torek 17. januar 2006

Kmalu bo premiera. Še dva dni. Predstavo smo pripravljali dovolj dolgo, od marca lani, zato sem mislil, da bodo zadnji dnevi lažji. Pa niso. Cel dan v rudniku, v dvorani Cankarjevega doma, pod zemljo, v temi. Sem pa bil veliko bolj miren, manj paničen, ker nisem pričakoval takšnega poteka, ki je enak pri vsaki premieri. Cel dan brez hrane, ker ni časa. Pet opravil naenkrat, medtem ko postavljajo luč in me sprašujejo, ali je v redu, dajem intervju, hkrati premlevam korekcije, ki jih moram dati plesalcem čez pol ure, skušam najti tisto uro časa, ki ga potrebujem, da v miru uredim delo v pisarni in se skušam pomiriti, ker gledališki list še ni končan.

Ko pridejo plesalci, vaja steče zelo mirno, vsi smo prijazni. Že se nam pozna predpremierna vročica. Vsi imamo toliko izkušenj, da se zavedamo svoje živčnosti, zato se skušamo maksimalno obvladati. Vaja me pomiri, saj predstava spet dobiva obrise odličnega dela. Včeraj, ko smo stopili na oder, o tem ni bilo ne duha ne sluha. Vse se je izgubilo v novem prostoru.
Izvem, da naš administrator nikakor ne more objaviti premiere predstave na sobotainfo.com. Tipično, nekateri me v domačem kraju ne marajo preveč. Še bolj smešno pa je, da ljubljanske kulturne oblasti nočejo podpirati mojega delovanja, saj je Flota zavod iz Murske Sobote. Oblasti, kulturnih tam ni, so samo oblasti, v Murski Soboti pa mojih predstav nočejo podpreti, saj se po njihovem dogajajo samo v Ljubljani. Ta pa je zmeraj bolj podobna Murski soboti. Ko imam predstavo v domačem kraju, pa od ta glavnih tako ne pride nobeden. Sicer pa je medijskega odmevanja kar dovolj in ga bo še nekaj časa precej zaradi praznovanja 20 letnice mojega delovanja.

Dan mine, kot bi mignil. Kostumi so nared. Začne se glavna vaja - zelo pomembna in šele na sredi se zberem. Kaže, da bo to ena mojih boljših predstav. Teče gladko. Opazim nekaj manjših pomanjkljivosti Naenkrat konec. Hitro povem plesalcem nekaj korekcij. Televizijci že čakajo za intervju. Bla Bla Bla, “uhkakosempameten”, samokritično pomislim med intervjujem. Nekaj besed izmenjam z lučnim mojstrom. Hitro hitro, dan se izteka. S Ksenijo, našo producentko, izmenjava veliko besed v najkrajšem možnem času. Vuf, mrzel zrak butne v obraz, ko stopim iz Cankarjevega doma. Iiiii snežinke, to me pomiri. Med hojo domov po Trubarjevi sem našel spet mir. Do pisarne pa mi vseeno ni uspelo priti, pa saj sem umetnik …

sreda, 18. januarja 2006

Dan se je začel s pisanjem dnevnika za to spletno stran. Marinka preleti tekst in pravi, da imam veliko talentov. Vesel pritisnem na “ send ” in v naslednjem trenutku hitim proti Cankarjevem domu. Pet minut prepozen, kot običajno v dnevih pred premiero.

Lučna vaja se vleče kot ponedeljek, in ker se uro in pol nič ne zgodi, ker smo še zmeraj pri istem delu predstave, kjer smo bili dan prej, mi popustijo živci in lučni mojstri slišijo par krepkih. Hitro utihnem, pomirim pa se ne. Kmalu steče vse kot po maslu, in ko pridejo plesalci, je luč zapisana v vse možne pomnilnike in računalnike. Začnemo z lahko vajo, ki postane nadvse težka, saj so plesalci že kakšen dan preutrujeni. Rosana je zoprna in srce mi razbija v glavi. Malo manjka, da se začne razčiščevanje, kaj je prav in kaj ne. Take debate v dnevih tik pred premiero niso posebno smiselne, zato sem si že pred vajo čez cel list papirja napisal : Pa kaj potem!!!!!!!. Vsakič, ko me kaj razjezi, najprej nekaj trenutkov gledam ta stavek. Tokrat je pomagalo. Nisem ponorel in zmagal sem nad samim seboj. Fuuuu.

Po vaji tečem domov. Hitro moram premontirati video za projekcije v predstavi. Presneti programerji ne znajo narediti noben program dovolj logičen, da bi v stiski s časom hitro našel pravi ukaz. Vse se izteče do sekunde točno, ko sem nazaj v Cankarjevem domu. Hitro intervju, ja, pa še za one, pa še za tiste. Patistitametudičakajodapovemkajpametnega. V glavi se mi še vedno montira video. Vmes pogledujem naokoli, ali so vsi pripravljeni za generalko in ali se slaba volja še sprehaja naookoli. Hitro, en prizor za kamere, začetek generalke. O, možgani so začeli štrajkati. Kar izklopili so se! Tretjina generalke je že mimo, ko se spet zavem in opazim, da se plesalci sicer zelo trudijo, vendar pa zaradi preutrujenosti komaj speljejo nekatere prizore. “Do premiere nobene vaje več,” sklenem.

Dan se končuje v pisarni, ko prelagamo gledališke liste. Nekaj pri pripravi je šlo narobe in zdaj moramo ročno zamenjati srednje strani. Veliko papirja in dela. Ko nastopi danes, zaključimo delo. Hitro po obvoznici v Dravlje, da odložimo Primoža in v naslednjem trenutku sem že doma. Spet mi manjka “par minut filma”.
Nekaj minut nezdrave nočne prehrane. Tuš. Whoooa postelja!

četrtek, 19. januarja 2006

Premiera! Je prva misel, ko odprem oči.
Dopoldan sem kar miren, sproti pa si nalagam nova hišna opravila, da bi ohranil ta mir in ne bi podlegel predpremierni psihozi. Čistim kopalnico, s sesalcem sem pravi mojster. Zunaj se prikaže sonce, ki me še bolj pomiri. Iz Den Haaga me pokliče brat, ki me preseneti z odlično obveščenostjo o mojih ( medijskih) podvigih. Tudi tega spremlja.
Ker je moja mama moj največji fan, bo seveda prišla na premiero. To me veseli, hkrati pa…, saj veste kakšne so mame. Včasih so pretirano ponosne na svoje sinove. Pa ji ne morem odreči tega veselja.
Pohitim v trgovino, da nakupim dovolj hrane in vzamem še dva največja slovenska dnevnika, za katera upam, da sta objavila moj intervju. Napaka! Intervjuja sta sicer odlična, meni pa za trenutek zmešata glavo.

Marinka se vrne z vaje prej, kar mi da možnost, da grem pričakat mamo na postajo, da ne bo blodila po Ljubljani. Sicer je ta skrb odveč, saj se ona kar dobro znajde, ampak želim biti prijazen. Presnete Slovenske železnice!!! Za prazno parkirišče na Vilharjevi ni kartic in zapornica me ne spusti naprej. Že tako sem pozen, saj je v Ljubljani običaj, da imajo vsi, ki prihajajo s stranskih ulic, prednost pred tistimi, ki se peljejo po glavni. Pred menoj pa je celo pot vozil nek kičasto prijazen voznik iz Postojne. Hitro v “rikverc”, in smuk, na črno parkirišče. Na peron prihitim na sekundo točno, vendar nikogar nikjer. Mislim, da sem prepozen in se seveda vrnem domov… Vlak je imel seveda zamudo, obveščanje na postaji je “kakorpačstojijozvezde”, vozni red Slovenskih železnic pa utopija. Ta vlak vedno zamuja, enkrat zaradi del na progi, drugič zaradi…bla,bla,bla. Pa zakaj ne naredijo voznega reda, ki je realen?

Popoldne zbrzi mimo, ležem k počitku za pet minut in potem sem neznansko utrujen. Pride SMS podpore od Alenke, Tomaža in Ajde, zelo sem vesel. V Cankarjev dom seveda zamudim, pa ni panike. Plesalci se ogrevajo v miru. V deset minutni vaji opravimo z napakami prejšnjega dne. Darilca, iiii bombončki, za premiero izvabijo nasmeh na resne obraze plesalcev. Naslednjo uro je kot na maši neke posebne sekte. Plesalci se zbrano pripravljajo na nastop. To me pomiri. V poltemi dvorane sedim pomirjen in ne mislim nič.
















Malo živčnosti, ker lučni mojstri pridejo potem, ko je publika že začela vstopati. Zagledam Darkota, prijatelja iz Černelavcev. To je prijetno presenečenje. Dvorana izgleda polna. Dobro. Začetek dober. Uf, a bodo zvozili ta part? Ah, šlo je! Joj, malo so prezgodnji! “Daj malo bolj na glas.” Dobro, dobro. “Fulsodobri“, mi privrejo solze. Pazi, video, luč, shutter za projektor, zdaj. Tema!

Aplavz je dober. Z balkona se slišijo navijači. Verjetno so iz Umetniške gimnazije (sodobni ples). Ico (Kovač) mi čestita, upam da tudi iskreno. Čestitke dežujejo. Kljub temu pa mi izkušnje pravijo, da se “pljuvanje” začne tri dni po premieri in da se šele takrat pokažejo iskreni odzivi.











Popremierna zakuska mine razbito kot vsaka. Tini obljubim, da se bomo v Floti sedaj posvetili njeni predstavi. Ko se ga malo navlečem, postanem važen. Rosani omenim, da se je znašla v včerajšnjem dnevniku. Upam, da ne bo zamere. Primož in Ksenija me rešita pospravljanja, pa kljub temu odidem med zadnjimi. Doma še malo klepetamo. Sedem za računalnik, da bi že napisal dnevnik, pa sem tako utrujen, da ne gre. Medtem, ko se vlečem spat, začutim neizmerno utrujenost in praznino. Nemotelonemepesmi….

petek, 20. januarja 2006

Zjutraj grem v Flotino pisarno preverit, kako poteka plačilo računov. Vedno pazim, da nimamo dolgov. Medtem premišljujem, da so napadi v medijih na umetnike krivični, ko trdijo, da samo trošimo javna sredstva. Tisti, ki to trdijo, so neumni in o denarnih poteh nimajo pojma, pa naj so stokrat doktorji. Kar velik kos Flotinih dotacij konča v slovenskih gospodarskih družbah in pri privatnikih, ki za nas opravljajo storitve in od katerih kupujemo blago. Tudi tistih sredstev, ki jih dobimo iz tujine. Tisk, kostumi, oglaševanje, bančne storitve, najem prostora, rekviziti, materiali za izdelavo scenografije, tehnična oprema… Torej se del denarja na nek način vrača v gospodarstvo, preko davkov pa v proračun. Zmotno je prepričanje, da gre vse v žep umetnikom.

Kmalu se dan upočasni. Namenil sem ga počitku, saj je bil 14 urni delavnik v preteklih tednih, brez prostih vikendov, kar naporen. Kratek sprehod na Rožnik. Dobro kosilo, prebranac, zeljanica, meso z žara, heh-vegetarijanske kolegice, pardon. Dan je lep, sončen. Tak za sproščanje. V meni pa se že spet nabira nek črv. Težko je s prostim časom. Moram se ga navaditi. Toda mir, ki me obdaja, prikliče razne tesnobne neumnosti v glavo. Pa saj sem naredil predstavo na to temo. A ne bo tega že konec?

Popoldne prelenarim, potem pa sem faraon. Na računalniku. Pa mi ne gre. Dolgo že nisem igral te igrice, pa sem pozabil, na kaj moraš biti pozoren. Vsi moji Egipčani imajo malarijo in rudniki se nenehno podirajo. Za nameček še bankrotiram. Še dobro, da nisem pravi. Ubogi ljudje.


