26. november 2004
Še dva dni do začetka letošnjega jubilejnega festivala
Sprašujem se, kako sem zdržal skoraj vsa ta leta, od selitev iz Galerije Škuc prek Cankarjevega doma do Kinoteke in letos celo Kinodvora, če širitve v Celje sploh ne omenjam. Pa tudi od poslovanja prek navadnih pisem, kasneje teleksa (se sploh še kdo spomni te tehnike prenosa sporočil), do faksa in sedaj elektronske pošte. Koliko filmov v vseh teh letih! In to v mali Sloveniji, ki ima najstarejši tovrstni festival v Evropi. Mediji bi morali pokati od najav – ja, če bi bili v normalni evropski državi.
Cel dan se vozim z vlakom z Dunaja. Vmes klici, da je prispel še kak film, naročila akreditacij. Po glavi mi skačejo odseki tega kratkega skoka na Dunaj, kjer sem včeraj na univerzi študentom slovenščine razlagal, kako je mogoče, da imamo pri nas tako star in zavidanja vreden kakovosten filmski festival; pa tudi tako bogato zbirko knjig z gejevsko in lezbično tematiko: v prihodnjem letu bo v Lambdi izšel že petdeseti naslov.
Tudi na knjižnem področju smo bolj na vrhu v Evropi. Samo knjigarne nimamo, kakršna je, recimo, dunajska Lowenherz. V njej sem zvečer bral iz svojega romana Angeli, točneje, predvsem Erwin Kostler, sicer osrednji prevajalec Cankarja v nemščino, je bral odlomke iz nemškega prevoda, delo Andreja Lebna, ki je pod naslovom Schattenengel izšlo pri dunajski Passagen Verlag. Okoli dvajset poslušalcev, ki kar niso nehali spraševati, tako da se je večer zavlekel v dobri dve uri. Nato sproščen pogovor s študenti in prevajalci, ki so kar naprej skakali iz slovenščine v nemščino.
Na vlaku vnašam komentarje v nekakšen priročnik za mlade, o ljubezni, spolnosti in partnerstvu. Sestavljavke, zdravnice, so me zaprosile, naj predlagam, kako bi mladim predstavili tudi ljubezen do istega spola. Kako jo pravzaprav vključiti, da je ne bo ne premalo ne preveč, da bo povsem enakovredno vpeta v sliko spolnosti.
Po prihodu v Ljubljano pregled elektronskih sporočil, če se ni kaj zataknilo s festivalom. Potem že hitim na postajo, da pričakam švedskega prijatelja slavista Morgana, ki se je povsem sam naučil še slovenščino in sedaj že prevaja slovensko literaturo. Prav letos je spremljal Borisa Pahorja, ko so ga povabili na knjižni sejem v Göteborg. Prihaja prav zaradi filmov in bo ostal cel čas festivala. V veselje mi je, da imamo tokrat na sporedu tudi en švedski film. Gotovo pa bo brskal tudi po sodobni slovenski literaturi, ki ima komaj kakšen prevod v švedščino.
Potem skok na Metelkovo, kajti lezbični klub Monokel ima predstavitev nove notranje podobe, svežih barv in podob po stenah. Pa tudi skok v prostore, kjer se človek počuti doma, tudi po dvajsetih letih ...
Brane Mozetič
28. november 2004
Bilo je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem na lastni koži izkusila, da ima film tisto, čemur se reče močan učinek. Ko sem nekega lepega večera sedela na tleh v kuhinji in v družinskem krogu gledala televizijo. Tedaj se je zgodilo. V filmu na televiziji se je prižgala žarnica, ki je visela na stropu, in osvetlila okostnjaka v ženskih oblačilih. Neka roka v filmu je mahnila po viseči žarnici, ki je tako divje zanihala sem in tja, da je nekajkrat pogledala iz ekrana našega televizorja v kuhinjo. Takoj sem vstala in panično pobegnila v pomivalno korito. Šele takrat, ko sem sedela na varni višini v pomivalnem koritu, sem si upala film ogledati do konca.
Zelo dolgo nisem vedela, kateri je bil film, ki me je tako iztiril. Dokler nisem sredi sedemdesetih ugotovila, da je bil to Hitchcockov Psiho. Prav tedaj naj bi ga spet prikazali na televiziji. Vendar je napovedovalka nekaj minut pred osmo zvečer sporočila odločitev, da filma ne bodo prikazovali, ker bi lahko neprijetno vznemiril gledalce pred malimi ekrani.
In z mojim skokom v pomivalno korito tokrat ni bilo nič. Bila sem razočarana in opeharjena – najslabše filmsko doživetje je namreč tisto, ko filma ne vidiš, ga ne moreš videti.
Še naprej pa iščem in gledam filme, ki vznemirjajo gledalce in seveda gledalke. Gotovo so me vznemirili in zapeljali videofilmi z gejevsko in lezbično tematiko, prikazani na Magnusovih festivalih v zdaj že legendarnih osemdesetih. Takrat so bili prikazovani še z zelo skromno tehniko, ki bi jo lahko opisali kot videorekorder plus televizor. Pa vseeno – učinki so bili močni in niso izostali.
Tudi zato vztrajamo pri Festivalu lezbičnega in gejevskega filma – ker verjamemo, da je treba zaščititi filme, ki nas premaknejo, šokirajo. In film gotovo najbolje zaščitiš tako, da ga pokažeš. To počnemo že dvajset let tudi z našim festivalom.
Dvajset let drugačnih in močnih filmskih učinkov ni malo. To je zelo veliko.
Vam pa želim čim več skokov v pomivalna korita tudi na letošnjem festivalu in -
odpiram 20. Festival lezbičnega in gejevskega filma Društva ŠKUC. Tokrat v Ljubljani in v Celju.
Tudi letošnji festival poteka, kot že vsa pretekla leta, v organizaciji Društva ŠKUC.
Festival so omogočili:
Filmski sklad Republike Slovenije
Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Urad za mladino Republike Slovenije
British Council
Švedska ambasada
Francoski inštitut
Italijanski inštitut za kulturo
Goethejev inštitut Ljubljana
Klub Tiffany
Klub Monokel
Slovenska kinoteka
Kinodvor
Mestni kino Metropol Celje
Dokumentarec osemdesetih z naslovom Staro in novo, ki sta ustvarila Neven Korda in Zamira Alajbegović, je – kot je pred filmom povedal Neven Korda – skupek starih posnetkov, film je pa nov (iz leta 1997).
Sama sem ob ogledu spet podoživela svoja začetna študentska leta v Ljubljani, saj so bili med obiskovalci/-kami FV-ja mnogi iz moje tedanje klape. Nekateri s(m)o še danes na Metelkovi in v Škucu. Drugi v drugih državah, službah, nekateri izginuli, nekateri že preminili. Ne vem, kaj bi si s tem dokumentarcem pojasnila t. i. mlajša generacija, ki pozna osemdeseta samo kot famo. Toda tako je bilo: narastišče alternativnih gibanj, hrupne glasbe in uporniško-poetičnih besedil, tudi seksizma, hkrati pa zametek mirovništva, današnjih ženskih skupin, homoseksualnega gibanja, feminizma. Iz tega konglomerata se kratko malo ne da izluščiti »gejevske in lezbične kulture«, kakršno poznamo v današnjem smislu. Bila pa je ves čas tam, kot je nekoč izjavil sociolog in teoretik Tomaž Mastnak – da se izreka kot gej, ker je to politično stališče.
In potem še celovečerec Stanka Josta, Dečki iz leta 1976. Še bolj retro. V socializem. Ko so bile pomaranče še edini sadež.
Suzana Tratnik
30. november 2004
Zgodnja jutranja budilka me je vrgla iz postelje in v misli se mi je zažrl stavek: »Napisati moraš dnevnik!« Torej, po najhitrejši možni poti sem se začela prebujati in sem najprej raje spila pol litra limonade, nato še eno močno srednje veliko kavo. Včeraj po festivalu sem namreč dobesedno padla v posteljo, saj sem si po dolgem dnevu, ki je naznanjal začetek novega tedna, ogledala še večerni film o Klausu Nomiju. Film me je presunil in se dotaknil mojega duha, saj ga pred tem nisem videla in ob kratki uvodni najavi nisem pričakovala tako presunljive zgodbe. In to je čar filmskih festivalov!
Med drugimi čari filmskih slik bi posebej vzpostavila intimen stik v kinodvorani, ko je vsa publika na svojih mestih in skoraj v enem dihu požira filmske slike, jim sledi in se nasmiha ob komičnih vstavkih, saj takrat film šele zares zaživi. In včeraj je bilo v Kinodvoru kar živahno, saj so se festivalske projekcije začele s kanadsko fantazijsko pripovedjo Girl King, ki je poleg premišljene domišljijske komponente vsebovala še globok vsebinski poudarek. Med drugim je film odpiral in tehtal vprašanja o družbenem in biološkem spolu, o butch in femme lezbijkah, ter odpiral in skušal podirati družbene stereotipe, ki so prilepljeni na pojem možače in »prave« ženske. Pa smo končno dobili na ogled film, ki je zašel iz ozke žanrske usmerjenosti ter vsebinskega vodila pri snemanju filmov, z gejevsko ali lezbično tematiko, saj ti ponavadi odražajo stanje trpečega človeka iz obrobja v borbi z »mainstreem« družbo, ki postavlja homoseksualce izven okvira normalnega. Torej, končno se je odprlo nekaj drugega, kar se mi je zdelo kot nadgradnja že tako slabe gejevske oz. lezbične filmske produkcije. In tukaj se pojavi večen problem, ki naznanja, da je težko zbrati dobre filme, ki bodo po svoji tematiki spadale na naš festival. O tem ni dvoma, saj je posneti gejevski ali lezbični film ponekod še vedno uganka, saj ni dovolj finančnih sredstev, in tukaj se zaustavi, saj mi sploh ni treba več naštevati, kaj še manjka …
Vsi vemo, da se pri filmih vse vrti okrog denarja. Četudi imamo jubilejni 20. festival gejevskega in lezbičnega filma po vrsti, še vedno nimamo dovolj sredstev za obletnici primeren program, v kvantitativnem smislu, seveda! Misel me ponese na dunajski tovrstni festival, ki je lani praznoval deseto obletnico in bi ga za primerjavo lahko uvrstila nekam med naš Liffe in Festival gejevskega in lezbičnega filma. Dogodek je bil veliko večji, saj so bila tudi sredstva za sam festival in obfestivalske dogodke veliko večja.
Gejevska in lezbična subkultura na Dunaju že pronica v »mainstreem« kulturo ter skladno s tem dela na svojem izgledu, stiku z občinstvom ter pridobivanju in ohranjanju publike. V igri je širši družbeni imidž. Pri nas pa se še vedno ukvarjamo s programom ter izvajamo veliko klasifikacijo, saj lovimo meje ozkega »budgeta« in ostajamo subkultura. Na vprašanje, ali je to dobro ali ne, ni enoznačnega odgovora, saj ima vsaka stran svoje prednosti in slabosti. Vsekakor pa bomo skušali deloma odgovoriti na vprašanja, ki se porajajo ob tem, na okrogli mizi, ki se bo zgodila v petek kot spremljevalen dogodek G & L filmskega festivala.
Toda, ne morem mimo Rikkijeve misli o pridobivanju finančnih sredstev za homoseksualno kulturno produkcijo. Rikki Beadle Blaire, ki nas je prejšnji teden obiskal in predaval na British Councilu, je namreč britanski režiser, ki je posnel nadaljevanko Metrosexuality, ki smo jo lahko videli pred tremi leti na festivalu. Nadaljevanke se ne spomnim več v detajlih, toda ostala mi je v spominu zaradi svoje izvirnosti in nizanja zgodbe o življenju gejev s čisto druge perspektive. Če se prav spomnim, ni šlo za tragične zgodbe zafrustrirancev in depresivcev ali drugih stranskih učinkih homoseksualnosti, temveč za normalen življenjski tok že davnega soočenja s svojimi »drugačnimi« spolnimi usmeritvami. Takrat sem še podoživljala pretekle travme zaradi zatiranja same sebe kot lezbijke ter sem bila na začetku soočanja s samo seboj. Pa da ne skrenemo predaleč od Rikkijeve misli, ki sem jo slišala na tiskovni konferenci; o tem , kako velikodušni so filmski skladi pri dodeljevanju sredstev za snemanje »obrobnih« filmov o gejih ali lezbijkah sploh ne bi rada izgubljala besed, nekaj drugega sem hotela izpostaviti, in sicer, kako prepričati ljudi, da finančno podprejo tvoj projekt. Rikki pravi, da je potrebno biti nekoliko zvit in na stvar pogledati še z druge plati, torej z vidika tistega, ki podeljuje denar. Če poenostavimo; gre za prodam-kupim odnos, pri tem mora prodajalec afektirati kupčeva čustva, da ga pritegne k zanimanju za prodajni izdelek. To pa zahteva že nekoliko psihološkega pristopa, saj je treba prepričati ljudi, da snemaš film o njih in s tem pridobiš večje možnosti, da te podprejo. In kako je Rikki prepričal Angleže, da snema film o njih? Za glavni lik je določil heteroseksualca in ga postavil v družbo samih gejev in lezbijk. In dobil je potreben denar! Ulovil je dve muhi na en mah; zadovoljen je bil hetero svet, zadovoljni smo bili mi. Spet se mi ne zdi prepotrebno, da bi poudarjala neke stvari, med drugim tudi pomembnost raznovrstnih filmskih slik o življenju gejev in lezbijk ter o potrebi vsakega družbenega človeka, da v nekem obdobju svojega življenja nujno potrebuje neki vzorec ali osebo, s katero se poistoveti.
Identifikacija gejev in lezbijk je na žalost še zmeraj omejena na tisti filmski teden v decembru, ki ga vsi željno pričakujemo, nekateri že celih dvajset let. In vsi vemo, kako prijetno se je povezniti v sedeže in v soju teme slediti prizorom, ki se v svoji osnovi tako ali drugače dotikajo naših življenj.
Posebej pa bi poudarila svoje notranje zadovoljstvo, ko sem včeraj dvigovala karte za filme in sem na blagajni Kinodvora srečala našo znano in kinoteki zvesto prodajalko vstopnic, ki bi jo lahko označila kar za ikono tega festivala in seveda vseh kinotečnih projekcij, ki jih že nekako nostalgično pričakujemo. Ne morem mimo tega, da ne bi izpostavila tudi nekih znanstev in intimnih zbližanj, ki so se v letih, ko se odvija ta festival, dogajala in zgodila v kinodvoranah, po katerih se je festival odvijal.
Najbolj pa mi je ostal v spominu moj prvi stik s festivalom, in to je bilo v prostorih Slovenske kinoteke, »davnega« leta 2000, ko sem doživljala največje preobrate v svojem življenju in se za vedno poslovila od zatiranja in sramovanja zaradi svoje lastne identitete. Vredno je tudi omeniti, da mi je ravno film odprl oči in igral ključno vlogo v mojem prebujanju in samozavedanju ter je bil zadnji kamenček, preden se je sprožil cel plaz osebnih izpovedi in spoznanja, da so moja čustva prekleto podobna lezbijki iz filmskega platna.
Identifikacija je potekla! Naj živi film!
Vesna Vravnik
1. december 2004
Svoboda, enakost … film?
Prvi december v Parizu. »A ni noro!?« kot je pred leti dejala Urša ob alarmu na podzemni. »Pariz, pa še bomba!« Že tako bleščeče mesto je namreč dodatno preplavljeno z mešanico novoletnih okrasov in velikanskih rdečih pentelj, kar ob statističnem dejstvu o njegovi umeščenosti na sam evropski vrh po številu okuženih z virusom HIV deluje precej melanholično. Mešani občutki tudi sicer zaznamujejo moje zadnje tukajšnje dneve, po eni strani se veselim vrnitve v Ljubljano (prvič po trinajstih letih sem jo zapustil za tako dolgo, trimesečno obdobje), po drugi že zdaj vem, da bom noro pogrešal Pariz.
Letos sem se tako izognil manj prijetnemu festivalskemu delu – komunikaciji z distributerji in lovljenju filmov. Pri kontaktiranju z distributerji namreč velikokrat ne pomagajo »tekovine« informacijske revolucije, medtem ko je transport po 1. maju postal nekoliko lažji in je vsega hudega vajen Brane tako že par dni pred začetkom festivala presenečeno ugotovil, da so skoraj vsi filmi že prispeli. Žal je ta privilegij, ko sem po zaključku selektorske wish liste lahko samo od daleč sledil nadaljnjemu delu, imel za posledico odsotnost s slovesnosti ob odprtju, je pa zato prvi dan ljubljanskega festivala bil hkrati zadnji dan pariškega festivala, ki se je letos zgodil desetič in sem ga, z mislimi na ljubljansko hektiko pred dvakrat višjim jubilejem, kolikor se je dalo, intenzivno konzumiral.
V primerjavi se je že spet izkazalo, da visok proračun in hladna profesionalnost sicer ponujata udobje, nista pa avtomatično zagotovilo kakovosti in seveda ne moreta nadomestiti subkulturne pristnosti in neprecenljive zgodovinske perspektive, v kateri se kaže naš skromen, a postaven dvajsetletnik. Prizadevanje francoske države, da s podporo nacionalni kinematografiji vsaj blaži učinke kapitalizma na področju gibljivih slik, se kaže tudi na tukajšnji produkciji gejevskih in lezbičnih filmov, tako da domača produkcija zaseda skoraj polovico letošnjega programa. Nekaj boljših francoskih filmov zadnjih let tudi letos prikazujemo v Ljubljani, medtem ko že tretje leto tako rekoč čudežno uspevamo vsaj dneve ob odprtju posvečati domači produkciji. Ja, obuditev filma Dečki Stanka Josta po osemindvajsetih letih je res pravi čudež!
In ne samo to. Tukaj, kjer stvari še vedno poimenujejo s svojim imenom, je pred kratkim začela oddajati Pink tv, gejevska in lezbična televizija. Intenzivna oglaševalska kampanja zanjo poteka pod geslom Liberté, Égalité, Tele, kar je skoraj neverjetno naturalistična ilustracija stališč Nataše Velikonje o poblagovljenju koncepta revolucije in velikanskem problemu neprepoznavanja in praznega označevanja revolucionarnosti, ki je pri nas ob odkriti homofobiji nekaterih novoizvoljenih predstavnikov oblasti postal urgenten.
Kljub vsemu spoštovanju teoretičnih revolucionarnih potencialov medija se iz tega hibridnega mesta (pisnega dnevnika na televizijskem internetnem portalu) sprašujem, ali lahko film nadomesti bratstvo tudi iz naše nekdanje znamenite sintagme. Ker sem bil privilegiran, da lahko živim v državi, »kjer se lahko ukvarjam z minutami dobrega filma, ne z usodo Naroda...«, sem si na dan slovenskih volitev ogledal kar dva filma, legendarno Casablanco in Kusturičev Življenje je čudež. Oba se ukvarjata z ljubezenskimi razmerji v politično neugodnih časih in upam, da se tematika ne bo izkazala za simptomatično ali celo preroško.
Igor Španjol
2. december 2004
Včerajšnji filmski večer je bil gotovo eden boljših. Ob 18.10 ponovitev slovenskih Dečkov Stanka Josta, ob 20.10 pa projekcija francoskega filma Wild Side (2003) režiserja Sebastiena Lifshitza, ki je na letošnjem Berlinalu dobil nagrado teddy za najboljši celovečerni film. Teddy je nagrada, ki se že vrsto let podeljuje najboljšim celovečercem, dokumentarcem in kratkim filmom z gejevsko, lezbično, biseksualno ali transspolno tematiko - GLBT. Področje seksualnih in spolnih identitet in identifikacij se je v zadnjem desetletju zelo razširilo. To je še kako življenjska tema krasnega filma Wild Side. Sama sem ga videla že prej v predogledu na VHS-kaseti in me je zelo zanimalo, kakšen vtis bo naredil na ljudi.
Prijateljica Zala, ki je sedela zraven mene, mi je takoj povedala, da si bo ogledala še ponovitev, ki bo v soboto, 4. 12., ob 18.10. Nataša V. je rekla, da si je zaslužil nagrado teddy. Za kaj gre? Dvaintridesetletna transseksualka Stephanie se vrne k svoji umirajoči materi na vas, za njo prideta njena ljubimca Mihail in Jamel. Zgodba zveni "neverjetno", a vsi liki so tako živi, tako dobro postavljeni vsak v svojo zgodbo, da nas trojka na koncu prav nič ne preseneča. Še nekaj je mnoge navdušilo pri tem filmu: kljub nekaterim eksplicitno seksualnim prizorom, ki ne "štedijo" gledalca/-ke, denimo vsakovrstne prodaje seksualnih storitev, film niti enkrat ne zaide v neokusnost. Po mojem gotovo ali pa predvsem zato, ker že v izhodišču ne tabuizira telesnosti niti telesa ne razrezuje na dele, ki se smejo razkazovati, in na tiste, ki so anatemizirani. Kaj naj še rečem? Še več takih filmov. Pa bosta, tako kot včeraj, v kino še prišli tudi transzvezdi Salome in Emperatrizz od Sester.
Posebno sem uživala ob ogledu lezbičnega kultnega filma Dekleta v uniformi (1931) režiserke Leontine Sagan, ki nas je kljub datumski odmaknjenosti prepričal. Sicer pa je tema večna: učenke, noro zaljubljene v svojo učiteljico. Navihanost deklet v uniformi se je nekako prenesla na gledalstvo, med katerim so prevladovale ženske. Pravzaprav ne vem, ali bi bilo mogoče moške našteti na prste ene roke. Ponavadi je na lezbičnem in gejevskem filmskem festivalu tako, da ženske hodijo gledat tudi gejevske filme, ker pač v njih najdejo zgodbo zase, geji pa si v veliko manjšem številu ogledajo lezbične filme, ker v njih očitno ne najdejo ne objekta ne zgodbe zase. Kakor koli že, ogled filma v skupnosti z mnogimi poznanimi lezbijkami je bil posebno doživetje. Tudi zato je pomemben vsakoletni teden gejevskega in lezbičnega filma, da se namreč lahko sredi tedna srečujemo še kje drugje, ne le konec tedna v klubih na Metelkovi ali pa celo - nikjer.
Na polovici smo. Čakajo nas še štirje filmski dnevi.
Suzana Tratnik
3. december 2004
Dan se je začel in nadaljeval v stilu zaprtih vrat. Najprej so bila zaprta vrata Kinodvora, kamor sem prišel iskat kopijo filma, ki bi moral takoj naprej na festival v Amsterdam. Žal je pogosto tako, da tudi distributerji nizkoproračunskih filmov gledajo zlasti na denar in zato tempirajo predvajanja na čim več festivalih, tako da moramo uporabljati najhitrejše in seveda tudi najdražje prevoze. Tudi za kopije skrbijo slabo, saj krožijo vse slabše in manj gledljive. Ko je uslužbenka le prišla na delo, se je moj urnik že podrl. Nato so bila zaprta vrata dvorane v Cankarjevem domu, kjer bi ob desetih moral imeti tiskovno konferenco ob izidu časopisnih kolumen Svetlane Makarovič – ene redkih javnih osebnosti, ki se javno zavzema tudi za pravice istospolno usmerjenih.
Ko so v CD-ju uredili svojo zmešnjavo in le odklenili vrata, je bilo z nami malo novinarjev. Morda teme niso več v modi, prihaja črn čas, tradicionalizem, zaplankanost, konservativizem, vse skupaj zavito v opevanje slovenstva in v obrambo le-tega. Bolje se je godilo francoskemu režiserju Remiju Langu, ki ga poberem na letališču. Priletel je celo par minut prej. Govori mi o svojih projektih, ves evforičen, čeprav se jih loteva tako rekoč brez denarja. Pa vendar je njegov film Pot ljubezni obredel že nešteto festivalov. Igrano-dokumentarni film, ki odstira vprašanja homoseksualnosti med muslimani, si bomo ogledali v soboto. Skupaj ugotavljava, da so arabski liki oziroma igralci trenutno v modi v francoskem filmu, tudi v gejevskem. To smo lahko videli že zadnja leta, pa tudi letos v filmih Wild side in Skoraj nič.
Za las še ujameva okroglo mizo o gejevskem in lezbičnem filmu, ki seveda tudi ni kaj prida obiskana. Vendar mi roji po glavi preveč stvari, da bi lahko sledil pogovoru. Ozračje v Kinodvoru mi nekako jemlje energijo. In morda ne samo meni. Obisk predstav je pravzaprav slabši kot zadnja leta, in zdi se mi, kot da je našo publiko najbolj zmotila sprememba lokacije. Nekako so se navadili na Kinoteko in zlasti geji se tako težko oprimejo česa novega. Pa morda je preddverje preveč osvetljeno, v šali pripominja Nataša. In res se večina gejev raje zadržuje zunaj, pred kinom. Le kdo bi lahko pomislil, da bo ob tako visoki obletnici in večjem medijskem odzivu taka malenkost priškrnila obisk. Ko odložim Remija v Celici (da, našim gostom težko privoščimo drage hotele, a so povsem zadovoljni), mi končno uspe priti na DHL in naprej v Celje, kjer so včeraj že začeli svoj pionirski projekt: nekaj naših filmov se bo namreč odvrtelo tudi v njihovem Metropolu.
Med vožnjo mi pred oči skačejo prizori iz čudovitega filma Proteus, ki smo ga vrteli včeraj zvečer in ob katerem je bila dvorana skoraj polna, prvič doslej. Psevdozgodovinska zgodba o razmerju med dvema kaznjenca v Južni Afriki v začetku 18. stoletja nam že na začetku ubije iluzijo, da se dogaja povsem ločeno od nas. Jarmanovski prijemi vnašanja sedanjosti v zgodovino jo delajo aktualno: pisalni stroj takoj v prvem kadru, cigareta in nato še kup drugih elementov, vse do tranzistorja in tovornjaka, da o panorami današnjega Cape Towna v ozadju niti ne govorim. In seveda citat Nelssona Mandele. Film o zatiranju in ubijanju drugačnih, po rasi ali spolni drugačnosti, tako v kolonizatorski Nizozemski kot v afriški koloniji, je predvsem film o ljubezni, brez patetike in velikih besed, ki premaguje razlike: v spolu, rasi, razredni pripadnosti in celo spolni usmerjenosti.
Po Celju še skok do tiskarja, da se loti še ene knjige v zbirki Lambda. In ob tem kot obliž govorica, da bo letošnjo Jenkovo nagrado prejel moj dolgoletni sodelavec Ciril Bergles. No, Prešernov dan ni bil prav nič prešeren, tudi nominacije za nagrade so to potrdile. Moja pedrska poezija, kot pravi Vesna, se pač ni mogla uvrstiti v ožji izbor, to so bile iluzije. In če cigani letijo v nebo, letimo ob petkih na Metelkovo, kjer so vrata za zdaj še odprta.
Brane Mozetič
6. december 2004
Maratonsko sedenje v rdeči dvorani Kinodvora se je končalo. Zjutraj sem se zbudila nekoliko polomljena, saj sem v kinu skušala zavzeti vse mogoče poze in oblike sedenja, kajti po treh ali štirih urah nepremičnega izpostavljanja gibljivim slikam na platnu, je telo kar pošteno izmučeno. Le nekaj te lahko reši te mučne pozicije, in to je dober film, ob katerem kar pozabiš na prisotnost telesa in se globoko povežeš z dogajanjem na filmu. In takšnih je bilo kar nekaj na letošnjem festivalu. Zadnji dan je sicer prišlo do manjših zapletov z DVD-jem predzadnjega filma, ki se je dan poprej v Celju izkazal za manjšo polomijo, saj je kopija Nameni, prvenca ameriške režiserke Luane Beck, očitno predolgo potovala naokoli in se poškodovala do te mere, da je bil film od sredine naprej popolnoma negledljiv. Gledalcem so sicer vrnili denar, toda grenak priokus je ostal.
Upam lahko le, da ne pregrenak, ki bi nad festival poslal črno senco. Ne smemo pozabiti, da se je v Celju pravkar zgodilo prvo predvajanje filmov iz festivala gejevskega in lezbičnega filma in je zato vse skupaj bilo na preizkušnji ter v žarišču pozornosti, saj je šlo za nov dogodek izven dometa centralizirane Ljubljane. Približno tako, kot če daš podtaknjence v vodo in upaš, da is zadostil vsem pogojem, da bodo pognali svoje korenine, zdaj tudi pričakujemo rezultate selitve (setve) festivala v Celje. Glede na to, da letos v Ljubljani ni bila razprodana niti ena projekcija, se sprašujem in pridružujem Branetovemu mnenju, da je mogoče res druga lokacija vzrok za to. Jasno je, da je v Kinodvoru tudi manj sedežev kot v Kinoteki, kar stanje še poslabša. Toda pomembno je, da smo festival speljali skozi, da so si ga ogledali tisti, ki so sedeli v dvoranah in bili zadovoljni!
Gejevska in lezbična scena, na žalost obsojena na glavno mesto, se bo vendarle nekoliko premaknila in morebiti pognala korenine še v drugih mestih. Kot vemo se v Mariboru že nekaj premika, v Celju se je premaknilo tokrat. Ne smemo se nadejati najboljšega odziva ali pričakovati preveč, saj se geji in lezbijke na provinci soočajo sami s sabo približno na ta način, kot so se ljubljančani in ljubljančanke pred 20 leti, ko se je začelo premikati. Sedaj imamo nekoliko boljše ozračje in večjo podporo širše družbe, če lahko izpostavim dejstvo, da smo že od nekdaj postali in ostali zadovoljni z majhnim in se za to oprijeti. Takšni pač smo. In takšna je širša družba. Toda jaz še vedno mislim, da se ne smemo ustaviti, ampak moramo ponuditi festivalske filme še drugam, četudi dvorane ne bodo razprodane in se bodo pojavile morebitne ovire pri prikazovanju filmov z gejevsko in lezbično tematiko. Tukaj gre vendarle bolj za aktivizem kot pa za širjenje gelevske in lezbične filmske produkcije. Pa četudi bomo prvo leto pritegnili le peščico tistih »zagriženih« filmoljubcev, bo to dosežek. Izven Ljubljane, kjer je gejevska in lezbična scena pod površjem vidnosti, je še posebej pomembno, da jim ponudimo vsaj nekaj modelov za identifikacijo, saj so že tako in drugače odrezani od svojega sveta, še več, nekateri so morda še vedno v fazi samozatiranja in potlačevanja svojih čustev in igrajo heteroseksualno partnersko vlogo, imajo družine in otroke, na katere morebiti prenašajo svoja neiživeta čustva ter svoje travme. Toda, zakaj bi širili zavest ravno s filmskim festivalom? Zakaj ne bi raje naredili drugega festivala, ki bi temeljil zgolj in samo na širjenju in ozaveščanju gejevske in lezbične scene ter bi se že v sami osnovi usmeril na decentralizacijo same GLBT-scene? Odgovora ne bomo dobili tako enostavno, saj je delovanje na GLBT-sceni še vedno omejeno na nekaj posameznikov, ki se upajo izpostaviti. S pošiljanjem filmov po drugih slovenskih mestih bi bilo za začetek vendarle najenostavnejše, seveda če pozabimo na vse stroške, ki bi se ob pojavili. Pa smo spet pri denarju. Toda, kot je na okrogli mizi govoril Nikolaj Jeffs, eden izmed povabljenih gostov, se ne smemo toliko ozirati na sam denar in tega preveč problematizirati, temveč okrepiti medsebojne odnose, vzpostaviti mrežno infrastrukturo same GLBT-scene in sčasoma bo pritekel tudi potreben denar za nakup filmov, ne samo amaterskih, temveč tistih, ki krožijo po drugih tovrstnih festivalih po svetu. Torej, kje ste vsi pajki in pajkice? Naj se mreženje začne!
Vesna Vravnik
Sorodna novica:
FILMSKI FESTIVAL HOMOSEKSUALCEV
GEJI PODOBNIKU PODARILI KOROMAČ
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje