1. Fino je …

»Kot bi me udarila strela, samo da noro fino« je besedna zveza, ki jo ponavadi uporabim, ko se na sveže, brezglavo in brezpogojno zaljubim! In tako me je udarilo takoj po novoletnih praznikih, ko me je poklicala urednica Eme 2005 Mojca Mavec in me povabila k sodelovanju. Vedela sem, da je Mojčina zamisel o ponovni združitvi dveh Saš odlična in da jo bodo mediji pograbili. Odlična reklama za Emo torej in zame, kar zadeva morebitno vrnitev v elektronske medije. Da bodo novinarji voditeljski par tako zagrabili, si pa res nisem mislila! Še več, nisem pričakovala, da bo zanimalo, denimo, Delo in Primorske novice!. In da bo večina novinarjev iskreno veselih najine »vrnitve«. In je fino! Res! Za zdaj! Kaj bo v ponedeljek, pa najraje ne bi nikoli izvedela … Čeprav je najpomembneje, da bom s sabo in z oddajo zadovoljna jaz, se bojim. Predvsem se bojim tistih, ki že po »defoltu« ne skritizirajo, ampak popljuvajo. To vedno boli in ne verjamem nikomur, ki pravi, da ga ne boli, ali pa, da se je na to treba navaditi. Kako že?!





















V glavnem, v trebuhu imam metuljčke in z vsako uro jih je več. Trema, strah, spet pred kamere? Ma, ja vse to …, pa kako bom videti, televizija ti seveda da tistih groznih sedem dodatnih kilogramov, kakšna bo luč, pazi na desni profil … ali pa je morda levi, tisti, ki ga ne nastavljam z veseljem pred kamere ... Z metuljčki se meša adrenalin, in zdi se mi kot, da sem na spidu … evforična, manična, depresivna, histerična. Vsi ti občutki in stanja duha se izmenjujejo s takšno naglico, da ne dojemam. Je pa fino! Rock'n'roll! Čisti, pravi, z občutkom, hard, zelo hard! Glede na to, kaj vse si predstavljam pod rock'n'rollom, se mi kar naprej smeji, razen seveda ko padem v nerazložljivo depro in jokam. Ampak to bo najbrž luna, ki jo zadnja leta izjemno vestno krivim za svoja počutja.

Ok, naj se vrnem k temu, kako fino je! Studio, televizijske pisarne, ljudje (nekateri), obrazi, ki jih nisem videla sedem, deset let, pa se zdi, kot da je minilo le nekaj mesecev, občutek povezanosti, skoraj intime, ko gre za skupno delo pri projektu, kjer je vse odvisno od vseh nas. Nihče ni bolj ali manj pomemben in vsi smo nepogrešljivi! Med pripravami hodim po hiši (televizijski seveda) s plastenko vode, da ne bi dehidrirala, ker popijem toliko skodelic kave, pijem C-vitamin, ker ga cigareta tako zelo veliko porabi in ne smem zboleti … skratka kompenziram.

Čakam na vajo. Oblečena, naličena, živčna …, a se neprestano smejim?! Tega si ne bom znala nikoli razložiti, je pa fino! Ko bi vi vedeli, kako zelo je fino … Vse to, vse našteto … in zvečer spet ne bom mogla zaspati. Preveč utrujena, preveč vznemirjena, preveč na spidu, a si ne želim »protistrupa«, kdo bi vedel zakaj.

2. Generalka …

Zaspala sem. Spet. »Kako lahko zaspiš, če se nekaj začne popoldne?!« se čudi mami, ki ji po skoraj 39 letih še vedno nisem jasna. Včasih že mislim, da razume, da končno razume, pa se zmotim, spet.

Na generalki pač ne morem biti taka, kot da sem naravnost iz postelje! Hvala komur koli že, da je tukaj Gabi! Zlata Gabi, mojstrica maske in vsega, kar sodi k obrazu in lasem. In k duši! Kot psihoterapevtka je. Mila, nežna, pomirjujoča kot balzam za dušo in tiste metuljčke v trebuhu. Zlata! Preganja me strah, da ga ne bi kje (preveč) polomila, šla čez rob … S tem da mi ni čisto jasno, kje je, rob namreč, meja. Tam, kjer si jo bom sama postavila, trenutku primerno? Pišuka! Zakaj vedno zinem natanko tisto, kar mislim, čutim, če me pa potem ponavadi zato nekaj od nekod udari? Taka si, mi rečejo moje Mirjam, Iva, Tjaša in prav je tako! Res? Res! Že zato, ker verjamem, da je najpomembneje, da si sama ničesar ne očitam. Če delam s čustvi, si ne očitam in mi nikdar ni žal. Kadar delam z glavo, je stvar popolnoma drugačna. Ampak zdaj moram delati tudi, in predvsem z glavo! Kako že?

Ves čar takšne oddaje je v tem, da »te potegne«. Potegne razpoloženje, ljudje, glasba, tisti metuljčki od prej, čustva, čustva, čustva …In kako naj potem vključim glavo? Enostavno. Tisti trenutek, ko stopim pred kamere! Neverjetno, ampak zgodi se kot nekaj samoumevnega, glava se enostavno »sama vključi«, ker ve kdaj in kako. In potem je kombinacija tista prava! Vsaj zame. Kar je najpomembneje. Spet zame, kar ni ravno prav, kadar delaš oddajo za toliko različnih ljudi. Ok. Dovolj filozofiranja, ker se še ni izkazalo za prav koristno v takih primerih.

Generalka je kot oddaja. Vse mora biti tako, kot bo v živo. In vse mora biti perfektno. Naj bi bilo. Pa bo? Ne bi vedela in je prav, da ne vem. In tudi če ne bo čisto perfektno, bo super! Morda celo bolje, saj čisto izpiljene in zloščene reči niso vedno tudi najboljše. V glavnem, komaj čakam, zdaj pa res, ker ne zdržim več, ker je adrenalina preveč!
Glasba je super, sodelavci in glasbeniki prav tako in vse bo ok, če ne še boljše!? Najpomembneje je, da bo dober, pravi, hard, zelo hard, za začutit rock'n'roll!!!

Saša Gerdej

Se nadaljuje