Vklopim televizijo. Noben referendum ne bo pomagal temu programu. Slab kič je uletel v “prime time” in se tam udomačil. Daljinec gara. Star film. To sem videl že 3 krat. Reklame. Reklame. Šport. Reklame. Pa spet od 1 do 55. Hej, najbolj zanimiv program je dogajanje pred vhodom v naš blok, ki ga snema kamera pritrjena v veži. Ob tej uri opaziš veliko zadetkov, ki se opotekajo po Trubarjevi. Prav za v predstavo. To je pravi resničnosti šov. Ugotovim, da sem zamudi prvi dan Trans Danse Europe. V naslednjih dnevih grem gledat!!! Dan se izteka ob gledanju ponovitve oddaje, ki bi se morala imenovati Drenja. Grozljivo. Pa sem mislil, da smo umetniki same živali. To, kar gledam, je šele kletka s primati. Vsake toliko pa vmes reklame. V teh je vse revolucionarno?! Ah ne! Samo za kozmetiko in pralne praške gre.
Kar prodajajte si to revolucijo, jaz grem spat. Jutri pa v Metliko.

sobota, 21. januarja 2006

Končno prava sobota. Pišem dnevnik. V miru pijem kavo. Postpremierno obdobje bledi in zato gledam naprej. Razmišljam o včerajšnjem telefonskem pogovoru z nečakinjo. Končuje srednjo šolo in zdaj izbira za naprej. Prva obvestila o sprejetju, zavrnitvi že prihajajo. Očitno jo bo pot nesla nekam v Združeno kraljestvo. Ne zavidam ji, že jaz se počutim nekje vmes. Nikjer. Med Mursko Soboto in Ljubljano. Ona pa Prekmurka v Haagu na angleški šoli. Sicer pa “ta mala” deluje precej samozavestno. Še več. Jekotnabitapištola.

P…., kartica! Spomnim se, da sem pozabil vrniti kartico, ki omogoča vstop v službene prostore Cankarjevega doma. Hitro tja! Vrnem kartico in se opravičim. Z varnostnikom se poznava. Gospod je prijazen in se ne sekira, zato je dan še bolj sončen. Veselim se odhoda v Metliko. Natančneje v Trnovec. Časa je ravno toliko, da bi lahko očistil avto, ki je tako umazan, da se ne več, kakšne znamke je. Pa se je gospod na črpalki odločil, da ima slab dan in osorno, predčasno, meni pred nosom zapre avtopralnico. Bom pač to, kar sem. Kmet z blatnim vozilom.

Dan kot nalašč za izlet. Pot brez presenečenj. Ko z Marinko pripeljeva v Trnovec, na križišču dvakrat napačno zavijeva. Pa kaj nama je? Saj to ni New York! Med vinogradi kolebava, nato zagledava nasmejanega Andreja. Tu sva! Družba je prijetno majhna. Prostor prijazen. Kamin zakurjen. Sauvignon odličen, čeprav polsladek. Preidemo na črnino. Hrana, predvidevam, je belokranjska in nadvse okusna. (Meso in klobase, krvavice… “ sorry, kolegice”.) Jem, kot da bi bil luknjast. Ob prijetnem pogovoru se popoldne prevesi v večer in čas je za vrnitev v Ljubljano. Pot je dokaj zoprna, saj “deži”. Vijugasta cesta čez Gorjance se sveti, pa še poti ne poznam dobro. Na Dolenjski cesti se je neki voznik odločil, da me bo oviral. Pa ja! Ti kar! Sem se dobro najedel in zdaj me nič ne spravi iz tira. Tudi mudi se mi ne. Nekateri so alergični na MS-registracijo.

Spet nič pametnega na televiziji. A, mogoče pa ta film. Srhljivo. Presnete reklame. Zaaaspaaan! Kakšen bo konec? Še malo bom potrpel. “Wake up 37!” No ja. Kopalnica, nato spalnica.

nedelja, 22. januarja 2006
Čuti se, da je jutri spet delovni dan. Počasi se spet potapljam v delo. Že včeraj je bilo nekaj telefonskih klicev, danes jih je še več. Moral bi zmontirati nekaj video posnetkov, pa nimam DV kaset. Referendum je naredil svoje, zato moram počakati na jutri. Ampak jutri ne bom imel časa za to! Medtem ko se psihično pripravljam na začetek študija v Mestnem gledališču, zmeraj bolj resno opravljam tudi vlogo umetniškega vodje zavoda Flota. Tinina predstava Ring se nezadržno bliža premieri, zato dokončujemo načrte za promocijo.

Ker naju sonce vabi ven, se z Marinko odpraviva na sprehod po grajskem hribu. Med sprehodom se izogibam blatu in pasjim kakcem. Teh slednjih je v Ljubljani na zelenih površinah vse več. Sprehod se konča v piceriji. Pivo, ki ga naročim k hrani, me zelo utrudi. Bolečine v hrbtu, ki so se pojavile ponoči, pa postanejo skoraj neznosne. Komaj se privlečem domov in se zrušim na ležišče. Ko ležim, bolečina popusti. Sicer sem na te težave navajen, sem se pa razvadil, saj je za menoj kar dolgo obdobje brez težav. (Tisto leto, ko smo pripravljali predstavo Klon, me je teden dni pred premiero zbil avto hitre pošte. Citynevemkaj. Bil sem na kolesu, pa je prihitel na peš cono, zbil kolo, tako da sem ostal v zraku in z levo stranjo prsnega koša priletel v steber potniške kabine. Prav čutil sem, kako mi je premaknilo vretenca. Potem me je še odbilo. Na urgenci so se ukvarjali z mojimi rebri, čeprav sem se tolkel po njih in jim dopovedoval, da me tam ne boli, da pa imam verjetno premaknjena vretenca. Tako dolgo so me ignorirali, da sem potem odšel h kiropratiku. Ta je hitro ugotovil problem in me naravnal. Ampak, malo prepozno.) Medtem se je tudi vreme skvarilo in spet nekaj vlaži.

Naenkrat je večer. Imamo sestanek. Neža, Ksenija in jaz. Neža je zelo čedna ženska, zato imam v pogovoru z njo včasih težave s koncentracijo. Je tudi zelo prijazna. Da ne bi izpadel kot kak srednješolec, sem ji pred dnevi to tudi povedal. Kompliment je sprejela z veseljem in zelo hvaležno. Je pa žena mojega kolega in tu se raztresenost konča. Pa saj sem tudi jaz zvest.

Ovnovska zvestoba! (Vidim pa dobro, khm.) Pogovarjamo se o delu na projektih. Mislim, da je premiera predstave Nemotelonemepesmi uspela. To je verjetno najboljša moja predstava doslej. Zato bi bilo dobro organizirati ponovitve. Upam, da bodo v Cankarjevem domu za. Tudi Tinina umetniška ekipa je nadvse aktivna.

Zvečer piska mobitel. Sms-i .Verjetno se nekje pogovarjajo o meni, pa so se odločili, da bodo še hvalili zadnjo predstavo. Lepo.

Razmišljam o novi predstavi. Zakajbimekdoustavil. Tema predstave veje iz naslova. Sam proti vsem. Fizična akcija ustavljanja in preprečevanja premikanja v zadani smeri. To slednje nam je Slovencem zelo blizu. K sodelovanju bi želel povabiti vse plesalce, ki so kdaj sodelovali z menoj. Počasi jih po naključnem vrstnem redu že obveščam. “Pa ravno zdaj, ko delam svoj projekt!” Ja vem, ne bo šlo. Kot že nekaj let zapovrstjo. Pa nič! Kdor hoče, bo zraven. Verjetno tudi vseh ne bi mogli plačati pošteno, saj se letos obeta manj sredstev kot lani. Če proslavljam 20-letnico uspešnega dela, pa tudi ni logično, da “fehtam” naj delajo na pol zastonj. V glavi menjam program, da se ne bi preveč razburil.

A bom še malo gledal televizijo? Ne bom, sem že brez tega dovolj neumen.
Jutri moram prej oddati dnevnik, saj imam potem vajo …

ponedeljek, 23. januar 2006

Vstanem dovolj zgodaj, da pred vajo v Mestnem gledališču veliko naredim.
Kritik še ni?! (Morda je to dobro, saj me velikokrat razjezijo. Za nekaj
sekund.) Dobre volje, ker mi je uspelo biti discipliniran, se odpravim na vajo.

Zunaj je mraz, da kar reže v nos in ušesa. Zdi se mi, da je to dobro. Bodo vsaj tisti drobni, zlobni povzročitelji bolezni pocrkali. Do njih gojim posebno zamero, saj sem končni del študija zadnje predstave začel s pljučnico. V takih primerih, ko je cela produkcijska mašinerija v polnem teku, si ne morem privoščiti bolniške. Pred dvema letoma sem v takem stanju odpotoval v Francijo in dokončal predstavo. Mogoče pa to pomaga pri kvaliteti predstave. Na obe predstavi sem zelo ponosen.

V prostor za vajo vstopim prvi. Všeč mi je mir in pogled na s soncem obsijano frančiškansko cerkev. Kmalu pridejo vsi ostali. Režiser nas predstavi. Lepo od njega, da predstavi tudi vsakega plesalca posebej. Dramaturg se loti analize besedila. Malo je dolgovezen, zato se (spet) počutim kot v srednji šoli. Tam sem v glavi snoval predstave, poslušal pa bolj malo. Ker sem na zunaj deloval mirno, je razredničarka mislila, da sem zelo zrel. Pa tudi utrujen sem bil. Dopoldne pedagoška gimnazija, popoldne baletna šola, pa še vaje z mojo plesno skupino v Murski Soboti. Pa prenapolnjeni avtobusi med Mariborom in Soboto. (Ob koncu tedna pa do jutranjih ur v disku. Plesal. (Ne razumem tistih, ki se zgražajo, da najstniki hodijo v disko. To je del odraščanja. To najstniki počnejo! Pomembno pa je kako. Pa saj ne bodo hodili tja 70 letniki!))

Končno sem na vrsti, da povem nekaj o gibu. Nagovor zastavim resno, zato kasneje režiser meni, da sem igralce malo prestrašil. Ne vem. Vsi so dobri igralci, nekateri stari mački in mislim, da se ničesar več ne bojijo. Vaja se konča predčasno. Ker je prva. Super. Zdaj lahko zmontiram tisti video za predstavo Ring. Hitro po DV kasete in tiste za računalnik. Oddam izdelek, še dobro, da ima RTV nekatere prostore v isti stavbi, v kateri stanujem. Z dvigalom dol. Dober dan, dober dan. Jaz sem prinesel, um, ah. Ja, hvala. Ne skrbite. Bomo poklicali, če bo kaj narobe. Nasvidenje. Z dvigalom nazaj gor.

Imam dovolj časa, da skuham še majhno kosilce. Vesel sem. Vse mi gre kot po maslu. A bova malo vina? Jaaaa, seveeeda. Kabernet je že na mizi.

Po kosilcu odhitim na RTV, v glavno stavbo. Sem gost klepetalnice. Vratar me prepozna, celo po imenu in priimku. A? Gospodična, ki pride pome, je zelo prijazna. Vsi v multimedijskem centru so zelo prijazni. Mlada ekipa. Na vprašanja odgovarjam kratko, kot se za chat spodobi. Veliko jih je. Pa sem mislil, da nikogar ne zanimam. Vmes moderatorki odpove monitor. (Če se onesvesti človek, ga poliješ z vodo in deluje naprej, če se onesvesti mašina, ni enostavne rešitve. Če poliješ mašino z vodo, je pa sploh hudič. Ljudje smo bolj zanesljivi!) Moderatorka zamenja računalnik in vse je spet tako kot mora biti. Zdi se mi, da na vprašanja odgovarjam kar dobro, edino pri najljubših filmih se nisem mogel odločiti. Torej: In The Mood For Love, Fame, (The) Dune.

Na poti domov me Ksenija obvesti, da so možne ponovitve predstave Nemotelonemepesmi okrog 25. februarja. V Cankarjevem domu so za. To me razveseli. Upam, da so plesalci prosti. To pa me zaskrbi. Večina jih je svobodnjakov in zato plešejo marsikje.

Večer se ob montiranju posnetka premiere prevesi v noč. Jutri pa v pisarno…

torek, 24. januar 2006

Približno dve uri sem se premetaval in iskal primeren položaj. Bolečina v hrbtu mi je šla že zelo na živce. Potem sem se še raztegoval. Nič ni pomagalo. Okoli štirih zjutraj sem obupal in vzel tableto. Psihološko je delovalo takoj, zares pa je bilo bolje takrat, ko je bilo treba vstati. Grrr!

Dan se je začel raztreseno. Brez prave koncentracije. V kopalnici sem porabil toliko časa, kot če bi šel na podelitev oskarjev. V ogledalu pa izgledam, kot da bi popival in se nekje valjal ves teden. Ne morem pomagati. Heh, lepota je minljiva …

V pisarni je veliko drobnih, nepovezanih opravil. Raztresen sem, tako da si na list sproti pišem seznam nalog. Brez tega se v naslednjem trenutku ne morem več spomniti, kaj sem hotel. To je verjetno posledica intenzivnega ustvarjalnega obdobja. Odpor do papirologije.

Moj strah, da so plesalci zasedeni v času, ko je dvorana na razpolago za ponovitve predstave Nemotelonemepesmi, je postal resničnost. Tako je, če delam z uspešnimi plesalci. Ti niso uspešni samo v mojih projektih. Vrhunski so tudi drugje. V svojih projektih, na primer. Zato je z njimi kratkoročno težko usklajevati nenačrtovane ponovitve. Linhartova dvorana Cankarjevega doma je med najboljšimi prireditvenimi prostori v Ljubljani. Zato pa je tudi zelo zasedena. Malo sem slabe volje, vendar upam, da bo Ksenija uspela uskladiti termine. Kot vidim, je zanimanje za predstavo precejšnje, zato bi bilo dobro, da bi se ponovitev zgodila čim prej. Kdo z ministrstva za kulturo je pred kratkim razlagal, da je gledaliških dvoran v Ljubljani dovolj? Pa smo res čudni. Zasebni investitorji bi želeli v centru Ljubljane zgraditi sodobno, veliko gledališko dvorano. Mi pa tega nočemo. Če na ministrstvu ne zmorejo sami financirati kakšne večje obnove ali gradnje, naj vsaj ne ovirajo tistih, ki to želijo storiti s svojim denarjem. A bomo že enkrat izkoristili tudi pozitivne strani kapitalizma? Eeeeeh.

Pozno popoldne in večer mineta ob izdelavi DVD-ploščkov s posnetki premiere, ki jih potrebujemo za tuje producente. Upam, da bomo lahko gostovali. Veliko dela z računalniki opravim sam. Zato, ker je narejeno takrat, ko to potrebujemo. Zato, ker znam to zelo dobro. Tudi zato, ker s tem v Floti prihranimo kar nekaj sredstev, ki jih potem porabimo za nujnejše stroške. Medtem ko se posamezen plošček »peče«, preverjam Marinkino zdravstveno stanje. Ima povišano temperaturo. Zelo povišano. Zato z vso svojo avtoritarnostjo predlagam, da bi končno vzela zdravilo. Potem se stanje malo izboljša. Bliža se polnoč …

Za konec: Rosana Hribar, Ana Štefanec, Magdalena Reiter, Alta Katarina Truden, Matevž Česen, Gregor Luštek in Igor Sviderski so uresničili mojo vizijo. Nalogo so opravili odlično. Že med vajami sem vedel, da bo tako in prepričan sem, da smo uspeli narediti zelo dobro predstavo. Biti plesalec sodobnega plesa je lepo, vendar težko. Biti gledalec sodobnega plesa je … Sodobni ples je zelo konkretna oblika odrskega ustvarjanja. Velikokrat ljudje zmotno mislijo, da to ni za njih. Menijo, da plesa ne razumejo, zato ne obiskujejo predstav. Res je, da je ustvarjanje na tem področju zelo raznoliko. Res je, da se je na sodobni ples pripelo veliko ljudi, ki tega medija ne razumejo povsem. Da bi zapolnili praznino, zelo učeno in veliko govorijo. Res je, da veliko kritikov ne mara ne ustvarjalcev ne plesa. Njihovi izdelki so velikokrat namenjeni izključno njihovi promociji. Njihove ocene velikokrat napačne. (Obstajajo pa tudi svetle izjeme!) Ne se zanašati samo na njihovo pisanje. Pridite pogledat predstavo in si ustvarite lastno mnenje. (Mislite s svojo glavo.) Ples je veliko bolj zanimiv, če se dela, če se ga doživlja, kot pa piše ali govori. Teorija je samo smetana na torti. Nekaj prijateljev si je kakšno predstavo ogledalo samo zato, ker se poznamo. Bili so presenečeni in navdušeni. Potem so začeli obiskovati še predstave drugih avtorjev.

NASVIDENJENANASLEDNJIPREMIERI

Matjaž Farič