Združenje, imenovano Mirman Bahir, katerega članice redno izpostavljajo svoja življenja nevarnosti, da lahko pišejo poezijo, ki vključuje teme spolnosti, nasilja, vojne in srčnih tegob, je ustanovila Sahira Šarif. Njihovo poslanstvo je med drugim omogočanje, da med seboj delijo pesmi v tradicionalni afganistanski obliki ('landay'), ki sestoji iz dveh verzov s skupno 22 zlogi. Praviloma so se med Afganistankami prenašale ustno in so predstavljale njihovo skrivno obliko upora.

Struktura članstva združenja je zelo raznolika, saj so med njimi tako visoko izobražene strokovnjakinje iz državniških služb kot tudi mlada dekleta iz povsem odmaknjenih vasi, ki so prisiljena v skrivno sodelovanje v teh dejavnostih.

Od ljubezni do brezpilotnih letal
Pozornost mednarodne javnosti je bila v njihovo dejavnost prvič usmerjena leta 2012, ko je novinarka in pesnica Eliza Griswold s Sahiro Šarif objavila obširen prispevek o združenju. V okviru prihajajočega londonskega festivala bosta spregovorili v sklopu s poudarkom na temah vojne, konfliktov in zatiranja.

"Te pesmi govorijo o vojni, ljubezni, brezpilotnih letalih, ameriških vojakih, spolnosti, velikosti moškosti njihovih soprogov – so brez zadržkov," je dejala Griswoldova.

Poezija tudi prek telefonske zveze
Medtem ko represivno omejevanje ženskam preprečuje javno izražanje svojega mnenja o spolnosti, poželenju, moških, družini, zatiranju ali trpljenju, so te pesmi postale učinkovit kanal za izražanje njihovih čustev in jeze. Tiste od žena, ki lahko, se vsak teden zberejo v Kabulu in medsebojno delijo pesmi; tiste, ki pa živijo v odročnih krajih, dejansko prek telefona delijo svoje pesmi z drugimi članicami.

S podporo Šarifove in združenja Mirman Bahir je Griswoldova zagnala projekt zbiranja sodobnih landajev afganistanskih žensk po vsej državi, z namenom njihove ohranitve in širjenja zgodb afganistanskih žena po vsem svetu. Pred kratkim je objavila prvi zvezek, pod naslovom I am the Beggar of the World. Na prihajajočem londonskem pesniškem festivalu bo en večer posvečen tem pesmim, s čimer želijo proslaviti, da je ta tradicionalna oblika pesmi postala novo torišče odpora.

Ne ženske same, temveč svet, kakor ga one vidijo
Eliza Griswold je dejala, da je eden izmed velikih darov te poezije, da omogoča pogled na svet skozi oči afganistanskih žensk, kolikor je to mogoče. Kar pomeni, da ne gledamo njih osebno, temveč gledamo svet, ki so ga izbrale, da ga opišejo – in tudi način, na katerega ga opisujejo.

Zanjo to pomeni, da so te pesmi uničile kakršne koli stereotipe, ki jih je imela o afganistanskih ženskah kot o nemih duhovih. "Po več kot desetletju dela tam sem vselej sklepala, da razumem naravo njihove podrejenosti, bolje kot one same. Vendar je to nevarno sklepanje in nič drugega ne kaže bolj na njegovo zgrešenost kot te pesmi."

Prepoznavnost in priljubljenost Mirman Bahir sicer rase, vendar Griswoldova meni, da je zaskrbljenost glede umika mednarodnih sil iz Afganistana vseeno na mestu, saj to po njenem prinaša morebitni povratek talibanskega režima, pod katerim bi lahko trpelo to združenje, ker so ga ustanovile ženske. Mednarodni festival poezije, ki ga je leta 1967 ustanovil Ted Hughes, letos med 23. in 26. julijem v kulturniškem kompleksu Southbank Centre gosti 30 pesnikov in pesnic iz več kot desetih držav, poleg Afganistana še iz Iraka, Palestine, Irana, Pakistana in drugih.