Literarni zgodovinar, teoretik in kritik Janko Kos misli, da je mogoče književnost in druge oblike kulture mladim posredovati na različne načine. Kot pravi, se da Cankarja razlagati tako ali drugače, staromodno ali moderno. Lahko se ga, denimo, razlaga s pomočjo psihoanalize, sociologije ali nacionalne zgodovine, vendar tak način v slovenskih šolah še ni utečen.

Tudi sicer je vprašanje, ugotavlja Kos, ali slovenska književnost in kultura danes dosegata raven, ki jo je prvi postavil Prešeren, potem pa predvsem Cankar - raven, na kateri je slovenska literatura dosegala največ, ne le moralne cilje, ki jim je ves čas služila, ampak tudi nacionalne in politične. Ali pa je, kot je dejal, to raven trenutno zapustila in jo bo, kot upa Kos, znova dosegla.

Kot pojasnjuje, je raven obeh povezana z ravnjo občinstva oz. njenega dojemanja literature in kulture. Za to dojemanje je po Kosovem mnenju značilno, da se giblje predvsem v množični in popularni kulturi tako na televiziji kot v časopisju, kar seveda pri bralcih, poslušalcih, gledalcih znižuje sprejemljivost za višje oblike kulture, kakršno Slovenija vendarle premore zadnjih 200 let.

Lahko pa je učinek tudi nasproten. Če bi bilo občinstvo zahtevnejše, bi verjetno tudi kultura in literatura znali ustvariti več, je prepričan Kos.

Za svoje delo je prejel tudi Zoisovo nagrado za življenjsko delo
Po študiju na Filozofski fakulteti, kjer je leta 1969 doktoriral, je bil leta 1970 izvoljen za izrednega, pet let pozneje pa rednega profesorja na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Leta 177 je bil izlvoljen za izrednega, šest let pozneje pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Začel je s kritičnimi in esejističnimi spisi o slovenski literaturi, pa tudi o načelnih vprašanjih umetnosti in estetike. Nato je prešel v znanstveno raziskovanje teh področij, pri čemer so bili v središču njegovih obravnav odnosi med slovensko književnostjo in drugimi evropskimi literaturami, vzporedno s tem pa tudi historični problemi posameznih literarnih vrst in zvrsti.

Velik del svojih literarnoznanstvenih prizadevanj je namenil znanstvenokritičnim izdajam Valentina Vodnika, Prešerna, Čopa, Cankarja in Boža Voduška. Njegova bibliografija obsega več kot 650 enot.

Leta 1988 mu je bil podeljen red zaslug za narod s srebrnimi žarki, leta 2001 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo.

Nedavno je bil gost v oddaji Profil. Vabljeni k ogledu