bila lahko vredna milijone.

Svilotisk Little Electric Chair (Mali električni stol) je del slavne Warholove serije Death and Disaster (Smrt in katastrofe), s katero je umetnik v šestdesetih raziskoval reprodukcije časopisnih fotografij avtomobilskih nesreč, samomorov in podobnih situacij. (Preizkušal je hipotezo, da grozljiv prizor, če ga videvaš znova in znova, nate nima več vpliva.)

Umetnina, ki je Cooper ni dal nikoli napeti na platno, je bila zvita v tulec pozabljena prav v skladišču, kjer Cooper hrani rekvizite s starih turnej – tudi čisto pravi električni stol, ki je bil del njegovega odrskega spektakla v zgodnjih sedemdesetih.

Dolgoletni Cooperjev menedžer Shep Gordon se še spominja, da sta se njegov varovanec in slavni popumetnik spoprijateljila v newyorškem nočnem klubu. "Pisalo se je leto 1972 in Alice se je z dekletom Cindy Lang pravkar priselil v New York," je obnovil za The Guardian. "Andy je oboževal slavne, Alice pa tudi. Pa sta se začela družiti."

Morbidni rekvizit na odru
Warhol se je tako udeležil koncerta, na katerem je Alice Cooper uprizoril zaigrano usmrtitev na električnem stolu, prav takem, kot ga je Warhol uporabil za svojo umetnino. (Warholov vir je bila agencijska fotografija električnega stola v zloglasnem zaporu Sing Sing, kjer sta bila usmrčena zakonca Rosenberg, obtožena vohunjenja in izdajanja jedrskih skrivnosti Rusiji.)

Spomini, ki so zbledeli v meglici omame
V resnici je bila Cindy tista, ki je prišla na idejo, da bi bilo smiselno kupiti eno od del iz Warholove serije iz leta 1964. Gordon se spominja, da je od njega hotela 2.500 dolarjev za nakup. "V tistem obdobju je Alice posnel po dva albuma na leto, preostanek časa pa je bil na turnejah. To so bili nori časi. Na koncu je pristal v psihiatrični ustanovi zaradi prekomernega pitja in se nato iz New Yorka preselil v Los Angeles. Alice pravi, da se spominja, da sta se z Warholom o sliki pogovarjala. Misli, da se je ta pogovor v resnici zgodil, ampak ne bi si pa upal priseči z roko na Svetem pismu."

Umetnina je tako pristala med opremo za turnejo in izginila z umetnikovega radarja. Šele pred štirimi leti je Gordon neki ugledni trgovki z umetninami mimogrede pripomnil, da je imel njegov varovanec nekoč Mali električni stol. Svetovala mu je, da bi ga bilo dobro poiskati. "Aliceova mama se je spomnila, da je šel zvitek v skladišče. Prebrskali smo prostor in ga res našli."

Cooper je hotel sliko najprej izobesiti v svoji dnevni sobi, a si je kmalu premislil, ko je ugotovil, da je bila zelena različica istega dela predlani na dražbi prodana za 11,6 milijona dolarjev. Ničesar tako vrednega ni hotel v hiši, zato je šla umetnina nazaj v hrambo.

Časi, ko se je Warhol prodajal za drobiž
V resnici Cooperjev kos na dražbi ne bi dosegel takšne vsote, ker ni podpisan ali kako drugače uradno avtentificiran. Fundacija Andyja Warhola je potrdila o avtentičnosti nehala izdajati leta 2011, po dolgoletnem sodnem sporu z nekim britanskim zasebnim zbirateljem.

Vseeno pa je neodvisni strokovnjak za Warholov opus Richard Polsky ocenil, da je delo pristno in da se zgodba tudi časovno "izide". "Težko si je predstavljati, kako malo so bila Warholova dela takrat vredna. Cena je bila dva tisočaka in pol. Zakaj bi mu Andy podtaknil ponaredek? Imel je na kupe električnih stolov, ker se niso ravno dobro prodajali. Niso dekorativni v klasičnem smislu, gre za brutalno podobo."