Le mesec dni po tem, ko je fotografiral 6.000 golih teles na osrednjem trgu kolumbijske prestolnice, je ameriški fotograf, znan po fotografskih instalacijah z množico golih teles, delal v britanskem mestu Hull v vzhodnem Yorkshiru.

Delo je naročila mestna umetniška galerija in z njim želela začeti vstop mesta v leto, ko bo nosilo naziv britanske prestolnice kulture. Fotografije bodo tako razstavljene leta 2017 ob prevzemu naziva, galerija pa jih bo tudi odkupila za stalno zbirko.

Slavljenje povezave med mestom in morjem
Tunicka je za fotografijo navdihnila zgodovina mesta, tesno povezanega z morjem, zato se je odločil telesa odeti v štiri različne odtenke modre. Navdihuje ga telo in njegova postavitev znotraj javnega prostora: "Naravna, mehka ranljivost telesa, ki se postavi proti trdi stvarnosti sveta – to ustvarja dinamiko, ki me zanima."

Danes med polnočjo in deseto uro dopoldne so bile ceste mestnega središča zaprte, udeleženci pa so pozirali na različnih zgodovinskih lokacijah. V centru mesta se je zbralo kar 3.200 ljudi. Prostovoljci so na mesto srečanja prispeli ob tretji uri ponoči, se slekli in drug drugemu pomagali pobarvati telesa. Množice nato Tunickovi asistenti prek megafonov usmerjajo v položaje, kakor si jih je Tunick zamislil.

Tunick je povedal, da je bilo to eno najboljših zborovanj za njegovo fotografiranje, in najboljše v VB, prekosil je celo Gateshead leta 2005 in Salford leta 2010. "Za delo sem potreboval približno od 2.500 do 3.000 [prostovoljcev], prišlo jih je 3.200. Imel sem neverjetno srečo, da sem lahko napolnil ulice do takšnih daljav," je povedal.

Telesa in človečnost poplavljajo ceste
Po njegovih besedah modri ljudje predstavljajo tudi dvigajočo se gladino morja kot posledico podnebnih sprememb. "Gre za idejo, da telesa in človečnost poplavljajo ceste," pravi fotograf, prepričan, da lahko o projektu razmišljamo na različne načine. "Bil sem zelo presenečen, da se je fotografiranja udeležilo toliko starejših ljudi in tako veliko ljudi, ki so imeli težave s hojo - na vozičkih, z berglami ali oporniki za noge. Na neki način je bilo kot konec vojne, a bili so gibljivi. Tu so bili mladi in stari in neskončno sem jim hvaležen."

Eden izmed prostovoljcev, 80-letni Stephane Janssen iz ZDA, je za Tunicka poziral že dvajsetkrat. "Vedno pravim, da je to najmanj seksualna stvar, ki sem jo kadar koli videl v življenju," je povedal za Guardian. "Res smo goli, ampak ta golota sploh ni pomembna. Smo enaki. Veliki ljudje, mali ljudje, vseh barv, vseh življenjskih poti," dodaja Američan, ki v Tunickovih projektih rad sodeluje, pa čeprav se njegovim "konservativnim" otrokom ne zdi "popolnoma primerno, da rit njihovega očeta visi na muzejski steni", šaljivo doda.

Nenavadnost hitro mine, izkušnja je super
Kljub velikemu odzivu na Tunickove projekte več udeležencev priznava, da je sprva – ob srečanju sredi noči in zavedanju, da se moraš sleči pred vsemi temi ljudmi – občutek nekoliko nenavaden, a to mine zelo hitro. "Vedela sem, da bo sama izkušnja super, a na točki, ko se moraš sleči pred toliko ljudmi, je strašljivo, v le nekaj minutah pa se počutiš normalno," je povedala 38-letna socialna delavka iz Hulla. "Vsi se vklopijo, zato se mi ni zdelo, da je tako čudno," je povedala 30-letna učiteljica iz Hulla.

Nad potekom je navdušena tudi kuratorica galerije Kirsten Simister. "Projekt je vzletel kot raketa, od prvega dne naprej so nas zasuli ljudje s prijavami. Navdušeni smo, kako jih je Spencer danes pripeljal skupaj, da bi ustvarili nove podobe in nepozabne spomine."