Temu dogajanju se je temeljito posvetil Ulf Bischof, ki se je s to temo ukvarjal v svoji doktorski disertaciji. Bischof, sicer odvetnik v Berlinu, je postal tudi zastopnik mnogo posameznikov, ki jih je doletela taka usoda. "Bolj kot je bila država brez denarja, toliko bolj je vzela zbiratelje na muho."
Glede na Bischofove ocene naj bi bilo samo v 70. in 80. letih preteklega stoletja vsaj 200 primerov takih odtujitev – in večina jih je potekala po istem kopitu. Zasebni zbiralci so bili obtoženi, da trgujejo s svojimi dragocenostmi in ob tem ne plačujejo davkov državi. "Davčne zahteve so bile praviloma tako absurdne, da jih prizadeti niso mogli niti približno plačati. Za izravnavo so nato morali predati svoje zbirke," je še povedal Bischof za nemško tiskovno agencijo DPA.
Na letni ravni deviz za okoli 25 milijonov mark
Eden najbolj znanih in tudi najbolj bridkih primerov se je zgodil leta 1978. Vzhodnoberlinskemu zdravniku in zbiratelju umetnin Petru Garckeju so zaplenili skoraj celotno premoženje in mu očitali, da je utajil za dva milijona mark prihodka, do katerega naj bi prišel s prodajo starin, kovancev in zlata. Garcke je pristal v zaporu, kjer je šest tednov pozneje umrl v sumljivih okoliščinah. Med bolj znanimi primeri je tudi dresdenski starinar Helmuth Meissner, ki je bil ob svojo na pet milijonov nemških mark ocenjeno zasebno zbirko, pozneje pa so ga zaprli na psihiatrični oddelek. Med druge prizadete spadajo tudi mnogi, ki so prebegnili na Zahod in ob tem seveda za seboj pustili svoje zbirke.
Postopki državnega pridobivanja dragocenih kosov so potekali prek posebej za to ustanovljene družbe za umetnine in starine pod vodstvom politika Alexandra Schalck-Golodkowskega, ki je delovala kot družba z omejeno odgovornostjo. Schalck-Golodkowski je bil v teh letih na čelu Komercialne koordinacije (KoKo), delujoče v okviru ministrstva za zunanjo in notranjo trgovino v NDR-u. Glede na ocene preiskovalnega odbora zveznega parlamenta, ki je po padcu Berlinskega zidu vzel pod drobnogled KoKo, se je z zaplembami umetniških zbirk na letni ravni v blagajno propadajoče države steklo deviz za okoli 25 milijonov mark.
Težava so tudi kupci z Zahoda
Te umetnine in starine so večinoma romale v roke kupcev iz Zahodne Nemčije, pa tudi iz Avstrije, Švice, Anglije in še nekaterih drugih zahodnih držav. Tako po mnenju glavnega raziskovalca državnih umetniških zbirk v Dresdnu Gilberta Lupfera ne velja opominjati na težave zgolj v NDR-u, temveč je težava tudi v trgovcih in zbiralcih z Zahoda. "Raziskave na tem področju so še v povojih. Lahko le upamo, da nam bodo pomagali dokumenti NDR-ove družbe za umetnine in starine, ki so nam zdaj na voljo," je za DPA povedal Lupfer.
Na začetku lanskega leta je bil v Magdeburgu ustanovljen Center za izginule kulturne dobrine (Deutsche Zentrum Kulturgutverluste), namenjen tudi temu, da bodo lahko raziskave izvajali na širši osnovi. "Pomembno je, da se tega lotimo zdaj," je povedala predsednica in generalna sekretarka nemškega kulturnega sklada Isabel Pfeiffer-Poensgen. "Zdaj še imamo možnost govoriti z mnogo pričami - drugače od preiskovanja med nacizmom zaplenjenih umetnin, pri katerem se vsakič znova boleče zavemo, kako zelo zamujamo s tem."
Magdeburški center bo kot svoj prvi projekt vzel pod drobnogled akcijo Licht (slov. Luč). Pod tem geslom je Stasi leta 1962 vdrl v na tisoče več let neodprtih sefov, v katerih so bili shranjeni zlato, nakit, porcelan, ure in vrednostni papirji. "Preiskava v nacizmu zaplenjene umetnosti ostaja absolutno prednostna za nas," je med drugim dejal predstojnik centra Uwe Schneede. "Vendar se moramo posvetiti tudi tej drugi temi. Tudi tukaj je bila storjena krivica ljudem in imajo pravico do poprave tega."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje