Njegovo življenje je močno zaznamovala izguba vida. Pri desetih letih je zaradi nesreče izgubil levo oko, nato pa je za posledicami poškodbe drugega očesa, zaradi eksplozije detonatorja za mine, postopoma popolnoma izgubil vid. Zaradi izgube vida je bil deležen številnih predsodkov, prav tako tudi njegova mama, kar ga je zelo zaznamovalo.

Iz otroštva se spominja barv in pozna optiko, njegovo zaznavanje videčega sveta pa je vezano na Slovenijo, ker je to edina dežela, ki jo je videl. Kot pravi, so njegovi spomini vezani na rojstni Lokavec, Vipavsko dolino in obraze iz otroštva, ki jih nosi s seboj. Te obraze in podobe mora nato v mislih spremeniti, jih prilagoditi drugačnim okoliščinam, pogledom, ljudem.

Kot pravi, se je po nesrečah končalo njegovo otroštvo, prav tako ni živel mladosti, kot bi jo lahko. Kljub vsemu pa se je v njem, kot je povedal v pogovoru za STA, prebudila neke vrste upornost: "Ta je bila pogojena z odnosom okolja in predsodki do slepih. In ta upornost me še vedno spremlja." Vseeno pa ga izguba vida ni ovirala, da ne bi vedno poskušal početi enako kot videči: voziti kolo, motor, streljati s puško in fotografirati.

Objavil je več kot 400 člankov
Na ljubljanski Filozofski fakulteti je končal študij filozofije, ki ga je osvojila že kot otroka, na pariški Sorboni pozneje pa je doktoriral iz filozofije estetike. Postal je tudi raziskovalec na Nacionalnem centru za znanstvene raziskave in objavil več kot 400 člankov v edicijah po vsem svetu.

"Prijatelj mi je svetoval, naj grem študirat filozofijo, saj bom tam morda našel ljudi nekoliko širšega duha. In to je bilo res," je povedal in dodal, da so se filozofi zavedali tega, da je, po Heglu, "svoboda substanca duha, duh pa je zavest telesa", po Spinozi, čeprav ponižanega. Sam se še vedno bojuje za to misel, hkrati pa ga je strah, saj je svoboda duha velikokrat ogrožena.

"Da vidimo, so nujno potrebni možgani"
Njegova velika ljubezen je fotografija, s katero se je začel ukvarjati že v gimnaziji. V svojih fotografijah želi predstaviti pogled tretjega očesa, notranje gledanje: "Tretje oko je oko domišljije. Je tisto oko, ki vidi nevidno. V tretje oko so verjeli stari Grki, saj so menili, da slepi vidijo neviden svet. Sam se nekako bojujem, da bi tudi sodobnost priznala ta notranji pogled. Celo filozof Martin Heidegger pravi, da imamo oči zato, ker vidimo, ne pa zato, da vidimo. Da vidimo, so nujno potrebni možgani."

Nastaja Zgodba o harmoniki
Bavčarjeve fotografije so bile doslej na ogled na več kot 150 razstavah, njegova zgodba pa je bila predstavljena v več kot sedmih filmih. Veliko vlogo v njegovem življenju ima tudi glasba, učil se je več instrumentov, že od 10. leta igra harmoniko. Z njo je povezana tudi knjiga, ki jo trenutno piše, in sicer nosi naslov Zgodba o harmoniki, v kateri predstavlja svoje življenje skozi perspektivo harmonike. Druga zgodba, ki ga trenutno zaposluje, pa ima naslov Zgodba o puški, ki je povezana s tem, da mu nekoč niso dovolili, da bi obdržal staro očetovo puško znamke Mannlicher. Šlo je za enako puško, kot jo je v rokah držal general Rudolf Maister, ko je branil severno mejo, Bavčar pa v njej prepoznava močno simboliko: "Je simbol nacionalnega spomina, simbol nacionalne identitete, slovenskega uporništva in tega, da slovenski fantje umirajo za tuje države." Knjigi bosta verjetno najprej izšli v Franciji, kjer živi že dolga leta.

Razstava njegovih fotografij je trenutno na ogled v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža v Gorici v Italiji. Postavitev Ranjeni pogled je posvečena spominu na soško fronto, hkrati pa je poklon vsem civilnim invalidom vojne. Gre za nadgradnjo razstave, ki je bila na začetku septembra na ogled v Kanalu.