Boštjan:
Kraj: Slovenska kinoteka. Čas: 1. December 2003. Vzrok: premiera integralne verzije igrano-dokumentarnega filma »Življenje je cesta« (1.del, 2.del). Ja, recimo temu »veseli trenutek«. Verjetno je res ravno dokončanje in premierno prikazovanje lastnega dela najlepši trenutek tega posla. Režiranja. Čestitke, stiski rok, poljub sem ter tja, skoraj solzne oči moje mame, zahvale sodelujočih statistov,… Vendar…

Neva:
Sedim v trinajsti vrsti Slovenske kinoteke. Končna špica se izteče. Ploskanje, luči… Nekaj ne štima. Nekaj manjka. Pri meni. Manjka občutek. Kakršen koli. Veselje, vsaj hitrejše bitje srca, ko zaslišiš svoje besede, stavke, ki sem jih iskala, oblikovala, pilila, premetavala in končno oblikovala v neko zgodbo. Ali pa vsaj jeza ali sekiranje zaradi določenih napak, ki jih ne bi smelo biti…. Ampak nič od tega. In to zamerim. Ne sebi. Tistim, ki so me oropali teh premiernih občutkov….

Boštjan:
Kraj: Slovenska kinoteka. Čas: december 2002. Vzrok: premiera integralne verzije dokumentarnega filma »Gladius (Meč – mit in stvarnost srednjega veka)«. Podobni občutki. Verjetno še lepši, kot letos. Prvi daljši projekt, ki sva ga izpeljala skupaj z Nevo. Mojo scenaristko in mojo »koscenaristko«. Táko, povsem zasebno, v samo najinem življenju. Zopet čestitke in vprašanja. Kaj pa pripravljata v naslednjem letu? Zase sem že vedel za kakšna dva dokumentarca, kaj bova delala skupaj, pa prav tako. »Gladius« je v veliki meri kostumiran film, posnet s statisti, igralci, živalmi, na mnogih lokacijah, ki nimajo nikakršnega pridiha današnje civilizacije. In? Ja, to je najino, to se nama »dela«. Neva je urednici Almi Lapajne predlagala stare trgovske poti. Že spomladi je bil projekt sprejet. Proračun določen. Okvirni datumi snemanja in ostale produkcijske zahteve prav tako. 2 krat 30 minut za TV predvajanje plus integralna verzija za v Kinoteko in VHS kasete. Sedaj pa, moja draga Neva, ko sva pokazala »Gladiusa«, se ti lepo loti scenarija za stare trgovske poti, jaz pa grem vmes narediti še kakšen svoj, avtorski dokumentarec. In sem ga, pa še enega, Neva pa je pisala, raziskovala, mi dala vsake toliko časa kaj za prebrat,… In napisala scenarij. Pravzaprav, kot pravimo, »strokovno besedilo« za scenarij. Tudi to je bilo odobreno s strani urednice Izobraževalnega programa Alme Lapajne. In jaz sem dodal vizualno nadgradnjo tekstu. Čeprav sem v glavnem že skorajda zateženo natančen človek, pa sem si dovolil nekaj svobode in nisem napisal tistega pravega (ali pa »pravilnega«) scenarija, kjer je tisto, kar bo v filmu vidno v levem stolpcu in slišno v desnem (za film) oz. obratno (za TV). Na množini nekih papirjev, s številnimi opombami opremljen tekst, nešteto nekih zabeležk, pa vseeno vse v moji glavi. Film sem enostavno videl. Vedno je tako, vsaj pri meni. Vidim ga. In tu je prvo razočaranje. Čeprav ga vedno vidim, na koncu ni nikoli takšen. Ampak človek-režiser se ne sme preveč navezati na svojo vizijo. Bolje je, če se prilagaja trenutnim vzgibom, konkretnim situacijam, celo predlogom ekipe – če je sposoben vse to primerno ovrednotiti in organizirati v gledljivo in dramaturško urejeno celoto. Mislim, da jaz to znam. Napaka! Vem, da to znam!

Neva:
Veliko ljudi me je že vprašalo, zakaj si izbiram teme ali zgodbe iz tako daljnih časov. Zakaj preteklost? Katere sledov dandanes skorajda ni več. Zakaj? Zakaj si, končno, delam probleme? Ker rada sanjarim. Si predstavljam. Rada preverjam ali so moje, sprva laične ali pa stereotipne predstave, res tako daleč od resnice. Srednji vek na primer. O njem vedno govorijo kot o neki mračni, sivi, okrutni dobi. In potem se vprašam ali je to mogoče? Se v tistem času ljudje niso ljubili, sovražili, veselili, je bilo res vse tako belo in črno? Ne verjamem! In začnem brskati. In to je to…., ko v NUK-u pozabiš na čas in se v čitalnici izgubiš v starih listinah, častitljivo starih knjigah, včasih že skoraj preperelih zapiskih, ko se ti množica podatkov že skoraj zmeša v glavi in ko že skoraj obupaš, se vse začne sestavljati. Rojevati se začne zgodba- V moji glavi. Zgodba, ki še vedno diši po starih knjižnih straneh in hkrati zgodba, ki jo bom skušala povedati na način, ki bo blizu našemu času. In seveda gledalcu tega našega »nestrpnega« časa. In to je čudovit občutek. Ko se ti zgodba, ki jo boš sicer še dolgo preverjal, dopolnjeval, tudi spreminjal, porodi tam nekje v tvoji glavi. In ker sem zelo impulzivna oseba in ker res rada delam, to kar delam, v tej fazi najbolj nastrada prav moj režiser. Kajti potrpežljivo mora preživeti ta moj prvi izpad navdušenja, opisa zgodbe, ki je najbrž še tako zmeden, da res ne razumem, kako me (Boštjan) takrat sploh kaj razume… Toda, do sedaj lahko rečem, sem imela srečo. Človek me je kar štekal, kaj hočem povedati!!!! Ja, očitno imava nekako isti kod sporazumevanja ali ne vem kaj bi to bilo…, skratka: moje zamisli in obrise zgodbe spozna, mi še spodbuja domišljijo (namesto, da bi me včasih prizemljil) in mi vedno znova ponavlja: »Ne omejuj se v svojem pisanju, pusti svoji bujni domišljiji prosto pot, ne postavljaj si, že pri pisanju, meja, kot npr;.joj, saj to se ne bo dalo posneti… To je moj problem, problem režiserja. Naj se jaz s tem ukvarjam!!!« In potem me nič več ne ustavi. Ha-ha-ha!!! Še žal mu bo za ta napotek. Kaj pa če si bom v naslednjem filmu zamislila oziroma opisala bitko pri Sisku? Pravo masovko? Pa naj jo zrežira z našimi, televizijskimi zmogljivostmi….

In ideja o starih trgovskih poteh? Rada potujem. Z avtomobilom ali peš po naših lepih hribih. Ampak; ob kakšnih »potovalnih problemih« pa znam hitro pojamrati. Uf, kako je vroče, kakšen klanec, zakaj stojimo na avtocesti v koloni že tri ure? To ni človeško!!!! In potem sem se pač enkrat zamislila, kako je bilo to včasih? Ko so potovali po razritih cestah po nekaj dni? Ste že kdaj jezdili? Veste, kako je to po daljšem času naporno? Se vozili v kočiji? Romantično, toda prav nič udobno. Pa vendar so se tudi s kočijo včasih odpravili od Dunaja do Trsta! Danes nam je pa že v avtomobilu naporno!!! In že se je začelo….

Boštjan:
Istočasno sva se z Nevo pogovarjala o nosilcih sektorjev ekipe. To pomeni, da si jaz kot režiser jemljem pravico izbire direktorja fotografije oz. snemalca, za katerega mislim, da bo na svojem področju ustrezno nadgradil mojo zamisel in ji seveda sledil. On tudi izbira svoje ožje sodelavce; asistenta in mojstra luči, kajti le tako bo lahko opravil svoje delo optimalno. No, in tu je že sledilo nekaj prvih zapletov. Priznam, da jih tako zgodaj res še nisem pričakoval. Prva dva direktorja fotografije, ki sem ju zaprosil za sodelovanje sta bila že zasedena na drugih projektih. Edini, ki sem mu še lahko zaupal tako zahtevno nalogo je bil le še Ubald Trnkoczy (Jani ali Trnk, kot ga kličemo tisti, ki si to upamo). Vendar ni bil na razpolago vse tiste dni, ko smo mi predvideli snemanje. To smo nekako rešili. Po mnogokratnih obiskih njegovega šefa Zdravka Odiča, planske službe in organizatorja projekta. Nekako smo uredili, da je bil Jani prost za nas. Seveda pa je poprej izziv sprejel. Kot pa se je izkazalo kasneje, mu je bilo v določenih trenutkih kar malo žal, da ga je. Razlogov je bilo več in o vseh boste izvedeli vse, če nadaljujete z branjem. Potem smo morali dobiti še ustrezno kamero oz. tisto, za katero sem se odločil. To je najnovejša snemalna pridobitev TV Slovenija. Kamera sistema IMX, ki ima tudi funkcijo snemanja v 16:9 formatu in je svetlobno zelo občutljiva, kajti vedel sem, da bomo snemali tudi v slabih svetlobnih pogojih. Naposled so bili določeni tudi njegovi sodelavci. Tisti, ki si jih je zaželel, vendar nam nihče ni mogel garantirati, da jih bomo imeli tudi v drugem in tretjem tednu snemanja. In seveda - ekipa ni bila vse tri tedne enaka.

Zatem je sledila naslednja stopnja v predprodukciji filma. Organizacija. Z organizatorjem Bojanom Dovečerom smo določili dneve ogledov terena, kajti potrebovali smo kar nekaj lokacij za igrane sekvence, pa tudi drugih, lepih, posnetkov cest. Z Nevo sva tudi sama kakšen vikend izginila z lastnim avtom iz Ljubljane in uničevala amortizerje najine Mazde. Vendar se je izplačalo, saj sva našla lokacije, za katere me še sedaj sprašujejo kolegi režiserji. Da ne govorim o starih hišah, nekaterih podrtih in še nekaterih drugih krajih, ki mi jih je pomagala najti scenografka Mirta Krulc. Mirta je pa posebno poglavje. Občutek imam, da nihče ni prav posebno navdušen, če jo ima za sodelavko, jaz pa se brez problemov zgovorim z njo. Vse pripravi, nikoli nič ne manjka, vseskozi se pritožuje, da ima premalo časa, pa vseeno vedno vse »klapa«. Stara šola, izostreno oko, širok um. To je Mirta!

Neva:
Včasih se mi zdi, da preveč mešam privatno in profesionalno življenje. Toda to se mi ne zdi možno popolnoma razmejiti. Res se ne morem »poštemplati« s službeno izkaznico doma, ko zvečer pišem določene ideje, zapiske, inserte iz zgodbe, ko z Boštjanom premlevava določeno idejo, ko s svojim avtom prevoziva Slovenijo in iščeva še ohranjene makadamske ceste in poti, stara gostišča, pošte…. Po drugi strani pa: take oglede terena sem vedno poskušala izkoristiti tudi kot družinski izlet s hčerko! Pa še fajn smo se imeli!!!! Kakšen sladoled ob poti, skok v bližnje jezero... To gre pač tako.

Boštjan:
No, lokacije smo našli, sedaj so na vrsti statisti. Natančno si napišem vse igrane sekvence in brskam po spominu in imeniku, koga lahko pokličem. Denarja je malo, potrebujemo pa izredne »face«. In kje jih najdem? Nekaj iz lastne družine, nekaj od sodelujočih pri »Gladiusu«, nekaj je mojih prijateljev, nekaj »scencev« in rekviziterjev s TV Slovenija in navsezadnje je tu tudi Nevina hči Zoja Tia. Princeska. Prosim jih za sodelovanje. Nekaj jih odkloni, ker nimajo časa. Ostali privolijo. Plačilo je mizerno. 800 tolarjev na uro. Samo za snemanje, ne za kostumsko probo. Super so (bili). Hvala jim. Ko smo že ravno pri kostumih: Jerneja Jambrek. Prav tako iz ekipe »Gladiusa«. Vse je pripravila tako dobro, da ji niti na snemanje ni bilo treba. Če sem pošten, ni imela časa. Seveda pa sem moral na vse kostumske probe priti tudi sam. Jerneja namreč ni videla lokacij, pa tudi zgodovinski čas ni mogel biti povsem natančno določen.

Neva:
Glede izbora igralca in statistov sem bila povsem mirna. To pa zato, ker sodelujem z režiserjem, ki pač ima oko. Oko za lepo, oko za primerno, oko in občutek za ljudi. In mislim, da bi boljše statiste težko našli s še tako dolgotrajnim iskanjem. Pa še s takim proračunom za honorarje!!! On jih je takorekoč ob samem branju scenarija že videl. Kakšni liki naj bi to bili. In potem jim je samo še dodal konkretne človeške obraze. Seveda sva se tudi o tem veliko pogovarjala. Všeč mi je, da me vpraša za mnenje, vtise, občutke…, pa tudi če jih potem ne upošteva vedno. To me ne moti, ker mu zaupam. Ker vem, da ima vedno razlog za določeno odločitev. Torej smo našli večino statistov kar okoli sebi. Kar nekako prihajali so nama nasproti…v smislu…sediva ob kavici v lokalu blizu TV-ja in…. »glej, glej, Viktor…, bil bi pravi rokovnjaški poglavar, se ti ne zdi???«

Boštjan:
V scenariju sva z Nevo predvidela, da se bo zgodba začela leta 1846, ko je v Celje pripeljal prvi vlak, ki so ga, zaradi lažje izgovorjave nove besede, imenovali kar LukaMatija. In padla je ideja, da bi nam z nekakšnim sprehodom po ključnih lokacijah vso zgodbo z vidika slovenskega izobraženca 19. stoletja posredoval igralec. Ja, igralec, to že, vendar kateri!? Ker sem nor na kurjenje ognja, sem na družinskem vrtu izkopal pol metra globoko luknjo, jo z notranje strani v globino obdal z opeko iz starih termoakumulacijskih peči, ki sem jo našel na kosovnem odvozu, in z ogleda terena na Savi prinesel ploščate kamne, s katerimi sem zaključil to svoje privatno ognjišče. In v pomladnih večerih sva z Nevo sedela ob ognju (tudi les, ki sva ga kurila, sem privlekel s kosovnega odvoza) in tuhtala kaj in kako. In sva dotuhtala. Primož Pirnat. Moj igralski sošolec z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Dobrih sto kilogramov, daljši lasje, rahlo kodrasti, očala – in ko sva si ga predstavljala v obleki iz prve polovice 19. stoletja sva vedela, da je »taprav«. Takoj sem ga poklical in Primož je sprejel. In kje so bile vaje? Ob taisti kurilni luknji v zemlji našega vrta. Vaje so se seveda končale z roštiljem ali vsaj Nevino joto, ki jo je Primož hvaležno sprejel kot nekakšen predujem plačila za vlogo v filmu. Lahko bi se reklo, da sem ga jaz podkupil z najinim prijateljstvom, Neva pa z joto. In smo bili zmenjeni. In tudi zvadili smo vse.

Neva:
Ne vem, kako naj se zahvalim Primožu za to, kar je prispeval k filmu. Enostavno – to je to, sem si rekla že, ko sem sedela ob njem in Boštjanu na vrtu, kjer sta imela prek vikenda govorne vaje. In v tistem vročem majskem dnevu ga nisem videla takega kot je bil, v mikici in kratkih hlačah, s tistimi svojimi neukrotljivimi kodri, temveč že v kostumu. Kostumu celjskega intelektualca iz leta 1846. Takrat se je v moji glavi porodilo tudi ime zanj, seveda tako, interno, za štos: baron von Straße!!!!

Boštjan:
Prvi dan snemanja se je počasi (in obenem hitro) približeval. Kaj še nismo uredili, smo se venomer spraševali. Tonskega snemalca smo imeli. To je bil Zvonko Sušinski – tako prijeten in profesionalen gospod, da je Neva kar malce zaljubljena vanj. Saj, v koga pa ni, če dobro dela. Na premieri »Gladiusa« je celo javno povedala, da je v preglednici (ob ogledu posnetega materiala za »Gladiusa«) vpila »ljubim ga, ljubim ga«. Ljubezen se v tem primeru nanaša na Andreja Lupinca, še enega izvrstnega direktorja fotografije in snemalca TV Slovenija.

Aha, kdo bo kreator maske? Saj imamo vendar dva snemalna dneva z igralcem, ki bo kostumiran. Pa približno trideset statistov v treh snemalnih dnevih. Ker moramo varčevati pri proračunu vedno računamo na človeka »iz hiše«, kajti njim ni potrebno dati posebnega honorarja. Vendar je organizator tukaj malce »zajebal« in v začetku prvega snemalnega dneva enostavno nismo imeli maskerke. V zadnjem trenutku smo dobili Gabrijelo Fleischman, ki je z menoj sodelovala že pri mojem diplomskem filmu »Jezero«. Resda nas je rešila, vendar se je proračun filma takoj zmanjšal za njen honorar. Gabi je vredna svojega denarja, to lahko rečem, vendar mi ni jasno, zakaj moramo plačevati zunanje sodelavce iz proračuna filma, če nam hiša sama ne more omogočiti notranjih ljudi. Pravzaprav se je enako zgodilo že pri Mirti Krulc. Pa se nič kaj ne pritožujem nad tem, da sem sodeloval s tema dvema damama, samo sistem mi ni povsem logičen.

Neva:
Delati v ekipi, v kateri vsak opravi svoj del dela, je navdušujoče. Res! Ko ekipo seznaniš z zgodbo, ko vidiš, da z vsakim dnem bolj čutijo, kako hočemo zgodbo »pripovedovati«, ko vsak prispeva tisto najboljše… To je idealno! Toda, razumem in spoštujem vse svoje sodelavce, ki so »padli« v projekt in ki so svoje delo glede na vse te negativne okoliščine v hiši, ko jih ne stimulira ne zaslužek, ne pohvala šefov, ne nagrajevanje, svoje delo opravili vsaj korektno, obrtniško. In pri našem projektu sem včasih začutila, da dajo od sebe še nekaj več, pa ne zaradi prej omenjenih (ne)stimulansov, temveč zgolj zato, ker jim je na terenu prijetno, ker stvari tečejo, ker vsak ve, kaj se od njega zahteva, ali zgolj … zaradi naju. Ker s člani ekipe na terenu nikoli nisva imela nikakršnih problemov in ker sva vedno cenila profesionalnost z njihove strani. In jo upam tudi znala izraziti. Se je pa dogajalo tudi to, da me je član ekipe po petkrat na dan vprašal, kaj delamo na naslednji lokaciji. Kljub temu, da sem mu že štirikrat razložila in da je imel napisano dispozicijo dela. Ta pač ni bil s svojim delom pri stvari. In če bi bil to npr. snemalec, bi te lahko resno zaskrbelo za svoj projekt.

Boštjan:
Prvi snemalni dan. 20. Maj 2003. Lokacija: Kamnik, grad Zaprice. Že ko pridemo tja pada dež. Super, za popoldan imamo predvideno snemanje zunaj. No ja, bomo videli, kako bo. Posnamemo vse v gradu. In še vedno dež. Odločimo se, da se vrnemo na televizijo in po odmoru (ti so za ekipo še posebno pomembni) posnamemo različne upodobitve cest, tovorništva, furmanov ipd. iz knjižnega gradiva, ki ga je zbrala Neva. In tako se ta dan pač predčasno konča. Naslednji dan gremo v Škofjo Loko v Poštni muzej. In sedaj se začno dispozicije spreminjati. Malo zaradi vremena, nekaj zaradi nenadne zadržanosti ljudi s katerimi smo dogovorjeni, nekaj tudi zaradi naših napak v oceni dolžine snemanja (v obe smeri) in prometa na cestah. V prvem tednu nato snemamo še na Ptuju, v Šempetru, Celju, Žički kartuziji in seveda panorame po poti. Medtem ko mi snemamo t.i. »nemi material«, pa v Ljubljani potekajo še zadnje organizacijske priprave na drugi teden snemanja, ko bo tempo najbolj »našponan«. Igrane sekvence namreč. Ekipa, razen mene, Neve in Ubalda, se bo zamenjala. V ponedeljek se bomo spet najprej malce lovili. Menjava članov ekipe ni ravno najboljša opcija. Še vedno namreč verjamem, da dobri odnosi znotraj ekipe največ pripomorejo k dobremu filmu. Jaz imam veliko opraviti s tem, pa organizacija, ki kronično šepa na naši televiziji, pa plače, pa domači problemi, pa vročina in klima v kombijih, pa dnevnice , ki se niso spremenile že skorajda deset let, pa še in še bi lahko našteval. In vse to moram kanalizirati in krotiti jaz. Neva pa nesebično pomaga, čeprav to ni njeno delo.

Dispozicije se pa spreminjajo in spreminjajo.

Drugi teden začnemo z našim igralcem. Primožem Pirnatom. Najprej se odpeljemo na Savo. Dol pri Ljubljani. Čakamo Gabi, ker je zopet organizator »zajebal« zadevo. Končno pride in začnemo. Primož ima tremo. Prvi posnetek, ekipe ne pozna, kostum je nekaj novega. Posnamemo. Odidemo v Škofjo Loko na Loški grad, kjer posnamemo polovico njegovih nastopov. Scena je pravzaprav zapuščina Ivana Tavčarja, ki pa jo je Mirta s pomočjo rekviziterja Marjana Ivnika uredila tako, da je ustrezala našemu namenu. Zunaj pada dež. Lije kot iz škafa in zopet prekinemo snemanje, ker imamo na planu zunanje posnetke. Naslednji dan gremo na Ljubelj ter v Kamnik. Kamnik sledi šele po pavzi za kosilo in Primož ima kar nekaj problemov s koncentracijo, saj je pojedel svojo pizzo in še ostanke treh drugih. Že na Akademiji sem se mu čudil, kam zmore zložiti vso to hrano. Tak človek pač.

Torek. Nadaljevanje s Primožem, ki ga končamo na Vremščici. Imamo totalno srečo, da res piha burja. Ravno o tem govorimo. Slučaj, da Primožu pri prvem posnetku ravno pravi trenutek burja z glave odpihne klobuk. Ta posnetek smo obdržali. Pred tem pa smo posneli še makete vozov 1:7 pri Janku Samsi. Po končanem dnevu sva z Nevo odpeljala Primoža v Novo Gorico, ker je imel ta večer predstavo (ali pa je bila vaja – se ne spomnim več). Domov sva prišla šele okoli polnoči.

Naslednji dan smo v Škofji Loki. V Nacetovi hiši. Pejte pogledat. Je hudo dobra hiška iz srednjega veka. Njen lastnik oz. dedič nam celo igra lastnika gostilne, pa čeprav je bil tudi s tem problem, ker se z organizatorjem nista dobro razumela. Kuhali smo golaž, eni so malce odpočivali, drugi smo se slikali s familijo, tretji so delali, a na koncu smo vseeno posneli dopadljivo sekvenco. V četrtek smo nadaljevali na Kureščku. »Nakladanje voza«, se imenuje igrana sekvenca. Srečo imamo, da ima Dušan Šandak lokacijo, konje in voz. Ostalo je priskrbela Mirta, pomagali pa so ji kar trije rekviziterji, da so prizorišče kar najhitreje in zadovoljivo uredili. V kadru pa smo vseskozi imeli tudi staro katrco (Renault 4), ki so ji mularija ali pa »tatovi« odmontirali kolesa in je sedaj Dušan ne more nikamor premakniti. Seveda smo jo zakamuflirali s cerado in deskami, tako da nihče ne opazi, kaj se skriva spodaj. Dušan, Matej in Rihard opravijo s to sekvenco en-dva-tri. Potem šibamo v bližnjo dolinico, ki je prava idila in počitek za oči in ušesa. Tako blizu Ljubljane. Ampak … neprijetno presenečenje. Lokalni kmet, lastnik ali pa najemnik pašnikov, je ravno ta dan začel kositi. Trave nazaj naštimati ne moremo. Na pokošenem se vidijo črte kosilnice. Odreči se moramo polovici doline. Noro. Me grabi, da bi kar nekaj …, ne vem… Ampak gremo in posnamemo. In posnamemo dobro. Pravzaprav najpomembnejše kadre celega filma. Furmanstvo. Pri sekvenci, ko gre voz v hrib, se nam pa nenačrtovano posreči celo nekaj takega, da dve vreči in ena skrinja padejo z voza v vožnji. Posreči se nam (ekipi), da ostanemo tiho in vse posnamemo korektno. Super. In to smo tudi uporabili. Zvonko Sušinski pokima, Ubald ravno tako. Jaz rečem, da smo posneli. Sledi pavza. Hrana. Senca. Stol. Počitek.

Dušan odpelje Pintota in voz domov. Vmes garderoberka Alenka in maskerka Gabi delata. Ekipa odide na Kurešček na kosilo, jaz pa k statistom kontrolirat zadeve. Srečo imamo, da smo ravno tam, kjer smo se namenili posneti nočno sekvenco z rokovnjači, naleteli na našega televizijskega vratarja Viktorja, ki ima naši lokaciji najbližji vikend in nam ga je prijazno odstopil za garderobo in masko. Medtem, ko smo snemali voz, so Mirta in rekviziterji že pripravili lokacijo za rokovnjače. Vendar je ena težava. Rokovnjači so enostavno prelepi. Iz televizijskega fundusa smo dobili same oprane in absolutno čiste obleke ter srajce in ostala oblačila. Zaposlimo Denisa, da jih patinira. Tudi sami statisti rade volje sodelujejo. Končno pade noč. Napaka! »Končno« je pretirana beseda, ker nas je seveda prehitela. Kako nas tudi ne bi, ko gre za televizijsko organizacijo. Toda sekvenca absolutno uspe. Nastopajoči, med katerimi je moč najti kar nekaj televizijskih obrazov, so totalno zadovoljni in se mi po snemanju kar naprej zahvaljujejo, kako da so veseli, da še nikoli niso doživeli tako sproščenega vzdušja na snemanju, da nisem bil nikakršen diktator in podobne »neumnosti«. Meni sicer godi, hkrati pa se zavedam, da bi moral biti precej bolj strog in zatežen. Nasploh, ne le zaradi njih ali le tisti dan. Mehkoba, mehkoba! Računam na profesionalno vest sodelavcev, od katerih pa ima vsak svoj problem, vsak dan posebej, celo vsako uro posebej – danes, ko imamo mobitele. Enemu žena ni dala, pa je že sranje, drugega je pičil komar in je tečen, tretji ima naslednji dan fuš in ve, da bo utrujen ipd., ipd., ipd. Ampak tokrat so se izkazali vsi. Edinole Miran Pipan je malce utrujeno sédel pod reflektor, potem, ko je postavil vso luč. Njemu je bilo verjetno najtežje, saj je v osnovi studijski lučkar.

Končali smo ob polnoči. Vse gostilne so bile že zaprte, tako da niti na pijačo nismo mogli. To ni v redu. Adrenalin se mora nekako sprostiti. Upam, da je ekipa to nadoknadila doma, v spalnici.

Naslednji dan je bil pa hud. Najprej smo dopoldan, na Kureščku, posneli vse prizore z desetimi statisti. Kombi se je vrnil na televizijo in je pripeljal še drugih deset. Statistov. Nato smo posneli njihovo skupno sekvenco. Vmes so pa snemali nas. Iz oddaje »Prvi in drugi«, ki sem jo od njenega začetka in naslednjih 129 oddaj režiral jaz. Po opoldanskem odmoru (ki je seveda zelo pomemben), smo posneli še prizore z drugimi desetimi statisti, natančneje z kolono romarjev in nato, v samem sončnem zahodu, še jahače na obzorju. Tokrat smo pa le šli nekaj spit po končanem snemanju. Zopet cel dan nisem nič jedel, ker bi sicer dol padel, imam pač nizek pritisk in me hrana sredi dneva totalno uspava. Zato si jo lahko privoščim šele za vikend. Ne vem, če sem si jo. Vsekakor pa smo posneli, kar smo si zadali.

Neva:
Snemanje na Kureščku je bilo hkrati najlepše in najtežje. Vsa ta masa ljudi, maskiranje, kostumiranje, transport… Na kratko: počutila sem se kot podmornica, ki jo naenkrat torpedira sto drugih. Skušala sem pomagati, oblačiti statiste (da se ne bi kdo pritoževal, da imamo samo enega garderoberja), nositi rekvizite (da ne bi kdo rekel, zakaj nimamo več rekviziterjev), pomirjati nervozo sodelujočih…. Predvsem pa razbremeniti Boštjana, da bi se lahko na prizorišču res ukvarjal le z režijo in ne z drugimi banalnostmi…. Skušala sem biti nekakšna tampon zona med njim in ostalimi. Organizatorja oziroma vodje snemanja, ki bi ga res nujno rabili, na prizorišču ni bilo, ker se je spet nekaj zapletlo v Ljubljani.

In kaj se je zgodilo?! Ko sem hotela na najboljši možni način zadovoljiti potrebe režiserja (predvsem, da ga pustimo na miru, ko snema prizor) in ostalih članov ekipe (maskerka, rekviziter, garderoberka…), sem bila v določenem trenutku nahruljena jaz!!! S strani Boštjana, ki je jasno in glasno povedal, da ne misli odgovarjati na vprašanja, na katera je že odgovoril in naj bi vsak vedel, kaj dela!!!! To je bila pa kaplja čez rob!!! Res sem se vprašala (čeprav sem Boštjana razumela, da je moral narediti red in mir), kaj mi je tega treba. Oblile so me solze in v tistem trenutku sem res prisegla, da bom na naslednja snemanja hodila zgolj kot GOSPA scenaristka. In odgovarjala vsakomur, če ga bo zanimalo kaj glede vsebine in čisto nič več! Pa čeprav sem vedno rada poprijela za vsako delo, če je bilo treba pomagati. Toda pomagati je eno, delati namesto drugega in biti še nahruljen, pa drugo. Pa še to: v tistem trenutku pride še novinarka iz oddaje »Prvi in drugi« in me prosi za izjavo!!! In to takoj, ker se jim mudi nazaj v Ljubljano! Jaz pa objokana dam sončna očala na oči in kot da se ni nič zgodilo govorim o svojem scenariju. Kaj sem povedala, še danes nimam pojma. Pravijo, da je bilo na koncu kar smiselno!!!

Boštjan:
Prvo, najhujšo (tako smo mislili), rundo snemanja smo opravili. Sledil je en teden kontemplacije. Jaz sem medtem naredil še eno stvar »za denar«. Uredili smo svoje vrste. Določili strategijo za naprej. Se pripravili. Si ogledali material. Aha – tu je pa nastal manjši problem. Ubaldu sem sicer dosti zaupal, saj ima veliko izkušenj, vendar sem bil mestoma vseeno kar razočaran nad posnetim. Načeloma namreč ne uporabljam posnetkov, ki so »streseni«, ki nimajo lepega začetka in konca v zasukih ipd. In večina materiala je bila, kar se tega tiče, pogojno uporabna. Težko je človeku s takim stažem, kot ga ima Ubald gledati pod prste, vendar očitno to moraš, če hočeš držati vse niti v svojih rokah.

Sledil je teden, ko smo spet snemali »neme« posnetke. Šli smo v Prekmurje posneti brod na Muri – Ižakovci. En cel dan. No ja, po poti smo posneli še kaj drugega. Potem je sledila Primorska. Šli smo iz Ljubljane skozi Logatec in proti Hrušici, kjer smo posneli rimsko utrdbo in limes Ad Pirum. Spustili smo se v Vipavo, posneli njene mostove in na poti proti Kanalu odšli na »slow food«. Nekateri v ekipi imajo namreč raje hrano, kot delo. In nadaljevali po Soči vse tja gor do Kluž. Potem obrnemo in s povzpnemo na Vršič in čez Gorenjsko vrnemo v Ljubljano. Mislim, da je bil to celo edini dan, ko smo šli pol ure čez osnovno časovnico 12-ih ur na dan. Najlepše pa je po vsej verjetnosti bilo ekipi, ko smo snemali v Kanalu, ker so se lahko malce namočili. Zrak je imel tega dne (in tedna) ca. 36 stopinj Celzija, v kombiju pa smo se hladili s klimo. Smo se morali, čeprav smo kar vedeli, kaj nas čaka. Prehlad. Vendar smo zdržali.

Neva:
Vročina, vročina, vročina. In na drugi strani klima v kombiju, ki nas je prezebla do kosti. Brez nje bi pa itak umrli! Rezultat: tako hud bronhitis, da mi je zdravnica predpisala takojšenj počitek in zdravljenje. Toda – kako boš šel na bolniško sredi snemanja??? Le kako si to predstavlja? In sem krehajoče nadaljevala. Bojim se, da bom na svoja stara leta pravi invalid, saj če preštejem vse »pokonci prestane« bolezni, se mi ne piše dobro!!!!!

Boštjan:
Ta teden smo posneli še nekaj nemih posnetkov in prizor z nosilnico v Piranu ter Hrastovljah. Slednje je posnel asistent Aleksandar Djurišić. In to, moram reči, zelo dobro. Ubald Trnkoczy mu je pač zaupal. Je že vedel komu.

Tako nekako smo zaključili tritedensko snemanje. Ostale so nam le še malenkosti. Recimo volovska vprega, ki smo jo iskali po vsej Sloveniji in jo dobili šele v hrvaški Istri, in je zato tudi nismo posneli. Potem so tu tudi letalski posnetki, natančneje helikopterski, igrani posnetki tovornika na Jezreskem, pa še posnetki muzejskega parnega vlaka, ki jih je zopet posnel Saško Djurišič. Slava mu, saj je posnel začetni in tudi predzadnji kader filma.

OK sedaj smo prišli do konca snemanja. Počitek. Za naju z Nevo morda. Pa niti ne – zaradi drugih projektov. Ekipa pa je šla takoj naslednji dan na nov projekt. Ja, tako je to na televiziji. Priznanja nobenega. Tehničarji enostavno niso »umetniki«, oni so samo kvadrati v planu, ki jih je treba pobarvati. In če so pobarvani, potem je v redu, potem televizija, kao, dela »u redu«. Drek pa u redu. Tone dreka. Ravno zaradi takih nebuloznosti, kot je nov sistem planiranja, kjer je ljudem, ki niti kamere morda še niso videli, pomembno le to, da so kvadratki »poštrihani«.

In ravno to se nam je zgodilo. Naročimo termine montaže in si zaželimo montažerja. Človeka s katerim najlažje in najkvalitetnejše delam. Gorana Babiča. Nič od tega. Termine nam ne dajo. Uredništvo se nekako znajde in dobimo nadomestne termine (pozor: snemanje smo končali junija, sedaj se pa pogovarjamo o novembru) nekih drugih dokumentarcev v Izobraževalnem programu. Z Nevo jih pač sprejmeva, ker druge možnosti nimava. Prvi dan montaže, v ponedeljek, me zbudi telefon. Kliče tajnica uredništva, ki jo zanima kje sem. Odgovorim, da doma v postelji. Kako, je začudena, čaka te montažer. Nič mi ni jasno, ker smo planirani šele popoldan. Očitno je v zadnjem trenutku prišlo do spremembe. Grem na televizijo in preverimo termine. Nekdo je spremenil ponedeljek, torek in sredo iz popoldanskih v dopoldanske termine, čeprav so bili v osnovi na planu popoldanski. Znorim. Z Almo Lapajne sva še v petek popoldan gledala plan in videla, da imamo popoldanske termine, čez vikend pa je nekdo plan zamenjal. In sedaj smo krivi mi. Suvereno odpovem montažo, ker se z menoj pač nihče ne bo na ta način žogal. Lahko se z Mojco. V torek pa so me, ob vsem denarju, ki so ga dali za novi program planiranja, planirali istočasno v studijsko režijo in v montažo. Ne vem, kdo je tukaj nor. Ali pa brezveznjak, ki ne obvlada svojega posla. Tudi to montažo sem suvereno odklonil. Ironija vsega pa je to, da je v ponedeljek popoldan montiral moj sodelavec Sašo Paukovič iz Verskega programa, ki si je na vso moč želel dopoldanske montaže, pa je ni dobil. Madonca, če to nekdo ne dela zanalašč ali pa res nima osnovnega pojma in mu je služba le to, da pobarva kvadratke. Žal je danes na nacionalni televiziji situacija taka, da so pomembne le še številke. Ampak tiste, ki ustrezajo vodstvu, ne pa tudi tiste, ki označujejo kvaliteto opravljenega dela.

Neva:
Sem človek, ki rad neko delo začne in opravi do konca. In če naj bi bilo moje delo kreativno, bi si želela le to, da ga opravim v nekem »normalnem« redu. Da ne bi od trenutka, ko končamo snemanje, do naslednje faze - montaže, minilo skoraj pol leta. Ker človek enostavno pozabi. Pozabi na toliko malenkosti, občutkov, vtisov, idej, ki so še tako sveži po končanem snemanju. In ki jih hočeš v montaži uporabiti, izkoristiti, nadgraditi…. In potem ne dobimo rezerviranih terminov montaže. Dobimo pa montažne termine za drugi dokumentarec, ki smo ga posneli po »Življenje je cesta« in ki bo šel v program šele prihodnje leto aprila. Halooo?!!! A se kdo heca??? Kje je pa logika???? V nebo vpijoča predrznost, če bi to vprašanje postavila ljudem, ki planirajo naše delo! Pa se tu logika še ne konča. Po planu naj bi imeli zadnji dan montaže 1.12., ko pa naj bi bila že projekcija v Kinoteki. Za nepoučene morda podatek: po montaži sledi še zvokovna obdelava filma, za katero pa ne vem, kdaj so jo mislili brihtneži iz planske službe predvideti? Morda bi šlo pa v program tudi brez tega? Ne vem. To ni v moji pristojnosti. Le z nelogičnimi stvarmi se nimam več energije ukvarjati. In zato sva z Boštjanom delala kot murčija (kot pravi Mišo Čadež), kadar so že rekli. V terminih, ki smo jih kasneje zgolj s pomočjo in podporo urednice nekako pridobili. Kot da bi jih rabili zase, ne pa za dober TV program.

Boštjan:
Nekako rešimo problem in začnemo montirati v sredo. Montiramo v četrtek. V petek. Pa naslednji ponedeljek. Ter sredo (sposojeni termin od Verskega programa) in četrtek (dodatni termin). V tretjem tednu montiramo od ponedeljka do srede, ko končamo. Jani Batič, montažer, ne ve, kje ima glavo. Z Nevo sva ga uničila, vendar je kar ponosen na to, kar je naredil.

Neva:
Z Boštjanom dolgujeva Janiju tudi opravičilo, saj sva ga z norim tempom zadnja dva tedna celo »življenjsko« ogrožala – oba sva namreč hudo zbolela in vročična vsak dan v montaži kašljala, smrkala in širila bakterije ali viruse, karkoli je že bilo!!! Toda fant se je dobro držal!!!

Boštjan:
Takoj nato Mojca Škodlar, tajnica, presnemava kasete za Blaža Šivica, glasbenega opremljevalca. V petek je Blaž pripravljen in začneva zlagati tonsko opremo, šume, efekte ipd. v računalnik. Z delom nadaljujeva v soboto dopoldan. Ob dveh smo že dogovorjeni z Goranom Babičem, da nam naredi končno kontrolo slike. Barvno in kompresijsko, ker smo do sedaj montirali sliko tako, kot smo jo včasih gledali na TV v westernih. Raztegnjeno po višini. Poleg tega zlepimo še integralno verzijo. Končamo ob osmih zvečer. V nedeljo dopoldan smo že zmenjeni z Ivanom Lotričem, ki nam bere tekst in Dragom Kočišem, ki je mojster zvokovne obdelave. Je mojster, vendar ne v tako kratkem času. Do devetih zvečer v nedeljo končamo miksanje zvoka za prvi in drugi del (TV predvajanje) in integralno verzijo (Kinoteka in VHS kasete). V ponedeljek vse to presnamemo na kasete, jih damo Mojci, ki jih presname z IMX formata na analognega in že letimo v Kinoteko. Premiera.

Neva:
Premiere so res lepa stvar. Lanskoletna projekcija »Gladiusa« je že bila taka. Pa čeprav nam tudi lani ni šlo brez težav. Toda – vedno te žene naprej. Prav ti občutki: zadoščenje, veselje ob čestitkah in kritikah, smeh ob spominjanju na razne anekdote s snemanja, ko pozabiš na slabe stvari in se spomniš tistih najbolj žlahtnih. Ljudje, ki so ti pomagali narediti nekaj dobrega. Ko si rečeš: uuuaaaaau, kljub vsemu je to najlepše delo na svetu! Kakorkoli. Toda letos sem si svoj dokumentarec ogledala kot nekakšna naključna obiskovalka. Ali pa še huje: sploh nisem vedela, kaj gledam. Videla sem predvsem napake. Sicer prepoznala svoje besede in stavke, vse te ljudi, ki so prišli na premiero pogledati tudi sebe in svoje delo, toda…. Preveč kritična? Ne. Le preveč utrujena. Pa še danes ne vem, zakaj moram biti tako utrujena.. Zaradi nekaterih, ki mislijo, da poznajo in znajo načrtovati naše delo.

In to me jezi. Da sem bila oropana tega lepega trenutka. Ki bi lahko bil tako moj. Najin. Naš.

Boštjan:
Meni je nerodno, ko me ljudje sprašujejo, če smo sploh bili v sinhro studiu. Spijem pivo. In še eno.

Televizija je mačeha!

Neva:
Ampak v nekaterih pravljicah se hudobne mačehe le spremenijo v dobre. Ne verjameš? No, pa ti bom eno povedala…. »Nekoč je živela mačeha, ki ni hotela videti, kako pridni, delavni in sposobni so njeni pastorki. Z njimi je res grdo ravnala. Toda pastorki so sklenili, da ne bodo obupali in so ji s časoma le dokazali, da so vredni njene ljubezni in pozornosti…. In čas je tekel in tekel…. in tik preden so že vsi skoraj obupali, da bodo prepričali svojo mačeho, jih je le-ta na smrtni postelji objela in s solzami v očeh nežno zašepetala…. «Saj sem vedno vedela, da ste zlati otroci, toda kaj bi se zgodilo z vami ali pa z mano, če bi vam to tedaj priznala…« In umrla je srečna. Prepričana, da je dobro ravnala.

Boštjan:
Eko. Cela jeba je tole!!! Pa tud mal žura. OK?!

Boštjan Mašera in Neva Kodelja