9. marec 2004
Zbudila sem se ob 4.00 in premišljevala, kako bo vse skupaj izpadlo – naša zabava na SOF-u, Kajmak in marmelada. V petek so nam na Vibi omenili, da je statika hiše lahko problem, in čudi me, zakaj so o tem začeli razmišljati šele tik pred zdajci. Je zadaj spet slovenska zavist in komu uspeh filma ni pogodu, pa bi rad preprečil zabavo v čast filmu? Je res kaj narobe s statiko?

Ura je 10.00 in z Greto Godnič, scenografko Kajmaka in marmelade, se spakirava v avto. Kamion z opremo in scenskimi elementi je že odpeljal in šibava proti morju. Po poti ji pripovedujem svoje izkušnje na temo Kajmak in marmelada, ona pa meni o prizorih s snemanja. Solza, ki se Djuru utrne v bolnišnici, ko kliče Špelo, je prava - in če se vam je ob gledanju filma tedaj utrnila solza, zdaj veste, zakaj…

Ko bom velika, bom napisala scenarij za film Kajmak in marmelada II., ampak bo to film prepoln solz in velike ljubezni, ki težko, a vendar – premaga večino preprek.

Dve romantični duši in trije prijetni Vibini scenci v Fornačah delajo sceno za zabavo. »Fino bi bilo premakniti avto,« pravi Greta. »Ne gre,« pravijo scenci … Pa je vendar šlo in po približno osmih urah je iz nekdanje tovarne nastal pravi trendi prostor … Še luči, pa bo.

Na poti v Ljubljano še na zasluženo kosilo in večerjo v EDEN, ki bo pripravljal čifursko hrano na zabavi. Ramona, lastnica restavracije, gre osebno v kuhinjo, Greti pripravi pravo vešalico in super čevape, Tjaši, kolegici z Dnevnika, soorganizatorki zabave, pa nekaj vegetarijanskega – šopsko salato in prebranac. Na poti domov z Greto ugotoviva, da se poznava še iz šempetrske porodnišnice – Greto so po rojstvu zadržali, mene pa kmalu zanjo rodili … Sva zato tako na liniji?!

10. marec 2004
DAN D. Okoli 4. ure so me zbudile misli. SPET! Ali bo vse v redu ipd. – moja klasična zaskrbljenost, a ne za dolgo. Moja Anais že kliče in prosi, naj pridem k njej. No, stisneva se in njen vonj prežene vse skrbi.

Ob 6.30 v akcijo. Najprej hrana in pakiranje. Okoli 8. ure zvoni telefon. »Natalija,« se oglasi Greta, »sem premišljevala, še »ultimo tocco« bi rabili…« Pomislim na rože, o katerih sem premišljevala prejšnji večer, a si nisem upala predlagati – da ne bi izpadla zadnja kmetica, saj vem, da Greta rož na sceni ne mara … »Bi bili v redu tulipani, v barvi fuksije ali roza. Bi dobili v fundusu košare in – je to predrago?« Naši scenografi. Vedno morajo razmišljati o denarju in »da bo poceni«, če pa damo delat' zunanjim, potem pa denar ni problem. To me vedno razjezi. »Se bomo potrudili in bomo organizirali »ultimo tocco«!« pravim in mislim, da je ob vsem delu, ki smo ga vložili, treba poskrbeti za piko na i, za češnjo na torti, kot tudi rečejo v naših krajih…

Ob 10. uri Tjaši z Dnevnika, ki je v Kopru, že javi, da imajo rože pod kontrolo in da 60 tulipanov prihaja iz Ljubljane v Koper – najceneje. Medve z Majo, študentko računalništva, ki nam pomaga, sva že na poti – in košare tudi.

Ura je 15.00 in vsi smo zbrani na Vibi. Vse prihaja in »ultimo tocco« se tudi dogaja. Punce z Dnevnika so pripravile vse za nagradno igro, prinesle sveče in okraševanje gre počasi h koncu…

Ura je 21.00 in vsi smo že dobre volje, saj Party-zani vadijo, DJ Amir se pripravlja, dela se oglje za »roštilj«, dnevnikovci in RTV-jevci pa imamo nasmejane obraze, saj je videti, da bo 20 grelnikov dovolj, da SOF-ovcev ne bo zeblo …, ja, tudi to nas je skrbelo.

21.30 Prihod prvih dveh gostov, Stojana Auerja in Staneta Graha. Oba vesta, da je pomembno priti med prvimi. Takoj poleg vhoda kajmak in marmelada, vsak posebej, poleg pa šilce »rakijice«. Za prvo okrepčilo dovolj, začelo pa je že dišati po »čevapčičih« in prebrancu. DJ Amir rola hite iz 80. let in tudi zgornji prostor se polni. Kolegica Maja odpira buteljke in šampanjčki gredo za med. Pogledam na uro in kar naenkrat je deseta. Preverim, kje je ekipa filma, in povedo, da so sedli na prigrizek. Malce zatežim, da bo treba pohiteti, saj se mi zdi, da vidim, da prihajata generalni in Pavlin, Aleks Štakul, generalni direktor RTV Slovenija in Branko Pavlin, predsednik uprave Dnevnika.

Še zadnji dogovor s Party-zani o začetku špila in o dogajanju in ekipa se javlja. S Tjaši, Sašo in drugimi puncami z Dnevnika čakamo pred vrati. Ekipa prihaja in videti so prav prešerni, se mi je zapisaloJ Vstop ni bil veličasten, kot sem si zamislila, bil pa je podkrepljen z lepimi besedami ekipi, ki je naredila film, ki je porušil vse rekorde.

Za trenutek D. Party-zani prenehajo igrati, na oder povabimo Djurovo ekipo – lahko ji tako rečemo. Vsi člani ekipe ga naravnost obožujejo, saj zna z njimi deliti dobre in slabe trenutke, je tisto, kar režiser mora biti, vezni člen med vsemi člani norih filmskih ekip. Če bi pisali zgodbe o tem, kaj se je dogajalo na snemanju, bi lahko posneli nov film … Na oder pride ekipa in združena oglaševalska srenja je ganjena. Prvič ekipo z govorom počasti g. Aleks Štakul in prvič je ekipa sama na posebnem mestu deležna priznanja iz hiše. Pa naj si kdor koli o filmu misli kar koli – sama po pravi kalvariji na temo, ki jo obravnava film, nisem bila navdušena nad zgodbo, pa vendar! – film si je ogledalo 150.000 gledalcev, in to je nedvomno največji uspeh slovenskega filma nasploh!
Po čestitkah Djuro zapoje in zaigra –Johnny be good, seveda. Party-zani igrajo dalje in popolnoma zagrejejo zbrano množico – so prava zmes profesionalcev in ljudi z dušo, odličen band.

Vmes postanem lačna in omagam, saj je glavna napetost popustila, ter grem k »roštilju«. Ob njem pa – ja, na POP TV so dogodek ovekovečili, iz naše hiše pa ga niso prišli niti povohat – tako mačehovski smo na RTV-ju do lastnih dogodkov oz. do truda ljudi iz hiše.

Ob »roštilju« se je trlo oglaševalskih pomembnežev in z rumenimi plastičnimi krožniki so vsi čakali na »porcijo čevapov ali prebranca«. Ko izkoristim svoje »veze« s šefico EDEN-a Ramono in čakam prednostno na hrano, se mi pridruži moj šef in skupaj čakava na poseben privilegij. In ko človek takole pomisli – kaj je lepšega kot imeti privilegij ravno pri hrani.

V kuhinji se nam pridruži še ekipa Kajmaka in ob okusni hrani vsi postanemo še boljše volje. Vračamo se v zgornji prostor, k Party-zanonm in ob akordih komada Plavog orkestra Loša skoči na oder in skupaj z Djurom pojeta. Loše nisem videla peti od viktorjev in vem, da zelo nerad takole improvizira. Kolegici Tjaši z Dnevnika prišepnem, da je tole kar en kompliment posebne vrste prireditvi in kar malce solzni sva ponosni, da nam je – seveda s pomočjo kolegic in kolegov z obeh strani – uspelo.

Ker je bil to nekakšen vrhunec večera, bom pri tem končala … no, dodala bom majhno podrobnost, da sem po odhodu DJ-ja ob 3.00 ponoči začela rolati staro YU-glasbo in bilo je prav zabavno – to sem namreč počela na Radiu Študent, ko je npr. tehnik prej odšel, pa mi je po enajsti prepustil še rolanje glasbe. Pred dvajsetimi leti …

11.marec
V bistvu je bilo tisto malo prej še od 11. marca, pa vendar. Dan, ki se sploh ni začel z vstajanjem, začel in nadaljeval se je z delom. Ob 6. uri pospravljanje tehnike, ob 8.00 scene, ob 9. uri že vaje za predstavitev RTV Slovenija. Spet doma - zaviti v Čokoladne sanje. Tam nekje okoli 10.00 sva z Majo prišli do zajtrka in ob 12. 00 je bila družba za predstavitev zbrana. Platin ne bosta mogla igrati Stay forever ob kitari – ni tehnično izvedljivo. OK. Ker sta prava profesionalca, ni težav. Mario se takoj prelevi v svojo voditeljsko vlogo in kljub čakanju na začetek ekipa ni živčna. Iva Krajnc, Miha Šalehar in Helena Premrl so pripravljeni.

Ob 13.25 štart. Mario je neverjetno sproščen in takega bi ga radi znova v oddaji. Izjemno duhovito povezuje pikre Mihčeve pripombe in Heleno spodbuja na pravi način. Sicer sem jim napisala scenarij – ki pa je bil samo v oporo, tako da so poznali iztočnice…

Naši snemajo! Prvi in drugi, vsaj nekdo, ki mu je mar za naš trud! Po natančno pol urice, kolikor so nam namenili časa, smo končali predstavitev – seveda s pesmijo Stay forever. Po klepetu z zbranimi grem na kosilo s sodelavci in si dokončno oddahnem.

Vse hudo je za mano in mislim, da sem zmagala. Takole sama pri sebi sem navdušena nad tem, da zdržim in da še vedno najdem moči za druženje. In ob dobri hrani in obujanju spominov na poroko kolegice, ki je imela poročno zabavo v istih prostorih, se počutim malodane blaženo. Všeč mi je, da je vsaj nekdo imel zares veliko in pravo poroko – v nasprotju z mano, ki sem imela skromno in nekako ne prav »zabeleženo« poroko. So mi jo pa polepšali kolegi s Kanala A, s katerimi sem pred usodnim DA delala. Kar vsi so se naslikali in me ganili.

Mešanih čustev sem utonila v popoldanski sen in zvečer šla na zabavo Radia Salomon. Da vidim, kaj so pa oni naredili … Mambo Kings – malce alergična sem nanje in na enega od pevcev, ki naklada brez zveze … Ta misli, da je biti Bosanec že jamstvo za dober humor. Žal ne. No, večer izkoristim za prijeten klepet in ugotovim, da v Sloveniji še obstajajo moški, ki so kulturni, izobraženi in imajo tisto nekaj, česar praktično ni več videti. Pa saj ni mogoče …

Natalija Gorščak

Priporočamo:
Kolumna: Oglaševanje je posel - in je kultura