Še bolj presenetljivo, vsaj v kontekstu Pritzkerjeve nagrade, je to, da Rafael Aranda, Carme Pigem in Ramon Vilalta svojega biroja nimajo v kateri od arhitekturnih prestolnic sveta, pač pa v majhnem katalonskem mestecu Olot, ki leži približno sto kilometrov od Barcelone.
"Sodelovanje teh treh arhitektov obrodi brezkompromisno arhitekturo na poetični ravni, ki predstavlja brezčasno delo z globokim spoštovanjem do preteklosti, a z jasnostjo, ki spada v sedanjost in prihodnost," je v utemeljitev nagrade zapisal letošnji predsednik žirije, avstralski arhitekt Glenn Murcutt in dobitnik Pritzkerjeve nagrade za leto 2002. Nagrado jim bodo 20. maja izročili v Tokiu.
Nagrada, ki jo sponzorira čikaška dinastija Pritzker, je posvečena "konsistentnim in pomembnim prispevkom k človeštvu in okolju prek umetnosti arhitekture". Podeljujejo jo za celoten opus, bronasto medaljo pa spremljata tudi denarna nagrada v višini 100 tisoč dolarjev in prestiž v svetovnem merilu.
Prvo Pritzkerjevo nagrado so podelili leta 1979, od takrat sta jo dvakrat prejela arhitekturna dvojca (Jacques Herzog in Pierre de Meuron leta 2001 ter Kazuyo Sejima in Ryue Nishizawa leta 2010), enkrat pa sta dva ločena arhitekta dobila vsak svojo nagrado (Američan Gordon Bunshaft in Brazilec Oscar Niemeyer leta 1998).
Letošnji izbor nagrajencev je kar dvojni odgovor kritikom, ki so nagradi v preteklosti očitali, da utrjuje mit "samotarskega genija" v arhitekturi, obenem pa se ne zmeni na ženske, ki ustvarjajo na tem področju.
Šele tretja Pritzkerjeva nagrajenka
Carme Pigem je šele tretja ženska s Pritzkerjevo nagrado: pred njo sta jo dobili le Kazuyo Sejima in pokojna Zaha Hadid. Španci, ki pri svojem ustvarjanju na prvo mesto postavljajo skupinsko delo, so za svoj delovni prostor izbrali knjižnico z eno samo skupno mizo. V svojem domačem mestu ustvarjajo že od leta 1988, svoj biro pa so poimenovali s svojimi inicialkami, RCR Arquitectes.
Zagovorniki modernosti in preprostih rešitev
Aranda, Pigem in Vilalta so modernisti, ki formalnemu minimalizmu dajejo prednost pred barokom arhitektov, kakršen je bil na primer Frank Gehry, Pritzkerjev nagrajenec leta 1989. Pogosto uporabljajo reciklirano jeklo in plastiko ter te in podobne sodobne materiale združujejo s historičnimi stavbami ali pokrajino. Večina projektov, ki so jih zasnovali, stoji v Franciji in Španiji.
Ena od njihovih najbolj prepoznavnih stvaritev je vinska klet Bell-Lloc (2007) v Palamosu v Španiji, delno podzemna struktura, ki jo uokvirjajo asimetrični stebri iz rjaveče kovine. Skoznje v prostor vdirata svetloba in zrak. "Pri tem projektu so arhitekti opazovalcu namerno preprečili pretirano zanašanje na vid," je o kleti leta 2010 zapisal The Architectural Review. "Obiskovalca hočejo soočiti s silami narave, vključno s težnostjo."
Lokalno se upira globalnemu
Čeprav letošnji nagrajenci (še) niso tako razvpiti kot njihov slavnejši rojak Santiago Calatrava, pa so na svojem področju poznani mnogim: na polici imajo že lepo število evropskih arhitekturnih nagrad, pa tudi častno članstvo v Ameriškem arhitekturnem inštitutu. Njihovo delo je odgovor, tako žirija, na strah, da bodo globalizacija in globalni oblikovalski trendi izbrisali lokalne vrednote, običaje in umetnost.
"Pomagajo nam videti, na karseda lep in poetičen način, da odgovor na to vprašanje in ali/ali, pač pa da lahko, vsaj v arhitekturi, stremimo k obojemu: s koreninami trdno na mestu in z rokami, iztegnjenimi v svet."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje