Obe sta nastajali približno v istem obdobju in upodabljata tako rekoč enak prizor - Marijo z Jezuščkom v naročju pred značilno renesančno pokrajino (ti se med seboj nekoliko razlikujeta, a k temu se vrnemo pozneje). Ker spominja palica, iz katere je izdelan križ v Jezusovih rokah, na vreteno, se je slik prijelo ime Madona z vretenom.

Sicer še vedno ni dokončno razrešeno vprašanje, kolikšen je delež Leonardove roke, koliko pa gre v resnici za delo njegove delavnice, stroka meni, da mojstrove roke ne gre zanemarjati. V virih naj bi bilo dokumentirano, da je Leonardo leta 1501 vsaj eno izmed del slikal za Florimonda Roberteta, tajnika francoskega Kralja Ludvika XII., kjer naj bi nekaj let pozneje slika tudi pristala.

Obe sliki - po lastnikih sta katalogizirani kot Madona Buccleuch in Madona Lansdowne - sta razmeroma majhnega formata (prva meri 48,3 krat 36,9 centimetra in druga 50,2 krat 34,6 centimetra) in obe v zasebnih rokah, pravi umetnostni zgodovinar, velik poznavalec da Vincijevega opusa in profesor umetnostne zgodovine na Univerzi v Oxfordu Martin Kemp, ki trdi, da pozna lastnike obeh del.

Odrešenik sveta v Abu Dabi
V dražbeni hiši Christie’s ne želijo komentirati del, ki jih niso prejeli v vpogled in vztrajajo pri podatkih, s katerimi so predstavili Leonardovo sliko Salvator Mundi (Odrešenik sveta). Kot je znano, so novembra delo prodali za rekordnih 450,3 milijona dolarjev (približno 382,3 milijona evrov), sliko pa je po poročanju New York Timesa kupil savdski princ Bader bin Abdulah bin Mohamed bin Farhan Al Saud in bo na ogled v novem muzeju Louvre Abu Dabi.

Buccleuchova Madona je od leta 2009 na ogled v Škotski narodni galeriji, ki ji jo je v trajno posojo zaupala družina Buccleuškega vojvode. Ta jo ima v lasti 250 let – leta 2003 so sliko sicer ukradli iz škotskega gradu Drumlanrig, našli pa so jo štiri leta pozneje. Vrednost dela je bila tedaj ocenjena na 65 milijonov dolarjev.

Majhna verjetnost, da se Leonardo pojavi na trgu
Po besedah Harrisa Brina, tiskovnega predstavnika galerije, ki je v Edinburgu, bi sliko načeloma lahko prodali, vendar pa so jim dediči dali jasno vedeti, da je nimajo namena dati iz rok. Podobnega mnenja je Kemp, ki pravi, da je izredno majhna verjetnost, da bi se družina odločila za prodajo. "Družina Buccleuch je ena največjih posestnikov v Veliki Britaniji. Imajo se za skrbnike naroda. Svoje hiše zato odpirajo javnosti," še pravi. "Vendar nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani," njegove besede povzema Bloomberg.

Madona Lansdowne je dobila ime po angleški plemiški družni, ki jo je imela v lasti v 18. in 19. stoletju. Nazadnje je bila prodana leta 1999 v New Yorku, odtlej pa naj bi bila v rokah istega zasebnega zbiralca, čigar identitete Kemp ne želi razkriti.

Detajli, ki izdajo da Vincijevo roko
Če je eno izmed obeh slik pri da Vinciju pred njegovim odhodom iz Milana naročil Florimond Robertet, pa naj bi druga ostala v slikarjevem ateljeju. Omenja jo tudi inventar po umetnikovi smrti. Po Kempovih besedah so tehnološke analize pokazale, da se je Leonardo sočasno posvečal obema slikama. "Na podlagi podrisb lahko sklepamo, da je bil v ustvarjalni proces dejavno vključen. Oblikovanje las, rosne oči – to nam pove, da gre za Leonarda," še dodaja. Deli se najopazneje razlikujeta v ozadjih, pred katera je umetnik postavil para figur. Medtem ko je na Buccleuchovi Madoni morska krajina z otokom, ima slika družine Lansdowne za da Vincija značilnejše alpske vrhove.