Britanski kurator in poznavalec umetnosti sir Norman Rosenthal je v Veliki Britaniji sam po sebi že skoraj institucija, a hladnokrvnost, ki jo pogosto pripisujemo njegovim sonarodnjakom, zanj ne velja. 64-letnik je bil trideset let kurator britanske Kraljeve Akademije, bolj ali manj je sinonim za celo ustanovo in za svoje delo je bil tudi nagrajen z viteškim redom. Kot kurator odmevne razstave Sensations leta 1997 je ena od ključnih oseb, zaslužnih za uspeh Damiena Hirsta. Tokrat je spet šokiral javnost: v članku za The Art Newspaper je pozval k prenehanju vračanja t. i. zaplenjenih umetnin v nacizmu. Morda velja poudariti, da je Rosenthal, ki je odraščal v Veliki Britaniji, sin judovskih beguncev iz Nemčije in Slovaške.
Okrog vprašanja so se ponovno razplamtele strasti številnih uglednih akademikov - nenazadnje je v igri stalno bivališče nekaj ključnih platen za zgodovino umetnosti. "Restitucija" je pojem, ki se v umetnostnih krogih pogosto pojavlja že vsaj deset let; gre za vprašanje morale in popravljanja nespornih krivic. Obenem pa je tudi, trdi Rosenthal, zelo dobičkonosen posel.
Včasih se da strasti pomiriti z odškodnino
Nova vračanja bi lahko opazno zmanjšala nekaj zelo pomembnih zbirk: med spornimi deli so namreč tudi mojstrovine Rembrandta, nemškega romantika Casparja Davida Friedricha, avstrijskega ekspresionista Egona Schieleja in Pabla Picassa. Včasih je spor mogoče rešiti z denarjem: dve sliki slovitega Španca z nekoliko "motno" preteklostjo sta, denimo, shranjeni v New Yorku - ena v Guggenheimovem muzeju in druga v Muzeju moderne umetnosti; dediči pokojnega bankirja Paula von Mendelssohn-Bartholdyja so z muzejema nedavno dosegli zunajsodno poravnavo.
Zbirka E.G. Bührleja v Zurichu pa si še vedno lasti La Sultane, sliko Edouarda Maneta, ki je sporna predvsem zaradi svoje preteklosti. Max Silberberg, industrialist iz Breslaua (današnji Wroclaw na Poljskem), jo je bil prisiljen prodati leta 1937. Pet let pozneje so ju z ženo deportirali v Auschwitz.
Zahteva po restituciji se je do nedavnega zdela popolnoma nesporna. Kdo bi le spodbijal legitimnost zahtev dedičev žrtev nacizma glede naropanih umetnin? V primerih, kjer so se muzeji upirali vrnitvi tega ali onega kosa, so se sklicevali, da so ga kupili zakonito in brez vednosti o resničnem poreklu. Toda ali jih to odvezuje tudi po tem, ko ta preteklost pride na dan?
Nekje je treba potegniti črto pod preteklostjo
Rosenthal poudarja, da si konca restitucijam ne želi zato, ker bi hotel zmanjšati pomembnost vprašanja, ampak predvsem iz želje po spravi. Prepričan je, da na ta način ne bomo preteklosti nikoli pustili za seboj. Vsaka generacija se mora po njegovem mnenju na novo definirati in pravica do v času nacizma zaplenjenih del bi se zato morala izteči s smrtjo njihovih prvotnih lastnikov.
Kolektivno zatiskanje oči
Proces tlačenja porekla umetnin se je začel kmalu po koncu vojne; to je odprlo pot trgovcem z umetnostjo, ki so ogromno kosov po tekočem traku prodajali zasebnim zbirkam in muzejem po vsem svetu. Nihče ni preveč spraševal, čigavo je bilo kaj pred letom 1945, in zahtevke po vrnitvah so bolj ali manj ignorirali. Šele leta 1998 se je na konferenci v Washingtonu 44 držav obvezalo, da bodo iskale "pravične rešitve" - je pa res, da jih ta sporazum ni k ničemur zakonsko obvezoval.
Lastniki se borijo za slike, ki jih nato prodajo
Kakor koli že, Avstrija je spremenila zakonodajo in od leta 1998 pa do danes prvotnim lastnikom vrnila okrog 13 tisoč del. Toda od leta 2006, ko je zbiratelj Ronald Lauder Klimtov slavni Portret Adele Bloch-Bauer I, ki so ga lastniki izterjali od dunajskega muzeja, od njih odkupil za 135 milijonov dolarjev, je vprašanje pravičnosti zasenčila fascinacija z neznanskimi količinami denarja, ki je pogosto v igri pri teh prodajah.
Lauder je še istega leta na dražbi za 38 milijonov dolarjev kupil tudi Berlinski ulični prizor Ernsta Ludwiga Kirchnerja - ekspresionistično mojstrovino, ki jo je berlinski muzej Brücke vse prej kot zlepa pred tem moral vrniti vnukinji zbiratelja Alfreda Hessa, Aniti Halpin. Halpinova se še vedno bori za več drugih del. Pred nekaj meseci je tako nazaj dobila Mačko za drevesom Franza Marca, ki je bila last neke banke, sicer pa na posodo v muzeju v Hannovru.
Mlini meljejo počasi
Umetnostni zgodovinar Uwe Hartmann ocenjuje, da je samo v nemških muzejih še 10 tisoč umetnin, katerih preteklost terja natančnejšo preiskavo. "Z deklaracijo v Washingtonu smo rekli: 'Zdaj bomo začeli.' Deset let pozneje pravimo: 'Zdaj bomo pa resnično začeli," je njegov komentar počasnega procesa vračanja.
Seveda se procesu marsikdo upira z vsemi štirimi, še posebej v Nemčiji. Muzeji, vključno s tistima v Duisburgu in Münchnu, vztrajajo na svoji domnevni pravici do platen Emila Noldeja in Paula Kleeja, pa čeprav obstajajo dokazi, da so bila ukradena. Župan južnonemškega mesta se upira vrnitvi dela Franza von Lenbacha (nemški slikar iz 19. stol), češ da ni zakona, ki bi to predpisoval in da je lastnik Walter Westfeld "pač umrl v koncentracijskem taborišču".
Ostra obtožba: Sklicevanje na holokavst v imenu pohlepa
Najbolj znan nasprotnik vračanju umetnin v Nemčiji je 67-letni Bernard Schultz, direktor berlinske dražbene hiše Villa Grisebach, ki je pred dvema letoma v govoru na kanclerjevem uradu dediče obtožil, da jih umetnost zanima zgolj zaradi morebitnega zaslužka. "Govorijo "holokavst", a v resnici mislijo "denar"", so bile njegove besede. Za svojo izjavo se ni nikoli opravičil.
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje