Kaj se dogaja na glasbeni sceni?
Ne bom rekel, da me ne zanima! Toda če mi Dule, lokalni, moj najljubši prodajalec zvočnih dobrin na Trubarjevi pove, da je izid Zagreb : Ljubljana 3:1 glede prodaje kart za koncert The White Stripes, sem lahko le žalosten?!? Ej, kje smo "metropolitan people"? K nam prihaja največji rock bend! F...! Skratka - ostani!!!
Steven Gerrard (podaljšanje pogodbe z Liverpoolom????, jebeš komatozni Real, stari!!!!); Roni Sarig - Tajna povijest rocka (kniggaz); Autobahn - Urban & 4 (plaža Bačvice); spisal Kraftwerk za Polet; uredil rubriko (+-) za Studio City; pogledal nekaj filmov (Donnie Darko - 16-ič, nikoli ni odveč, hvala Mare!); se vrnil z družinskega minidopusta pri starših (Split, 40 C v senci). Vse pripravljeno na The White Stripes. Meg & Jack. White. Rapsodija garažnega zvoka. Rock 'n' Roll.
6. 7. 2005
V poštnem predalu me je dočakal, nekaj tednov pred izidom, promo (white label) plošček Johna Calea - Black Actetate, poslan z ljubeznijo direktno iz založbe EMI. Ob takšnem dogodku si rečem - fantastično!
Vedno pustim odležati nosilcu zvoka vsaj nekaj dni, da dozori on in jaz. Tokrat pa sem bil neverjetno radoveden, še posebej zaradi vtisa Sarigove knjige o glasbenih imenih, ki jih ne boste zasledili nikjer v uradnih glasbenih encikopledijah in ki so po njegovem mnenju (po mojem tudi) najbolj vplivala na današnjo glasbo. John Cale je eno od takšnih imen. Tri uvodne skladbe Outta The Bag, For A Ride, Brotherman so zadostovale. Žejo bom pogasil v nadaljevanju poslušanja, ker tako ali tako ne smem pisati o albumu pred uradnim izidom.
Zato sem se v virtualni različici potopil v napovedi prihajajočih računalniških iger, ki so bile predstavljene na letošnjem E3 sejmu. Nevihtno - Age Of Empires III, Call Of Duty 2, Roma Total War - Barbarian Invasion, Area 51 ...
To je le uvertura v rdeče & črni večer glasbe - The White Stripes.
7. 7. 2005
Zjutraj preberem kritiko koncerta The White Stripes v Zagrebu, ki jo je spisal hrvaški glasbeni kritik Aleksandar Dragas v Jutarnjem listu in se spomnim na sporočilo, ki mu ga je včeraj po ljubljanskem nastopu poslal prijatelj Igor Bašin - Bigor - "Križanke so svoje povedale. Koncert je bil fantastičen, The White Stripes so 'razturili' na odru. Publika tudi!".
Slednji je bil na obeh koncertih in je lahko povlekel paralelo - "ljubljanski je bil dosti boljši". No, to je bilo včeraj, danes je nov dan.
Moj urnik je fleksibilen, odkar sva z ženo najinega SuperSvita pustila na počitnicah pri babici, toda ker je konec televizijske sezone (Aritmija, TLP), moram zbrati vsa vizualna (promobete, dvd) gradiva skupin, ki so se v zadnjem obdobju nakopičila, in jih poslati nazaj na založbe.
Obvezen klepet z Luko ob kavici in pripravljanje na najin oktobrski projekt. Ženi bom delal družbo na "shopping touru" po ljubljanskih trgovinicah z mešano robo - isceva špansko "petelinjo" žensko obutev.
Končni pogovor v Vrtcu Ledina o zadnjih podrobnostih prestopa mojega sina v to moštvo (mislim, da sva se dobro odločila) je dogovorjen ob 13.00. Vse drugo, kar se bo zgodilo v nadaljevanju, je preslikava naslova in vsebine meni trenutno najljubše domače plošče V. I. S. Carina - Od Lublance do Save.
8. 7. 2005
Premikajoče se televizijske slike groze iz Londona me v sekundi aktivirajo, da preverim, če je SuperSvitova botra morda tam, medijsko ujeta v svojem stanovanju. Ne. Včeraj je prišla v Ljubljano. Dobimo se naslednji teden.
Pod prvim vtisom se v širokem loku izognem kavarniški debati o londonskih dogodkih v Reformatorju, ki jo sprožijo nekateri intelektualci in novinarji mlajše in starejše generacije na redni zaprti filozofski seansi. Iz notranjosti barčka presekam žolčno debato na meji incidentov s ploščkom LCD Soundsystem in skladbico Losing My Edge. Listen Loud!!!
Deževno vreme je indisponiralo tudi videotečno iskanje filma Narod prozaca, ker zelo redko (pravzaprav nikoli) zahajam v kinotečne objekte, kar pomeni iskanje DVD-formata. Proti večeru se zalotim v pisalni formaciji in predpripravah na Poletovo redno glasbeno kolumno. Tokrat The Magic Numbers, prvenec, enkratno poletno zvočno branje, godba za neke lepše čase, rahlo nostalgična in v novodobnem duhu folk 'n' roll eksplozije.
Zvečer zvlečem Luka iz celodnevne delovne vneme na pijačo, kratek premor. Zložiti in oblikovati mora časopis do jutra, kajti danes ob 14.00 gre v tiskarno. Z ženo si ob soju sveč in indijskih kadil privoščiva scenosled koncertnih užitkov na domačem mini kinu - Depeche Mode: One Night In Paris; The Repture: Is Live, And Well, In New York City; New Order: Reading Festival 98; Taha & Khaled & Faudel: 1,2,3 Soleils. Okrog treh potonem v sanje.
9. 7. 2005
Mediji in nekateri vremenoslovci so nas celo pomlad "filali", da prihaja eno najbolj vročih poletij v novejši zgodovini človeštva. Smo 8. julija in ne spomnim se, da smo to hudo napoved tudi že doživeli, ali pa je vse skupaj mišljeno za neko poznejše obdobje - avgust, september, oktober???
No, kakor koli že, ta neusmiljeni dež in ohladitev mi pravzaprav tudi ugajata. Prvič, ker sem tropsko vročino že prestal v Splitu, in drugič, ker vse kaže na izjemno gobarsko sezono, ki mi je po nogometu druga največja postranska strast. Petkovi dogodki so se vrstili z odlično organizatorsko naglico. Dopoldansko snemanje - predstavitev igrice Boiling Point in popolnoma odštekane spletne strani www.solardeathray.com - na Studiu City za rubriko PlusMinus, ki jo urejam v interakciji z drugimi novinarji. Sprehod skozi knjigarno v iskanju zadnje številke Q Magazina in Wire.
Pijača z Danilom v Čarliju (pozneje se pridruži še Igor Vidmar) ob zvokih zadnje plošče splitskih TBF in zaradi želje prijazne natakarice, nekajkratno poslušanje njihovega hita za vsa poletja Alles Güt - seveda zaradi znamenitega refrena "... ništa mi neće ovi dan pokvarit ...". Kosilo v pakistanski "hitropotezni" gostilnici na Trubarjevi. Poležavanje doma ob filmu Spopad na zahodu (Costner & Duvall & Bening). In za konec sesanje stanovanja ob že klasičnem nevtraliziranju hrupa s pomočjo koncertnega posnetka Rage Against The Machine: The Battle Of Mexico City.
Toda, to nikakor ni bil konec petkovega supersoničnega dneva. Nekje okoli devetih se je pestra druščina v sestavi Babačić (pesnik), Mehle (novinar - kitarist), Šalehar (kolumnist - voditelj - kitarist), Luka (oblikovalec - fotograf), Danilo (kuhar), Kolenik (dizajner) in moja malenkost odpravila na večerjo v gostilno Čad. Tematski večer (o aktualnem geopolitičnem - umetniškem - športnem trenutku) z ironično pripombo in etiketo G-8 se je zasukal nekaj po polnoči. Prvi sem odjadral proti domu, ker me ta vikend, kot vedno, čakata divjina, gozd, morebitne "tahitre" gobe in zagotovo kakšno srečanje z medvedom. Dolenjska, od kod lepote tvoje.
Se nadaljuje.
Miroslav Akrapović
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje