekega kratkega obdobja v življenju, druženja z enimi ljudmi, pogovarjanja na določene teme, pa tudi konfliktov. Z nekaterimi se v tem času spoprijateljiš. Najpogosteje pa se začnejo drugi projekti in ni več časa. V življenju ti konci niso nikoli tako čisti in se ne zgodijo v eni uri, medtem ko publika sedi v svojih stolih in se zabava.

14.maj 2005
T. i. postpremierna praznina se najboljše zdravi tako, da se takoj čim bolj zaposliš. Takoj začneš nov projekt, po možnosti tudi dramatizacijo, ki bo prišla na vrsto šele jeseni. Težava je samo v vzdržljivosti. Ta praznina pomaga pri regeneraciji in hranjenju domišljije.
Pa še to: projekti imajo navado, da premikajo termine, komplicirajo, menjajo igralce in se preklapljajo. Trenutno sem v zaostanku ne le z enim, ampak z dvema projektoma. V SNG-ju Drama čakajo na risbe scenografije. Na srečo so mi prestavili začetek vaj za Fužinski Bluz (po romanu Andreja Skubica) za dva tedna. V PDG-ju Kranj pa bi končno radi imeli zadnjo roko dramatizacije za Prisotnost (po romanu Jirzyja Kosinskega), ki ga bomo sicer delali jeseni.

Že zdaj pa je potrebno narediti zasedbo in načrt dela. Tatjana Doma, dramaturginja, ki piše dramatizacijo za Prisotnost, bo čez tri tedne dobila otroka in nima časa, da bi me čakala, da bi povedala svoje želje in namige za končno različico dramatizacije. Potem pa naj mi kdo reče, da umetniki živimo boemsko življenje. Urnik imam oblikovan do pomladi 2006. In to ne samo približno, do oktobra celo po dnevih in urah. Za poletni dopust pa velik kup knjig, ki jih bo potrebno prebrati.

Zelo težko je imeti takšno samodisciplino in zavrniti projekt ravno takrat, ko se ti vrata odprejo in se pokaže možnost, da se projekti, ki jih sanjaš in sestavljaš dlje časa, uprizorijo. Še posebej, ko veš, da bo že spet nastalo obdobje, ko te bodo malo pozabili. To je moj šesti projekt od marca 2004. Do zdaj so bili različni: neodvisni, otroški, v velikih inštitucijah, in sicer z zelo skromnimi proračuni ... Pri kabareju Patty Diphusa, izpovedi porno dive (koprodukcija Familija in MGL) sem bila še producentka in urejala vse finance ter izdajo CD-ja z glasbo iz predstave. Upam, da takšnega tempa ne bom kmalu ponovila. Ampak to je tudi nekakšno zadoščenje za vsa leta čakanja in bojevanja za vsako priložnost. Počasi imam več projektov v mapi stari projekti kot v tisti s željami. Dober občutek. Alan Ford se danes svečano seli v stari projekt. Danes je očitno dan za introspekcijo.

15. maj 2005

Utrujena sem. Zaspala sem in zamujam, saj bi morala poslati ta dnevnik do dvanajstih. Najraje bi prespala dan in sploh ne bi vstala iz postelje. Pa še dežuje. Evo, vseeno sem postpremierno depresivna. Včeraj še nisem imela časa za to. Do šestih popoldan so nam popravljali teraso (zdaj že ima ograjo), potem pa sem se namazala, celo obula pete in šla na žurko k Jeleni. Celo sprostila sem se in se dobro imela. Domov sem prišla okrog treh. To se mi nazadnje ne zgodi kar tako. Ko delam en projekt, dva do tri mesece komuniciram z mnogimi na isto temo (od igralcev, ekipe, tehnike, uprave do novinarjev), pravzaprav ves dan nekaj govorim in sem s nekom v nekakšnem odnosu. Na koncu dneva si želim, da mi ne bi bilo treba nič početi. In že po enem letu z veliko projekti je posledica to, da so vsi prijatelji in vsa družina zapostavljeni in užaljeni. Da ne omenjam Beograjčanov, ki jih vidim enkrat na leto.

Nisem še zavila darilo za Alenko (mačeho) za rojstni dan. Seveda sem zamudila tudi njen rojstni dan in zato ga praznujemo deset dni pozneje.
Rojstni dnevi so nekaj najpomembnejšega, ne more biti rojstni dan takrat, ko imaš čas. Eh. Danes se Slavica (mama) vrača z morja, moram klicati v Beograd. Zamujamo na kosilo k Alenki. Pusti dnevnik.

S kosila sem klicala Tatjano Doma (dramaturginjo), da bi se jutri vseeno videli za dramatizacijo. Moram prebrati dramatizacijo in pregledati roman še enkrat. Zadnje čase veliko delam dramatizacije romana. To delo ti pušča nekakšno posebno svobodo, da si organiziraš predstavo že pri priredbi besedila.

Ta roman Prisotnost (Jirzy Kosinski) je superzabaven: Chancy, intelektualno omejen človek, je celo življenje preživel zaprt v hiši. Edini osebi, ki ju pozna, sta Stari gospod (lastnik hiše) in služabnica. Ko gospod umre, Chancyja odvetniki vržejo na cesto. Že na prvem koraku ga zadene avto, in ker je lepo oblečen, ga zamenjajo za aristokrata. Njegove pripovedi o vrtu in vzgajanju rož zamenjajo za
metafore. Seveda do konca romana postane svetovalec predsednika Amerike za ekonomska vprašanja in predsedniški kandidat. Ta roman se mi zdi idealna mešanica komike in grenke politične realnosti. Jeseni sem se resno zbala, da mi bodo Busha zamenjali na volitvah in da ne bom več aktualna, ampak dali so mi še štiri leta, da dokončam produkcijo.

16. maj 2005

Vrnitev v realnost. Ali veste, od česa živijo umetniki? Pa ne od ljubezni do umetnosti. Od honorarjev. In kako to funkcionira? Približno tako: če si res srečen, da si trenutno dober in da te hočejo v gledališčih, se vsaj eno leto prej zmeniš za projekt. Potem se pa tik pred začetkom vaj, po možnosti, ko si že napisal dramatizacijo, dogovoriš za honorar, kar je precej travmatično. Potem pa vadiš vsaj dva meseca in ne utegneš delati nič drugega, ker vaje potekajo 10. do 14. ure in od 19. do 22. ure. In to ne kot kakšna služba z malo preverjanja e-pošte in pogovarjanja po telefonu. Ne, vaje so z izključenimi mobilnimi telefoni in s polno koncentracijo. Če še nisi kadilec (tako kot jaz), včasih pozabiš še na tiste male premore. Med vajami se je treba pripraviti na nove vaje. In opraviti vse sestanke z upravo, tehničnimi vodji in s svojimi sodelavci. Nato je potrebno urediti še vso preostalo življenje: banke, račune, nakupe, hrano, prijatelje in seveda dogovore za naslednje projekte, čez eno leto. Če zdaj, maja 2005, nisi dogovorjen za leto 2006 je največja verjetnost, da tudi ničesar ne boš delal. Razen kakšen neodvisen projekt, ki ga tako ali tako financiraš na pol iz svojih drugih honorarjev. Od 14. do19. ure imaš 5 ur časa za 30-minutni prevoz/hojo po mestu, 40 minut za kosilo, 2 x 45 minut za sestanke z ekipo/tehniko, 20 minut za telefonska usklajevanja česar koli, 30 minut za banke/račune/pošte, 60 minut za pripravo za naslednjo vajo (v kakšnem 'kafiču' ali internem bifeju, ker ni časa za obisk doma) in 30 minut za zaplete in krize ali za odnose z ljudmi, s katerimi NE delaš projekta.

Najpogosteje so to telefonski odnosi. Moj telefonski račun se v zadnjem letu giblje od 20 do 30.000 SIT na mesec. Ker ta čuda tehnologije zdaj še seštevajo trajanje klicev, sem ugotovila, da sem se v dveh letih, koliko imam ta telefon, pogovarjala 496:53:11 (približno 20 dni) in poslala 6.412 sporočil.

No, da se vrnemo k financam, ko enkrat končaš projekt, pa ugotoviš, da v pogodbi piše, da ima plačnik kot uporabnik proračunskih sredstev rok za izplačilo honorarja 30-90 dni. Se pravi, če si se zmenil maja 2004 za projekt marca 2005, si ga začel pripravljati vsaj februarja 2005, vadil si vsaj 2 meseca, se pravi do maja, in denar od tega boš videl enkrat med koncem junija in septembra (ker bodo vmes še vsi na dopustu) 2005. Seveda ni vedno tako. Nekatere večje hiše plačajo celo 50 % ob začetku vaj. Nekateri so zelo korektni in celo vejo, da mi od tega živimo. Nekateri pa nimajo izbire, ker dejansko čakajo ta sredstva 30-90 dni.

Na koncu še lahko upam, da ta pravila veljajo za režiserje pod trideset. Se pravi še ENO leto!

17. maj 2005
Zadnje nadaljevanje tega dnevnika. Včeraj zvečer je bila prva ponovitev.
Komaj sem preživela premiero z vsemi prijatelji in podporniki, prve ponovitve pa res ne prenesem. Če prideš, si v napoto, če ne prideš, si izdajalec, ki je zapustil predstavo. Šla bom na drugo ponovitev. Boštjan je peljal Žigo Goloba (kontrabasist). Pravi, da je bilo ok, celo bolj sproščeno kot na premieri. Skoraj polno je bilo, četrtek pa je razprodan. Že dva dni me kličejo užaljeni prijatelji, ki jih nisem povabila. Svašta! Ko delaš tako otročarijo, kot je Alan Ford, in pričakuješ, da te bodo nekateri raztrgali, ker si upaš uničiti strip, drugi pa, ker si upaš v gledališče postaviti neliteraturo, naenkrat vse to strašno zanima. Klicali so me s Studia City na RTV, na katero niso povabili še nobene moje "pametne predstave", z Mladine, z različnih radijskih postaj, povabili so me, da pišem ta dnevnik, celo Lady bi rada intervju z mano.

Največ publicitete do zdaj so imele Patty Diphusa, izpovedi porno dive po Almodovarjevih zgodbah, ANYWHERE OUT OF THIS WORLD, ker je v SNG Drami in je praizvedbadomačega avtorja, in zdaj Alan Ford. A je kdo sploh opazil moje lutke!? Imam nekakšen občutek, da publiciteta nima zveze s mano ali z umetnostjo in z uspehom. Naslednji projekti bi lahko bili: Levji kralj, Lolita (to si res želim delati) in Županova Micka. Če bi še shujšala in se malo bolj IN oblekla, da bi bila bolj atraktivna, potem bi se sploh lahko dobro prodala. Mali problem je moja južnjaška slovenščina, ampak dokler sem Beograjčanka, je vse dokaj ok in na nivoju. Pa še paziti bi morala, da bi imela premiero vsaj vsak drugi mesec, ker te, razen te tri dni okrog premiere, nihče niti ne povoha. Razen če bi hodila na vse druge premiere in dajala izjave, samo ne vem, kdaj naj to naredim, če imam vaje vse večere.

No, zdaj pa dosti cinizma, gledalci so veseli, da so se družili s TNT-jevci, moj brat (14 let) je vprašal, ali si lahko ssodi stripe, moj oče trdi, da sem pri njem videla in brala Alana Forda (nisem si niti predstavljala, da bi on to lahko kdaj bral - ni tak tip), moji stripi gredo na polico, počečkani teksti, fotke, skice luči in urniki v fascikl STARI PROJEKTI. In to je to. Gotovo.

No, ne vse, terasa še vedno ni dokončana. Za jutri so napovedali resne padavine. Delavcev seveda od nikodar.

Ivana Djilas