Russell Edwards, ki samega sebe opisuje kot "salonskega detektiva", je bil prepričan, da je po 120 letih dokončno razvozlal skrivnost identitete viktorijanskega morilca. Na dražbi se je namreč dokopal do okrvavljenega šala ene izmed žrtev Jacka Razparača, na katerem so bile sledi sperme; tako je prišel do sklepa, da je najmanj pet žensk v četrti Whitechapel ubil zgoraj omenjeni judovski ubežnik iz Poljske, ki je vrsto let pozneje preživel tudi po psihiatričnih ustanovah.

No, zdaj se je izkazalo, da je strokovnjak, ki je opravljal DNK-preiskavo, zagrešil ogromno napako, ki je usodno spodkopala primer proti Kosminskemu - in ponovno odprla vrata ugibanjem, kdo je bil resnični Jack Razparač.

Jari Louhelainen je naredil "nomenklaturo napako", ko je s pomočjo DNK-baze podatkov računal možnosti genetskega ujemanja. Če je to res, je njegov sklep napačen, DNK, za katerega trdi, da je od Razparačeve žrtve, pa bi lahko bil od kogar koli.

Napako so najprej opazili amaterski raziskovalci zločinov na avstralski spletni strani casebook.org, potrdili pa so jo še štirje znanstveniki, ki se ukvarjajo z DNK-analizami (med njimi celo Alec Jeffreys, izumitelj jemanja genetskih prstnih odtisov). Strinjajo se, da je Louhelainen zagrešil precej osnovno napako pri analizi materiala s šala, ki naj bi bil najden blizu trupla ene izmeč Razparačevih žrtev, Catherine Eddowes.

Napaka obenem pomeni, da se med Kosminskim in Eddowesovo ne da potegniti povezave, trditev, da sta bila Poljak in Razparač ista oseba, pa je spet zgolj predmet ugibanj in teoretiziranja, tako kot že dobrih sto let, odkar je policija Kosminskega prvič vključila med osumljence.

Prenagljena samozavest?
"V lasti imam edini forenzični dokaz v zgodovini primera," je od izidu knjige Naming Jack the Ripper Edwards komentiral za časopis The Mail on Sunday, ki jo je objavljal po odlomkih. "Preučujem ga že 14 let in dokončno sem razrešil skrivnost identitete Jacka Razparača. O mojih izsledkih bodo podvomili le skeptiki, ki bi radi podpihovali mit. Ampak to je to - sneli smo mu masko."

Edwards je najel dr. Louhelainena, molekularnega biologa z Univerze v Liverpoolu, ki naj bi opravil forenzično analizo šala. To je pomenilo ekstrakcijo DNK-ja iz blaga, ki menda v vseh teh letih ni bilo umito. Louhelainenu, ki za zdaj vsega skupaj noče komentirati, je uspelo dobiti sedem nepopolnih fragmentov mitohondrijskega DNK-ja. Primerjal ga je z mitohondrijskim DNK-jem še živeče potomke umorjene ženske, Karen Miller.

Redka mutacija, ki to v resnici ni
Nasprotniki doktorjevega dela, o katerem ni poročala nobena strokovna publikacija, ampak samo Edwardsova knjiga, so opazili, da je raziskovalec zagrešil napako pri identificiranju "redke genetske mutacije", ki jo je našel v materialu: zapisati bi jo moral kot 315.1C, in ne kot 314.1C; če bi to naredil prav, bi ugotovil, da taka mutacija sploh ni neznansko redka, ampak je skupna 99 odstotkom ljudi evropskega rodu.

"Če je frekvenca ujemanja res nad 90 odstotki, in ne neznansko nizka, to seveda na laž postavi vsako vez med šalom in potomko Eddowesove; enako vez bi lahko potegnili skoraj z vsakim človekom, ki je bil v teh letih v stiku s šalom."

Avtor raziskave stoji za svojim delom
Na celotno polemiko se je odzvala tudi založba Sidgwick & Jackson, ki je izdala knjigo Naming Jack The Ripper. "Avtor stoji za svojimi ugotovitvami. Raziskujemo prijavljeno napako v nomenklaturi, v nobenem primeru pa to ne spremeni verjetnosti drugih izračunov. Trditev, da je bil Jack Razparač Aaron Kosminski, ni odvisna od enega samega izračuna."